Tretji
obisk
Napenjam
oči skozi zaplate megle, ki se neenakomerno spušča nad mesto. Ali ga bom nocoj
srečala, videla, ogovorila, se zazrla v njegove oči … v skopičeni pulziji mojih
misli trenutno ni prostora in ne časa za kaj drugega, pa vendar me prešine, da
bi bilo vendarle dobro v tem primeru zastaviti problem pred vprašanje; zakaj.
Težko bi si odgovorila, pravzaprav, ne morem si, ker nimam časa, upanje
narašča, rabi ves prostor … naglo se bližam stari zgradbi, kjer sem ga zadnjič
opazila. Za hip se zazdi, da se stavba bliža meni, skozi meglo nejasno vidim,
zagledam obrise, podobo moškega, bareto, dvignjen ovratnik, labirint. Obraza pa
ne … To je vse. Pridem bliže in pred sabo zagledam resničen lik, stvarnega
moškega, brez barete, brez dvignjenega ovratnika z labirintom, resnični moški v
naročju stiska otroka, za roko drži mlado žensko …
»Gotovo
gre za nekakšen možganski izpuščaj,« je zamrmrala moja vest, ki je vsakič znova
presenečena nad mojimi imaginarnimi doživetji. »Še dobro, da greva na
terapijo.«
»Zdaj
ni čas za štetje drobiža,« odvrnem, »podvizaj se!«
Na
terapiji že vsi sedijo. Pohitim, sedem poleg Nežke na svoj sedež in na hitro
vprašam, kako se obnese posvojenka. Pravi, da odlično, ne more biti bolje, May
cveti. Obljubim, da jih bom obiskala. Opazim, da ni Sanje. Niti Luja. Pa tudi
Elle ni. Terapevt na kratko razloži, da se je Ella vrnila k Anonimnim
debeluhom, ker smatra, da se bo tam lažje, bolj odločno spoprijela s
svojimi težavami (z depresijo). Iz druge vrste slišim glasen šepet, da,
razumljivo, saj je bilo opaziti, da se je zredila, revica, morda zato … Ni mi
všeč, ker to slišim, in kako to slišim. Za Luja in Sanjo pa terapevt ne ve,
zakaj ju ni. Za Sanjo ve Nežka, ni je, ker čuva May.
Justin
se javi k besedi. Na kratko pojasni, da ima občutek, da mu gre na bolje, vendar
je imel ponoči računalniške privide … Podrobno opiše vsebino nočne more:
Pojasni, da sanja o prelestni blondinki, z razkošnim oprsjem in bujnimi boki.
Očarljivo se mu nasmiha, oblizuje si ustnice, prst, celo roko ima vlažno, z njo
drsi po mehkem trebuhu, ustavi se pri popku, zdrsne niže … z drugo roko se
dotika dojk, jih gladi, s konicami prstov gnete bradavički, medtem pa izzivalno
ziblje z boki, iztegne roko proti njemu, ga vabi … Justin vstane, seže po roki,
začuti njen dotik … blondinka se zanosno smehlja, ga nežno potegne v zaslon,
stisk roke je nežen, a čvrst, vse čvrstejši, Justin začuti omamen vonj njenega
telesa, seže po svileni koži njenih dojk, celo čuti jih pod prsti … začaran, v
omami hlasta po zraku … medtem ko se stisk roke krepi, postaja močnejši, bolj
trden, grob, nasilen … z odločnim, veščim sunkom ga nenadoma potegne v gosto,
nepregledno temo. Vakuum … Preden se zbudi, se vidi, kako umira.
Od
takrat obiskuje le spletno kavarno ...
Ploskamo,
nekateri v zadregi, sklepam, da morda presunjeni nad nazornostjo prikazanih
sanjskih slik. Ker želje po nastopu ta večer v skupini več ni bilo, nam je
terapevt zavrtel Intouchables (Prijatelja), rahločuten francoski film o
prijateljstvu, ki sem si ga ogledala že v kinu, a tistega večera je bil ta
izbor zame pravšnji, takrat sem ga dojemala še globlje, drugače (na novo)
doživeto. In med ogledom zelo pogrešala Didi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar