PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)

VIII

Samota ni osamljenost, in gledano splošno je odlična stvar, pomeni, da imaš časa na pretek, in imaš ga zase, lahko delaš vse, kar si želiš, ali ne delaš ničesar. Za ustvarjalca pa je biti sam optimalna rešitev. In nuja. Zato bi morala zdaj intenzivno ustvarjat, si dopovedujem že zjutraj ob kavi. Seveda, pri spodbudi igra veliko vlogo moja vest, ki me dnevno spomni na osnutek romana in nedokončane zgodbe, ki ujete v računalniški mapi čakajo na odrešitev.

»To vprašaj mojo muzo, ne mene,« ji rečem in prižigam prvo cigareto od petih, ki jih pokadim na dan (imam srečo, ker sem kompulzivna in se z precejšnjo lahkoto držim tega pravila).

»Nimam kaj spraševat,« odvrne, »saj vidim, in vem, zakaj je tvoj domišljijski naboj vsak dan bolj bledoličen.«

»No, ti, ki si mitološko razsvetljena, razsvetli še mene.«

»Ker si lena!« vzklikne, »v tem ni nič mitološkega, dar bo

zbledel, če ga ne boš negovala ... Grozno je, da tega ne uvidiš … sama.« Postrani jo pogledam, čeprav vem, da ima prav. Ne želim pa ji priznati, da je lenoba le stranski učinek mnogo bolj nevarnega dejstva, da me ne pesti pomanjkanje ustvarjalnega naboja, ampak osamljenost - k tlom sklonjena pošast, ki vsak dan nepopustljivo vztrajno ravna ukrivljeno hrbtenico in se pne dlje, prerašča smisel mojega ogroženega bivanja. Le vprašanje časa je, kdaj se bo splazila čez vse …

»Realnost je grozna, a navdihujoča,« jo pa le počastim z ugovorom,, »ni vraga, da ne bi …«

»Ni vraga, ni vraga,« me posmehljivo prekine, »to govoriš že od januarja … odkar sva odpuščeni.«

»No, ne bom ravno trkala na peklenska vrata,« odvrnem užaljeno, ker mi vzame glas vsakič, ko o ustvarjalnosti spregovorim s svojega zornega kota. »Ti pa izvoli, vlamljaj!«

Pokličem oba otroka. Najprej Urbana:

»Hojlaa! Čuj, rada bi v nedeljo pripravila eno dobro kosilce … ne, samo mi trije, ti, Blaž in jaz, pa Anja … kaj ni? Sta sprta? Škoda. … Zakaj ti ne moreš? … Dobro, no. Torej drugič. Čav.«

Potem Blaža:

»Hejla … Ups! … Sorry, no … sem te zelo zmotila? … Posluš, rada bi naredila dobro kosilo … mislila sem v nedeljo … ne, nikogar, le midva … pa če pripelješ še tvojo … kakojiježeime … aha, Teja je, no, njo, to bi bilo super … ne moreta? … zakaj? … aja, mhm. Potem pa nič. Sva na vezi, jasno.«

Didi kličem zaman. Čeprav poskušam ob vseh možnih urah, odzivnik vztrajno ponavlja: ker se (trenutno) ne morem oglasiti, prosim, pustite sporočilo. Drug dan sem že iz sebe, ne zdržim, sprašujem se, zakaj ne pokliče nazaj, saj vem, da je Didi, tako kot jaz v tej deželi sama, brez sorodnikov, le z odraščajočimi otroki. Naslednje jutro se odločno odpravim k njej domov. Vendar zvonim tudi zaman. Pozvonim pri sosedi; ne ven, no, zdi se mi, da je na hitro odpotovala, ja, mislim, da s hčerkama, kateri dan je danes … aja, sreda … mislim, da je to bilo predvčerajšnjim … ponoči. In mi ni sporočila …

V takšnem tesnobnem trenutku moramo seči onstran in dojeti, da je smisel bivanja tudi v tem, da prave resnice ni mogoče nikoli ujeti. Ravno s tem je Didi zapustila deželo, trideset let neizpolnjenih sanj in upanj, in navsezadnje mene, s spoznanjem, da je samoumevnost, v katero se s časom odene vse, kar nas obdaja, morda manj očitna oblika razpada nečesa, v kar sva verjeli, da bo večno …