PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)

VII

Redko sedem pred televizijski zaslon, a to popoldne sem s pestmi na sencah strmela v poročevalko s terena, kar je že samo po sebi zaskrbljujoče, saj so s terena novice redkokdaj dobre. Odkar z vestjo hodiva na skupinska srečanja brezposelnih, se skušava, glede na tam pridobljene izkušnje primerno temu tudi vesti. Če se že motenj in razvad ne moreva povsem znebiti, jih skušava vsaj ignorirati tako, da spremljava življenje okoli sebe, prizadevava si biti v koraku s časom in dogajanjem okoli naju, poskušava ponovno vzpostaviti stik s svetom in samima seboj, kar je tudi smoter teh srečanj in vseh psihoterapevtskih prizadevanj. Toda spremljanje aktualnih dogodkov v današnjem času nikakor ni lahko, vsekakor pa ni prijetno. Že iz vidika kvantitete, saj poplava informacij, ki pritekajo iz številnih medijev, ki pa so si pogosto tudi nasprotujoče, prejemnika najmanj zbega, saj nekaj časa traja, da odzrači debelo plast dima, v katero so te informacije zavite. Skratka, novinarsko načelo danes umažemo, jutri operemo doživlja bolj kot kdajkoli prej svoj triumfalni pohod. Ljudje pa delujemo po svojih močeh, večinoma se delamo, da tega problema ni in navidezno mirno živimo dalje. Kam pelje sprenevedanje pa vemo. Pripelje nas v vsesplošno občutje krivde, določene že s prvim metom kocke, ki se potem zariše v kolektivno usodo.

»Grčija je na nogah,« mrzlično sporoča poročevalka, »gospodarstvo doživlja kolaps, dolgovi zahodnim bankam so prerasli vse meje, prezadolženost skušajo reševati razvite države EU, tiste, ki so največ vlagale v grško gospodarstvo, Nemčija med prvimi, zdaj pa mora reševati svoj bančni sistem, ki ga insolventnost grških bank in podjetij spodkopava … Merklova se znova mudi tu v Atenah, zato so protesti še bolj …« Novinarka vmes sopiha, ker teče za enim od demonstrantov, ki jih je na atenskih ulicah na tisoče. Med njimi se gnetejo policisti, ki z gumijevkami udarjajo povprek, po protestnikih. Kamera ujame enega, ki s pendrekom odločno udriha po mladem dekletu, to pade, ne more vstati, tudi zato, ker ga tepta razvneta množica …

»Kaj predlagate kot izhod iz vsesplošne krize, v kateri se je država zaradi prezaldoženosti znašla, saj si zaradi upada kupne moči večine prebivalstva kmalu ne bo nihče mogel privoščiti (sveže) hrane …«

»Krompirjevo vojno,« vzklikne protestnik, »podpiram kmete, ki uporabnikom dobavljajo krompir in ostalo sadje in zelenjavo direktno, brez roparskih posrednikov. Vrnili se bomo na prapotopno tržno raven, a bo vsaj pravično … in bomo vsaj preživeli …«

»Najbolj zaskrbljujoče je, da je brezposelnost v Grčiji dosegla rekordnih 25 odstotkov … ljudje so obupani in se oklepajo edinega zgodovinsko preizkušenega načina, moči civilnega prebivalstva … ki je predvsem v jasnem in glasnem nasprotovanju globalnim vladam … v protestnih pohodih pred vladnim poslopjem. Podobno se dogaja na ulicah Španije, delih Italije, Portugalske …« Z vestjo zmajujeva z glavo, ne verjameva, da bo tokrat ljudski odpor preprečil razmah globalnega gospodarstva, zajezil kugo današnjega časa, ki ne kaže znakov svoje bolezni, ne kaže globokih brazd trpljenja, ta nakrmljen obraz preveva zli duh neoliberalizma, in nas prisili k občutku, ki nas bo pretresel, z vsako novico o siromaštvu slabotnih in odpuščenih, z novo smrtjo sestradanega otroka, z izginjanjem naslednje živalske vrste z obličja planeta … Presune nas z novo zavestjo, novim vidikom, čudnim mitom, ki naenkrat ne sanja več. In mu je zato nelagodno.

Začutim simbolno vpletenost; krivdo, ker so principi politike individualizma izbrisali srednji družbeni sloj, sram, ker v jarmu za kruhom vse več otrok vidi kako kruto umira dan …

Pritisnem na off. Vsaj to lahko storim. In tako zaključim, v Jungovem slogu - pod preprogo.

***

Po tem zastrašujočem doživetju nočem biti doma, z vestjo se odločiva, da bova obiskali Didi, saj se že nekaj časa meniva, da morava kakšno rečt.

»Krivda je svojevrstno epsko doživetje,« modruje vest s cmokom v grlu, še pod vtisom mračnih novic, medtem ko se pripravljava.

»Tudi jaz tako menim,« kimam, »Toda če bo epov preveč, ne bomo več znali biti srečni.«

»Niti mogli,« me dopolni. Zguba čelo in doda. »Mene skrbi tudi dejstvo, da je vse manj ljudi, s katerimi se da o tem odkrito govoriti.«

»Hm, najde se še kdo,« pomislim, »nedavno sem slišala nekega nasprotnika neoliberalizma, ki uspeh te politike vidi v ukani z demokracijo. V svobodi govora. Čeprav pri ničemer drugem niso odločali, se je ljudem zdelo osvobajajoče že to, da so lahko negodovali, naglas rekli vse … vsem vse, posebno tistim na oblasti. Ko je svet prevaro dojel, je bilo prepozno.« Vest se je prižela k meni in vtem sem jasno začutila, kako je zadrhtela.

Sva že pri izhodu, ko me pokliče Nežka. Ko sva si zadnjič na srečanju izmenjali telefonski številki, sem dvomila, da bo kdaj poklicala. Zato sem prijetno presenečena.

»Hej, ciao,« veselo zapojem, nekoliko zaigrano, ker sem še pod vplivom novic. »Vesela sem, ker si poklicala, če ti ne bi, bi te jaz …« se brez razloga zlažem, in sumim, da je imela prste vmes vest, ki mi je prišepetavala, da naj bom prisrčna. Kot da drugače ne bi. Nežka ima nosen, globok glas, kar se njegove narave tiče, kar zadeva barvo pa je glas otožen, nekako ganljiv. Ker poznam njeno zgodbo, to opažam še bolj.

»Zdravo,« reče tiho, nekako oddaljeno, da si moram slušalko prilepiti k ušesu, odločena, da je ne bom prosila oziroma opozorila, naj se prestavi, ker je signal slab, ali da prisloni slušalko bliže k ušesu. Vendar sem naslednje besede slišala dosti bolj razločno. »Tudi jaz sem vesela, da se slišiva … in da sva se spoznali.«

»Saj se lahko dobiva tudi izven sestankov,« predlagam. »To bi bilo lepo, iti na kavico, saj smo tako rekoč sosedi.«

»To sem ti hotela tudi sama predlagat,« v njenem glasu začutim majceno navdušenje, »Omenila si, da je tvoj bivši veterinar. A še vedno dela v zavetišču?«

»Ne več redno, ampak je z njimi v stiku. Zakaj?« rečem in slutim, kaj želi vprašat. In je res.

»Za May bi rada eno muco, navdušena je nad njimi … ko jih kje vidi. Pa tudi zdravnik pravi, da bi bilo to super.« Zamahnem roko in prikimavam sebi v ogledalu: »To je najmanjši problem. Poklicala ga bom in ga vprašala, kdaj bo v zavetišču, da se lahko zglasiva in izbereva primerno, mora biti …«

»Odlično!« vzklikne. Jaz pa čutim za potrebno povedati vse podrobnosti o pogojih posvojitve: »Mačka mora biti cepljena, sterilizirana, zdrava … da nima kakšne bolhe, ali garje … no, ali kakšne nalezljive bolezni. To so splošni pogoji. Drugače pa je muck vedno na zalogi, ne skrbi, odločita se in mi sporoči. Pa gremo.«

»Midve kadarkoli,« hitro odvrne, »razen jutri, jutri imava fizioterapijo. V ozadju slišim vesele vzklike, predvidevam, da je May in iščem najbližji možni datum.

»Kaj pa v petek?« vprašam, ker vem, da je Roman ob petkih pogosto v zavetišču.

»Bi šlo, seveda,« v slušalki je nekaj zašklepetalo, potem pa se je slišalo nedoločljivo mahedranje, takoj zatem pa oddaljen strog Nežkin glas May, nehaj!, čez trenutek pa sem jo zaslišala spet povsem blizu. »Torej v petek se vidiva. Kaj moram imeti s sabo … košaro že imava …«

»Ta bo dovolj,« se zasmejim, »Aja, ne bo, s sabo morata imeti še ime, ker te mucke imajo le začasna.«

»Kako lepo,« je navdušena vest, »naredili bova dobro delo, deklico bova razveselili.«

»Dvojno dobro delo,« jo popravim, »pozabila si na mucko. Zdaj pa se podvizajva, ker zamujava.«

K Didi sva prišli k ravno sveže končanemu prepiru. Pristavila je vodo za kavo in sedla k meni za kuhinjsko mizo. Jezno je izpihnila cigaretni dim proti stropu:

»To je bilo zadnjič … zadnjič! Te zarote ne bom več prenašala.« Pihnila je še enkrat v prazno in me jezno pogledala, kot da bi bila tudi jaz del zarote.

»Kdo te je razkuril?«

»Valter me je … kdo drug!« se nakremži in čaka, da sprašujem naprej, čeprav vidim, da komaj obvladuje željo, da mi pove, najraje vse naenkrat.

»Pa je pa res … Kaj je bilo?«

Didi mi na široko razlaga, da kot vem, je poskušala dobiti vsaj manjše posojilo na banki za saniranje zaostalih (tekočih) stroškov, a ni bilo možnosti, ni prišla niti do višjega referenta, informacije je dobila kar izza okenčka, takoj so ji dali vedeti, da kot brezposelna pri njih nima kaj iskati, niti če jamči s stanovanjem, najprej služba, potem kredit, so rekli, zato se je odločila vrniti v Francijo, zdaj to zagotovo ve, nekaj časa s hčerkama lahko živi pri mami v Marseillu, dokler se ne znajde, dokler ne dobi službe, tam jo bo zagotovo prej, na primer na šoli, poučevanja sicer ne mara, a za silo bo, no vse je že splanirala, predvsem pa se je dogovorila z mamo, kar ni bilo lahko, pogovorila se je s hčerkama, a evo ti, zlomka, Valter je absolutno proti, da odpelje hčerki, sploh pa da obe. Mlajšo, Eliso je prepričal, da ji bo plačal študij v ZDA, da le izbere univerzo, ona pa, saj veva, koliko je stara, trinajst let, razen tega, že zdaj je preživnina problem, ne plačuje redno, sreča, da ga še Monika (starejša) ne jemlje resno, no, ona, Didi bo v Francijo šla ... in to z obema hčerama.

Stisnilo me je pri srcu. Ne da ji ne bi privoščila odločnosti za ta odločen korak naprej, prav nasprotno, srčno jo podpiram, še posebno, ker sem vedela, kako težko je bilo prositi mamo za pomoč, saj nista govorili vrsto let, srčno ji želim srečo in predvsem lažje življenje, a sem njeno odločitev vseeno dojemala kot nekakšen poraz. Kot izgubo. Še eno izgubo v nizu izgub, ki sem jih doživela v zadnjem letu. Ki jih več ne štejem, raje pogledam stran, z druge strani, računam, tako bom morda bolje razumela. In res. Kot zdaj. Čeprav mi ne odleže.

Objamem Didi čez ramo in ji zagotovim, da ji bom jaz zagotovo stala ob strani. Mislim resno, saj se je moj glas nekajkrat nevarno zatresel. Moja vest jo objema z mano in se srečno nasmiha, ja, takšno me ima najraje, s takšno kot sem zdaj se najbolje razume.

»Gospod pa si je drznil loputat še z vrati, potem pa se prepiral še o tem, da ni loputal … kakšen škis!,« se je znova ujezila Didi, medtem ko je kuhala kavo. V kuhinji je omamno zadišalo, ne čarobno, čarodejno, da se nama je zazdel naslednji trenutek kot iz porcelana. In precej svetlejši. Živimo v času intenzivnih vonjev, ni čudno, da na nas učinkujejo na razne skrivnostne načine, se smejiva in se lotiva lahkotnejših tem. O moških. Ne bivših, te teme so že izpete, pa vedno tudi lahke niso, lotiva se snovi o bodočih moških, ki jih zanimava, ki naju zanimajo, ki jih poznava, ki jih ne poznava. Didi popolnoma razume moje vznemirjenje glede neznanega moškega, tudi sama je že bila v tem. Saj pravim, ni lažjih tem od tistih o neznanih, oddaljenih krajih in ljudeh, polnih skrivnosti, hrepenenja, polnih sanj. In to pri najinih letih, se hihitava, ob tem omenim, da sem sebe v neki pesmi, ki sem jo pisala v skrajnje mračnem razpoloženju, opredelila s pridevkom stara fregata, ona pa, da ji je prav všeč etiketa postarana barbika, ki ji jo je danes med prepirom prilepil Valter.

»Ne skrbi, ne kažeš let … videti si odlično,« rečem in iskreno mislim. Didi spretno skriva naložene križe.

»Ti tudi ne!« vzklikne, »najmanj deset manj … še vedno si … orng baba!«

»Skupaj jih štejeva … stoeno leto …« sešteva Didi v mislih.

»Ampak jih spretno skrivava,« jo prekinem. Zahihitava se in pomirjeno kramljava dalje. O dragocenih trenutkih, ki jih bova vzdrževali … za vedno. Za vselej želimo ohranjati svoja življenja v mislih in zavesti drugih ljudi, tako uspavamo strahove o svoji minljivosti, tako pričaramo svojo nesmrtnost, ustvarimo krhko ravnovesje med hotenji in možnostmi bivanja.

Ko sem odhajala od Didi me je spreletel skeleč dvom, bojazljivo vprašanje, ali lahko še upam v tak trenutek ...