***
Postopam
poleg Romana v improvizirani ordinaciji v zavetišču za živali in čakam na Nežko
in May. Ogledujem si, kako operira mačko, medtem pa me spreleti nejasen spomin.
Spomin na skupne dobrodelne akcije, reševanje živali, ujete, zapuščene,
pretepene, zavržene. Preplavi me dobro znan občutek rahločutnosti do tega
neskončno predanega dobrega človeka, zaverovanemu svojemu poslanstvu, ki je v
veri, da rešuje svet izgubil svoj lastni. Prežame me želja, da sva v poslanstvu
spet skupaj, prepričanje, da najini prepiri zaradi njegove nenehne odsotnosti
niso bili stvarni, da očitki zaradi neodgovornosti do njegove očetovske vloge
niso bili utemeljeni, da njegov dobrodušen velik svet ni preplavil mojega, in
da zaradi njega nisem živela v nenehnem strahu, da bom z otrokoma vred
izginila, da sem zaradi razumevajočega stališča do njegove predanosti sama
začela izumirat. Znova sem želela verjeti, da njegova dobrodelnost ni zabrisala
meje najinega skupnega življenja, ki ga je bilo v njegovih očeh iz leta v leto
manj, na koncu pa komaj prepoznavno. Spet bi najraje zanikala, da je ravno
njegov dober namen vrgel čez rob najino skupno življenje. Spet bi najraje
pozabila, kako zelo sem v teh trenutkih sovražila naju in vse, kar naju je
ločevalo. Obsojati dobro in dobroto za ponesrečeno razmerje je tiransko
dejanje, tako okrutno, da sem rabila leta prizadevanj, da sem se izvila iz
pošastnega prijema samoobtoževanj in bom rabila še leta, da tej bodičasti pošasti
dokončno ubežim.
»Zberi
se,« slišim svojo vest, ki se je prižela name. Čuti, da trenutno rabim močno
oporo. »Roman operira mačko, ki bo nedvomno preživela.« Hvaležno se ji
nasmehnem in zbistrim pogled, fokusiram ga na negibno živalco. Sprejmem dejstvo,
da tudi mačke včasih rabijo kakšno operacijo, medtem pa so negibne in
nebogljene. Tako kot ljudje. Oglasi se moški češki glas iz mojega telefona.
Roman mu prisluhne in se zareži. Operira naprej. Oglasim se. Nežka. Čez pet
minut bosta v zavetišču. Roman dvigne pogled od odprte rane na vratu živali in
reče:
»Ne
bom mogel tole pustit, pelji jo k tretjemu boksu, naj ti ga Vid odpre, tam je
nekaj zdravih primerkov.« Neverjetno, kako jasno doživljam deja vu, ki je v
najinem primeru zanesljiv in preverjen, stokrat ponovljen, saj sva takšno ali
na las podobno situacijo z Romanom doživljala leta, vsaj trikrat na teden; on
nikoli ni mogel tole pustit, tako da sem jaz morala, vsakič (znova)
užaljena, uzde (včasih) precej razuzdanih žrebcev v roke vzeti sama. Rezignirano
se nasmehnem in mu nalahno pomaham v pozdrav: »Okej, hvala, imej se.« Stopim na
dvorišče zavetišča in zagledam Nežko in May. Nežko že poznam. May pa bom
ravnokar spoznala. Pohitim jima naproti in veselo rečem:
»Mucka
vaju že nestrpno čaka,« sklonim se k deklici, ki ni videti starejša od trinajst
let, sodeč po višini, vendar nei po videzu. »Ampak zdi se mi, da ima malce
tremo, tako da jo bomo morali najprej pocrkljati.«
»Jaz
bom, jaz boo!« vzklikne May in se na široko zasmeji, da se njene poševne oči spremenijo
v dve tanki poševni črti, od navdušenja še posmrka s privihnjenim noskom in si
ga obriše v rokav plašča. Stopica na mestu, v napetem pričakovanju.
»Zamujava,
ker se May ni mogla odločiti, kaj bo oblekla,« se medtem ko jo ubiramo k mačjim
kletkam opravičuje Nežka in stisne May bolj k sebi, ker se iz pasjih boksov
sliši prešerno lajanje, cviljenje in zavijanje. Vendar vidim, da May ne kaže
niti trohice strahu. Zadovoljno se smehlja, odgrne plašč in kaže s prstom na
veliko belo rožo, lepo vezenino na puloverju.
»Zelo
dobro si izbrala,« prikimavam in se nasmehnem. Čeprav je po letih skoraj
odrasla meri nekje do metra in pol, le malce okrogla, zalita postava nakazuje,
da je starejša kot se zdi. Njena okorna, otročja hoja pa da opazovalcu vedeti,
da se v telesu dekleta pravzaprav skriva otrok. Z azijskim izvorom jo povezuje
le rahel odtenek kože in poševne oči. Pulover, z veliko belo rožo na prsih je
živorumene barve, takšne barve je tudi kapica in rokavice, ki jih naglo sname,
skrbno zloži eno na drugo in še bolj skrbno pospravi v žep, najbrž meni, da jo
bodo med posvojitvijo ovirale. Iz žepa temnomodrih žametnih hlač potegne
puhasto žogico, prvo darilo za mucko, se srečno nasmiha in stopiclja poleg
Nežke, v udobnih čevljih, otroškem modelu za odrasle.
Pri
kletki že čaka Vid, z drobcenim primerkom, mačjim mladičkom, ki iz njegove
dlani plašno kaže smrček. Nakar oceni, da je varno, dvigne še glavico z enim
zašiljenim, drugim pa še ohlapnim ušesom in radovedno zakroži po prisotnih z
velikimi zelenimi očmi, potem pa sramežljivo, skoraj neslišno pozdravi s
kratkim »Mijav«. May od razburjenja kar poskoči, sklene dlani, jih pritisne na
prsi in stisne ramena. Tako obstane v napetem pričakovanju.
»Ta
je cepljen in zdrav,« raportira Vid, »je samostojen, star že osem tednov,
čeprav je drobcen …« Ob tem podatku me stisnilo v prsih. Opazim, da Nežko tudi,
vendar se v hipu zbere, odhrkne in vpraša:
»Kaj
pa je, muc ali muca?« Vid je v zadregi, ves čas je o mladiču govoril kot o
mucku, zdaj pa, ko je tu, na licu mesta bolj temeljito preveril, je
ugotovil, da je mucka. Vsi skupaj se zasmejimo, May pa še iz dodatnih, globljih
razlogov. Stopila je k mucki, ki jo je Vid medtem spustil na tla in jo
pazljivo, skrajnje zbrano, kot to naredimo pri izjemno dragocenem predmetu, pobožala
po hrbtu. May ima drobcene roke, ravno pravšnje za mačjega mladička, nebogljeno
majhno mucko, ki je ob dotiku usločila hrbet, dvignila rep in komaj slišno
zapredla.
»Kako
jo bomo klicali? Si se že odločila, May?« vpraša Nežka hčerko, ki jo odločno ubira
proti avtu s posvojenko v naročju. Naglo se ustavi, da lažje pomisli in čez
nekaj trenutkov slavnostno izjavi: »Muca!«
Ko
bolje pomislim, boljšega imena ne bi mogla izbrati. Prav ima, naj se takoj ve,
da je punca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar