PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)

Drugi obisk

Danes je na skupinski terapiji več ljudi kot zadnjič. Stoli so postavljeni tudi v drugo vrsto, in tudi ta je skoraj polna. Vidim, da se na govor pripravlja čokat moški. Majhen, a pokončen, ugotavljam po njegovi drži, medtem ko on zavzeto pregleduje nekakšne z drobno pisavo popisane lističe, potem jih pospravi v žep in vstane:

»Jaz sem Luj …« začne negotovo.

»Živijo Luj,« zapojemo enoglasno, obredno, a tudi za spodbudo.

Lujeva zgodba

Podtalno histerična narava Lujevega govora nakazuje, da v sebi nosi temačno skrivnost, brezposelnost pa je le šumeča motnja z ozadja. Ko ga tako gledam, s povešenimi rameni, se mi zazdi, da le žlička te skrivnosti tehta tono. Govori zamolklo, z vljudnim prezirom.

Že več kot eno leto je brezposeln, svoje delo logističnega inženirja je imel rad, ima ga še vedno, vendar ga čedalje manj pogreša, ker ima druge skrbi. Da, izhaja iz razbite družine, mama je njega in očeta zapustila, ne spomni se točno niti koliko je bil star niti dne, ko je odšla. Oče pa ga je vzgajal po svojih močeh, s togostjo komunalnega delavca. Sproščen je bil le v trenutkih nihilizma, ti pa so bili, ko je s kolegi po službi zavil v gostilno, domov pa prišel ob zori. Takrat ga je rad zbudil in mu prešerne volje obrazložil svojo filozofijo videnja sveta – ta je po njegovem en velik kontejner odpadkov – in za en drek. Nič več, nič manj. Ob tem je jezno škilil, kot da bi bil za to kriv Luj, ki se je, ker je bil še deček, delno tako tudi počutil. Za bolj prijazne pogovore je imel strica, maminega brata, ki je z njim ohranjal stike, ne glede na mamino (tako je rekel) nasprotovanje. Tone, stric, je bil z njim vedno prijazen, preveč, se mu je zdelo, kot otroku, kot odrasel, po zaključku študija pa je z njim prekinil stike … ne spomni se točno, kdaj. Preden so ga odpustili. Se je poročil, zdaj sta dobila dojenčka, čeprav se ne spomni, ali sta ga kdaj načrtovala, vsekakor zdaj ni pravi trenutek zanj, zdaj, ko le žena (s porodniškim nadomestilom) vzdržuje družino. Obmolknil je in se za hip zastrmel v turobno jesensko noč, ki se ni dogajala le zunaj, z druge strani okna. Ošvrknem ga in čakam, kako se bo vrnil do »toda otrok je le prinesel vedrino v najin dom, saj so otroci naše bogastvo …« ampak se ni. Pobrskal je po žepu, ven potegnil popisan listič in ga preletel, potem pa si je odhrknil in nadaljeval v povsem obratni smeri:

»Pol leta … približno …« pogledal je listič, »no, natanko šest mesecev in pol, sanjam iste … podobne sanje. Bega me pa predvsem to, da so sanje prijetne, a se vseeno zbudim vznemirjen, potrt. V sanjah pa sem srečen, zadovoljen, tako kot v resničnem življenju nisem bil … ne spomnim se, da sem kdaj bil.

Hodim po logu, skozi krošnje mladih dreves prenika svetloba, belo lubje se svetlika,obsijano s sončnimi žarki, listje pod nogami, ponekod posušeno, prijetno šušti pod mojimi nogami. Pred sabo zagledam jaso, obsijano s soncem. Mestoma med sveže zeleno travo so vznikli otočki gozdnih cvetlic. In nekaj velikih belih kamnov. Ko pridem bliže, ugotovim, da so kamni nekakšni drevni spomeniki, poskušam prebrati, sestaviti črke v smiselne besede, a ne morem, črke so mestoma zbledele, pisava je eksotična, napisane v meni neznanem jeziku. Na nasprotni strani čistine zagledam kamnito klop, začudim se nad njeno simetrično obliko, saj se zdi, da je izklesana direktno iz, ravno tako kot spomeniki, belega kamna. Napotim se h klopi vesel, da si bom odpočil. Sedim in čutim, da mi je toplo. In dobro. Vtem zaslišim, ne korake, prijetno šelestenje iz loga, odkoder sem maloprej prišel. Ozrem se in zagledam prekrasnega belega žrebca, ki se mi neslišno približuje, njegovih kopit ne slišim. Ustavi se nedaleč enega od spomenikov in nalahno dvigne sprednjo nogo. Zazrem se v njegove oči. V njih uzrem svet nepreglednih prostranstev in nekako vem, da so zidovi padli, preden je bil ta svet ustvarjen ... Vtem žrebec zarezgeta in se vzpne na sprednje noge, kot da čaka, da z njim odjezdim …

Ampak se ne odločim. Sedim tam, malodušen in pomirjen. Hkrati. Potem se prebudim ...

Po prostoru se razleže usklajen aplavz in enoglasen Hvala, Luj. Tudi sama zaploskam (ne upam niti pomisliti, kakšne posledice bi zame imelo kršenje nepisanih pravil, ki so značilna vsem samaritanskim skupinam, natančno, skupinam za samopomoč, to pa je ne-prisiljena vljudnost in naklonjenost), medtem pa ga pogledam in opazim, da je njegov obraz spreletel, pogladil nek tuj duh, razumljen in razumljiv le njemu. Zazdelo se mi je, da je za hip uzrl nadaljevanje svojih sanj …

Krasne sanje, slišim komentar iz vrste za sabo, kaj bi dala, da bi jih tudi sama kdaj imela, ne pa le nočne more; da stojim na mostu z roko v praznem žepu in presojam, kaj odtehta; širina ali globina, eh!

»Pri temle Luju se malce čuti psevdodemenca,« mi prišepne vest, ki se nekaj malega razume v samo-prevare. Ob tem pa si nadene še preroški videz. Zahihitam se, ker jo že vidim v nekakšni zakotni uličici, v temnem, mističnem prostoru, nad kristalno kroglo in bolščečih oči, ki delno plešastemu napoveduje, da bo v kratkem izgubil (vse) lase. Ker je hihitanje glasno dejanje, z njim vznemirim gospo poleg, ki se kot naslednja pripravlja za nastop. Nesproščena je in nesrečna, a očitno odločena, da bo to/ono dala iz sebe. Nasmehnem se ji, smatram pa da je to dovolj, da v tej sobi res ni potrebno pojasnjevati asocialnih pripomb ali čudaškega vedenja. Tudi ona tako mèni, ker tik zatem slišim, da mrmra ime nekoga, ki ni poleg.

Nežkina zgodba

Nežka je dekoraterka. Pri petindvajsetih se je zaposlila v tovarni zaves. Tam je delala dvajset let. Odpustili so jo pred tremi leti, od takrat je brezposelna. Delo v tovarni je bilo dolgotrajno potovanje od hlapčevstva do dobro plačane službe. Medtem je rodila, vendar porodniškega dopusta praktično ni koristila, po treh mesecih se je vrnila v službo, saj je kot mati samohranilka, morala služiti za dva. Pogosto je bila primorana ostati v službi mnogo dlje kot je določal delovni urnik, neredko pa se je morala v službo vrniti tudi zvečer, dokončati aplikacijo za novo kolekcijo zaves ali različnih pogrinjal. Po nekaj letih se je predanost poplačala, napredovala je na dobro plačano delovno mesto. In zaslužila za dva. Vendar je za to plačala strašen davek. Nekega večera, bilo je le nekaj mesecev po napredovanju, in tik pred novoletnimi prazniki, ko je naročil za praznične prte kar mrgolelo, je kot neštetokrat prej, prosila sosedo, da popazi na njeno štiriletno hčerkico, živahno deklico z imenom May (ki ji ga je dal oče, to pa je bilo tudi edino, kar je deklico z njim povezovalo, kmalu po rojstvu se je vrnil v Malezijo in se nikoli več ni oglasil). Nežka je May z ruksakom polnim igrač in barvank odpeljala k sosedi in ji zajamčila, da se bo do devete vrnila, ne skrbite, tukaj bom, je zatrdila še enkrat na vratih, ker je ta po deveti pričakovala nek obisk. Običajno je bila Nežka točna in zaupanja vredna, glede varstva hčerke pa sploh, toda tistega večera, kot se to pred prazniki rado zgodi, se je v službi grdo zapletlo. Naročniki so večino vzorcev zavrnili in zahtevali, da jih ali popravijo ali oblikujejo ponovno. To bo zahtevalo najmanj nekaj ur dela, so negodovali in vzdihovali na dekorativnem oddelku, vendar druge izbire kot delo dokončati, ni bilo. Cela ekipa se je pripravljala za celonočno izmeno. Nežka pa je bila primorana prositi za podaljšano varstvo. S težkim srcem je poklicala sosedo in jo lepo prosila, da ta večer, izjemoma May čuva tudi čez noč, ker se je v službi zgodilo to in to, in da, brez skrbi, ji bo dobro plačala. Soseda je pristala, vendar omenila, da obiska vseeno ne bo preklicala, saj bo May ob devetih spravila v posteljo. Najlepša hvala, zlati ste, res, je bila pomirjena in stekla h kolegom v dizajnerski studio.

Dobro. Odlično. Morda preveč …

Ob enih je v studiu zazvonil telefon. Iz bolnišnice so sporočili, da je May pred tremi urami zbil avto in je pri njih na intenzivnem oddelku. Nežka je po novici najprej negibno, ohromljeno obsedela, potem pa je planila kvišku, brezglavo stekla iz stavbe na ulico in se v tanki bombažni obleki podala v mrzlo zimsko noč. Opotekla se je po zasneženi ulici, nezmožna dojeti smrtonosne realnosti, hitre usmrtitve na spolzki prometni cesti, tekla je, zavedajoč se le pomembnosti svojega cilja – ki mu mora biti in mu je bila vse bliže … vse bliže bolnišnici. Ko bo tam, bo lažje … Tekla je tako hitro, da jo je sodelavec z avtom dohitel le ulico stran od klinične stavbe. Ko je v sobi za intenzivno nego zagledala May, ki je spokojno ležala, najprej je začutila olajšanje, ker ni bila videti takšna, kot si jo je predstavljala; videla jo je kot žrtev najhujše možne prometne nesreče; polomljeno, pohabljeno, zunaj in znotraj okrvavljeno. May pa je imela le s široko obvezo povito glavo in desno roko v mavcu. Prijela jo je za zdravo roko in nanjo naslonila lice, mokro od solz in stopljenega snega. V mislih pa si je veš čas ponavljala hvalabogu, da ni huje, da je le zlom …

Potem je v sobo stopil zdravnik z rentgenskimi izvidi. Predstavil se je in rekel, da je May utrpela hud udarec v glavo, kar je povzročilo krvavitev, da jo je operiral in da sodeč po posnetkih prej in po operaciji, kaže dobro. Vendar je zaradi poškodbe prišlo do trajnih okvar v delovanju možganskih struktur, zlasti kortikalnih in se bo inteligentni razvoj pri May upočasnil, bolje rečeno ustavil. Gre namreč za sekundarno poškodbo, ne na tkivni ampak na celični ravni … Možno je, da bo kazala tudi fizično znake (duševne) manjrazvitosti ...

Po tem dogodku je bila na enoletnem dopustu. Najprej je za nesrečo obsojala sosedo, ker ni pazila na May, zato se je lahko izmuznila iz sobe, ona pa tega ni opazila, ker se je ukvarjala z obiskovalcem. Čeprav ji je soseda zatrjevala, da je obisk preklicala, celo sam obisk je to potrdil in dokazal. Ni verjela. Takrat ji je splošna zdravnica svetovala psihoterapijo, da lažje prebrodi postravmatsko motnjo. In je šla, kamor hodi občasno še danes. Ne, že dolgo za nesrečo ne obsoja sosede. To se je nehalo z začetkom terapevtskega zdravljenja. Od takrat naprej obsoja sebe. Tudi za izgubo službe …

Po sobi se je razlegel mlačen aplavz, ki bi ga Nežka sicer lahko narobe razumela, a glasnejše reakcije morda še bolj, sklepam in ji ljubeznivo pomagam, poberem plastenko vode, ki se je nekako izmuznila iz torbe ob njeni nogi. Ob tem se vprašam, ali smo bolj ustrežljivi do ljudi, ki jih doleti huda nesreča iz empatičnega razloga, se pravi, zato, ker se znamo vživeti v trpečega, ali zaradi olajšanja, da je naša nesreča vendarle manjša. Je to smisel, je to prikrit namen skupinske terapije, nujno ogledalo pa nesreča drugega, ki zabriše ostre robove lastne …

Med kratkim odmorom se zapletem v pogovor z Nežko in njeno prijateljico Sanjo, kar je bilo povsem enostavno, saj vse tri kadimo. (Cigareta, tako kot kava združuje ljudi, pa razvada gor, odvisnost dol.) Kasneje ugotovim, da je Sanja soseda, ki je tistega usodnega večera čuvala May. Njuno so-prijateljstvo me je ganilo, posebno zaradi podrobnosti, ki sem jih zasledila kasneje. Če sem prav razumela, Sanja že nekaj let, odkar je v pokoju pomaga Nežki skrbeti za May. Dekle ima osemnajst let, vendar se je inteligenčni razvoj ustavil z letom nesreče, je pa tudi govorno nekoliko prikrajšana, gibalno pa manj. Nežka o May ne razlaga z bridkostjo v glasu, niti z običajno žalostjo, konotacija tega govora kaže na posebno vrsto pomilovanja; nenavadno vrsto privrženosti in predanosti. Nežka torej skupine ne obiskuje zaradi brezposelnosti, ampak predvsem in zaradi neznosnega bremena te so-odvisnosti …

Kaj pa Sanja? Morda tudi …

Po odmoru se je terapevt razgovoril o rdeči niti, misli večera, ki se je glasila Od kod prihaja nesreča, avtorja Sigmunda Freuda. Freud je bil prepričan, da prihaja od znotraj, kasneje pa je s takšno terminologijo razvil teorijo nagona smrti. (Sama se strinjam bolj z Reichom, ki osrčje postavlja ven, ker smatra, da se dinamika nanaša na svet zunaj subjektivnega, na družbena razmerja ipd.)

Ko je terapevt pripeljal govor h koncu in prižgal zeleno luč za morebitno razpravo, se je v dirko podal, mislim, da se je predstavil kot Franc z druge vrste, vendar s povsem drugim borbenim slogom.

»Zakaj vi, gospod terapevt, namesto da razglabljate o strahu v njegovi najčistejši obliki, raje ne razložite, konkretno ne poveste, kaj pomenijo naše težave?« je izustil v eni sapi. Zajel je novo, ker je imel še dodati. »In zakaj ne svetujete, kako jih rešiti … mislim, da si o teoretičnih pristopih k lahko vsak prebere sam … na internetu, ali izve kako drugače, če ga to utegne zanimati. Tukaj s tem tratite čas … pa še pomagate ne.«

Rahlo hripav zven terapevtovega glasu je naznanjal, da je Franc iz druge vrste zadel vsaj v bližino (ciljne) črne pike na tarči: »Smisel terapije je, da si vsak sam skuša odgovoriti na vprašanje, težavo, ki ga pesti,« je rekel. »Da zna to težavo ozavesti, ko jo sliši … iz svojih ust ... ko jo pove naglas … pred vsemi. Včasih je že to veliko, da si posameznik o težavi spregovori. Pri individualnih pristopih pa poznamo takoimenovani transfer, ki predstavlja vpliv starega učenja na novo, takrat nastopi kontratransfer, se pravi terapevtov odgovor na pacientov transfer in …«

»Je terapevtova slepa pega,« ga prekine Franc. »A če se ne motim, to poteka podobno tudi pri skupinski terapiji.«

»Ne bo držalo,« mirno odvrne terapevt, a z vzpenjajočim tonom glasu. »Če boste pozorno poslušali, kaj vprašam nastopajoče … med nastopom, boste tudi sami ugotovili.« Ta odgovor me je tako prevzel, da sem kar dvakrat utripnila.

»Aja,« omahljivo komentira tudi Franc in se hrupno premaknil, s tem pa je posejal sum tudi med ostale.

Poškilim proti terapevtu, sicer drži, smisel terapije nasploh je, da vsak sam pride do določenega sklepa, da ugotovi, kaj se dogaja z njegovim notranjim bitjem (odkar je brezposeln), vendar bi terapevt moral postavljati določena, prava, poklicna vprašanja, ne pa le ste kdaj bili v rednem delovnem razmerju, koliko časa ste brez dela, kaj bi radi delali in podobno, ki se mi zdijo, laično gledano, daleč od strokovnih. V tem slogu bi se lahko pogovarjali tudi sami. Mu gre le za nekakšen simbolni mandat? Ne bi rekla. Še enkrat ga ošvrknem in začenjam verjeti Francovemu namigu, posumim, da je njegov namen tudi ta, da nas privabi na individualno terapijo – za katero nam bo bogve, koliko zacolal …

»Lepo, pa še brezposelnim …« godrnjam, ko jo mahava z vestjo po mokri ulici proti domu. Vendar ona ni istega mnenja. Oklene se moje roke in tudi sama stisne ročaj majhnega dežnika, ki ga s sabo imava le za silo in reče: »Pri površnem vtisu gre pogosto za domnevo, da je morda … lahko tudi drugače. Jaz mu načeloma zaupam … Navsezadnje, počakajva in bova videli. Nimava kaj izgubiti …«

»Imava … Čas.« odvrnem, »Mogoče ga tam le zapravljava. Pa tega ne bova mogli nikoli vedeti.«

»Ne trapaj … To je komično,« našobi ustnice, tudi zato, ker ugotovi, da ima že povsem mokre pete, ker ji v čevlje kaplja z roba dežnika. Prime za ročaj in ga naravna malce nazaj.

»In dokaj grozljivo, da nekam hodiš, ker misliš, da tja hodiš po rešitev, na koncu pa ugotoviš, da tja hodiš zaradi tega, da si podvržen uničujočim duševnim udarcem, ki postanejo še večja grožnja …«

»Začeti bo torej treba na koncu,« modro zaključi vest. »Zato morava hodit na terapijo. Saj sva šele na začetku ...«

Grozljivo in komično, ponovim v sebi, ti dve skupaj pomenita posebno vrsto tesnobe, iz katere je sestavljena groza, kot poudarjena komika neke reči … Dva pola s tragikomično vsebino, ustvarjena s pomočjo ponotranjene tesnobe, ki je, tako kot psiha, ki jo opisuje, obrnjena sama vase … V epicenter vnetljivega območja. Turobno se nasmehnem in se vprašam, ali ni torej prišel čas, ko je treba vzeti svojo usodo nase …