PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)

VI

Pogovarjam se s starejšim sinom. Po telefonu. Kliče, ker je pozabil, kdaj sva zmenjena za kosilo. Čutim, da mu ni do poglobljenih tem, kajti iz ozadja ves čas slišim nekakšno žlobudranje. Očitno je zunaj, z družbo. Vseeno rečem: »Le glej, da boš previden. Pri načrtovanju resnega razmerja je to neizogibno.«

»Nujna so prava čustva,« odvrne. »Pri nama z Anjo to ni problem.«

»Ravno o tem govorim, Urban! Na čustvenem področju ni zagotovila, nikoli ničesar ne moreš napovedati, vedeti ali do konca razumeti.«

»Črnogleda si, mama,« se nasmehne v slušalko. »Kaj potem bi se po tvojem morala z Anjo dogovoriti, se opozoriti, preden se spričkava … da se bova spričkala? Potem bo pa šlo?« Odločno odkimam, kot da me vidi: »To, seveda, ni mogoče, a morata se čim več pogovarjati. O vsem, ne le o lepih stvareh, ampak predvsem o problematičnih, da do prepirov ne pride, če pa, da niso nekakšna konstanta.« Slišim, da rožlja s ključi, razumem namig in hočem zaključiti, vendar me prehiti: »Preveč pogovorov lahko pripelje do govoričenja, to pa v razvado … ali karkoli že.«

»To ni nevarno,« rečem, »hudo bi bilo, če bi vajino razmerje postalo razvada … ali navada, temu čustva običajno niso kos. « Spet rožljanje, potem negodujoč eh, dej, no, zato tiho zaključim. »Takrat preprosto izginejo … Čustva živijo le prek nas, če smo mi živi, bodo preživela. Pa še tako ne zdržijo dolgo … v isti obliki.«

»Smo, smo, še kako živi,« zapoje Urban, premišljeno veselo, ker nima ne volje ne časa za takšen pogovor, a me vseeno noče pustiti v skrbeh. Nasmehnem se slušalki, srečna, ker nisem izgubila srca svojega otroka. Otrok pa lahkotno, v novi identiteti: »Torej, se vidiva, na kosilu, v soboto … ob kateri uri že?« Povem mu in se posloviva. Zamislim se nad njegovo igro.

Nisem edina v slepi ulici, v njej smo vsi (bili večkrat), toda čedalje bolj se mi dozdeva, da je ena od pomembnih nalog staršev kantovsko brezupno zapolnjevanje praznine, ki vodi v nenehno iskanje nadomestne (simbolne) identitete, kot rešitve, ker ne moremo vedeti kaj smo kot mi sami, ali kot nekdo drug, lajšati otroku tako, da ga naučimo prepoznati čigavo srce, ob njegovi stvarni ali izmišljeni identiteti bije enako blizu. Potem bo razumel tudi razliko med iskanjem in srečanjem z lastno usodo, in zmogel ohranjati točko, kjer se le-ti stikata …

Če je za nas morda že prepozno.

Tako negotova se namenim v kopalnico in se odsotno pripravljam na Skupinsko terapijo brezposelnih. Ob tem ne morem definirati občutka, ki me počasi preplavlja. Morda tudi zato, ker me ta občutek bega, preseneča, saj je podoben vznemirjenju, in ne strahu, ki sem ga občutila pred prvim srečanjem. Rahlo spominja tudi na radovednost, celo izziv, a predvsem na povsem obvladljiv dogodek. Ker sem prepričana, da bom tudi danes le poslušala, je to edino dejanje, ki je po dolgem času odvisno le od moje volje, s pričakovanim izidom. Obvladljivost lastnega življenja človeka izpolni z vedrino, sestavi razpoke, polepi krhke dele.

»Vse si sem izgubila, razen poguma,« se nasmehnem sebi v ogledalu in moji vesti, ki je tu poleg in prikimava. Namestila sem si rep s črno pentljo in obrobila oči s črnim senčilom. Oblekla sem črne hlače in črn puli, obula črne škornje, ogrnila črn plašč in pograbila črno torbico. Le obesek na ključih je rdeč, ploščica v obliki majhnega možička, na njej pa je napisano vesti nimajo vesti. Nekoč sem ga dobila od urednice pri nekem časniku.

»Ni mi všeč, kaj piše,« komentira vest in si skupaj z mano ogleduje napis na obesku. »To meče slabo luč na mojo vrsto. Znebi se ga!«

»Živim iz rok v usta, nimam denarja na pretek … kupovat nepotrebne …« odvrnem in drvim po stopnicah, spotoma še k poštnemu predalu. Vest me premeri in samo pomenljivo spusti oči na mojo torbico. Prekrasno, iz mehkega usnja, modno oblikovano mojstrovino. Čeprav sem si od poštnega predalal obetala veliko, me tam ni čakalo, razen dveh računov ničesar. V zadnjem pol letu, odkar sem brez službe, sem poslala dvestošest prošenj oziroma po novem, vlog za zaposlitev. Do danes me jih je sedam povabilo k njim na razgovor, kamor sem tudi šla in dobila že pet vljudnih odgovorov, ki se končajo z besedo Srečno!, in triindvajset odgovorov, z bolj rutinsko vsebino, da hvala, ampak me trenutno ne rabijo. Ostale čakam …

Capljava po mokrem pločniku zatopljeni vsaka v svoje misli, jaz se hrepeneče oziram, če bom morda spet zagledala skrivnostnega moškega, njegov eleganten plašč, bareto, ali vsaj eksotičen labirint na ovratniku. Nadejam se in upam v toliko bolj, ker se bližava stavbi, v kateri je zadnjič izginil. Vendar ga ne zagledam. Začutim globoko, dobro znano praznino, luknjo, ki je ni mogoče izpolniti, lahko bi jo le on, dahnem v sebi. Vest pa vseeno sliši. Strogo reče: Še kot šolarka nisi tako sanjarila v prazno ... o princu, ki te bo rešil, izbral …« Zberi se, veš kam greva!« Namuznem se in pospešim, ona pa sopiha poleg, kar zanaša jo po spolzkih zlizanih kamnih. Kot da ne ve, da rešitve, tako nujno, tako obupno nisem potrebovala nikoli prej. A vseeno jo to ne ovira in do konca stroblja svoje. »Razmišljam, če vendarle nisi pretiravala z današnjo garderobo. Črna obleka ne pomeni le eksistencializma, veš, ampak še marsikaj drugega … mračnega.« Hudomušno jo pogledam:

»Ker v sebi nosim mračno zgodbo, zato.«

»Vsaj nekaj bi morali imeti v svetlejšem, veselejšem tonu,« vztraja. »Tako te od nekdaj vzgajam … v optimističnem duhu.«

»Pa še kako me vzgajaš!« vzkliknem in že imam pred očmi (njen) materinski lik, v obliki vitke voščene damske roke. Pomaham s ključi na rdečem obesku in jo zdražim. »Za optimizem pa je tu obesek … in ključi, ki v sili odprejo prava vrata …« Zavijem v osvetljen vhod stavbe, za čigavimi zidovi se razgaljajo najbolj temačne skrivnosti, krvavijo srca, k rešitvi kličejo duše.

Če še ne, pa bodo.