16. maj 2014

PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)



V

Telefon na mizici poleg postelje ne zazvoni, ampak se razgovori, ker je po novem namesto z zvonjenjem opremljen z glasovnim vložkom, v češčini: Halo, to sem ja, tvoj telefoon, tak mužete si mne vzat … Halo, tak vezmi si mne … haloo!, to sem ja, telefon!, tak vezmeš si už mne?! Glas se stopnjuje, dviguje, spreminja se v kričanje: Halooo!, ja sem, telefon! … ee, tvoj telefon! tak vezmi si mne už, sakra!
Še nenavajena te graje sedem na postelji in poškilim v številko. Sin.
»Hejlaa,« reče živahno in takoj preide k stvari, »kratek bom, se mi mudi, nujno rabim kopijo osebne, tam je v tistem predalu … ne, čaki, na polici je, veš, uni s cedeji. Mi jo lahko poskeniraš in pošlješ na mel, pliiz :) (slišim hreščanje, potem nekakšno žlobudranje) uf, šit, ej … si zadet, al kva! Sorry (reče v slušalko), moral sem skočit s ceste, model me je skoraj povozil … evo … marš, no! Naravnost v lužo, blato … sem sko … če je ta normalen! Sezula se … superga … se je zagozdila v tole … zalepla, uf, eh … za brozgo, ma v … (v besedilo vtakne sočno psovko), moram se sezut … it preobut (sopiha in glasno caplja, očitno otresa blato s hlač ali superg. Najbrž obojega.
»Ahoj, srce,« rečem in izrabim prvo priložnost govora. »Kakšna smola, že navsezgodaj. No, ampak važno je, da te ni zadel.«
»Bi me, če ne bi odskočil v tole … polmetrsko luknjo!« znova se ujezi.
»Uu!« se začudim, »tam bi še sveti Peter izgubi sandalo, heh! Ste imeli ponoči naliv?«
»Očitno ... Ne vem,« živčno reče. »Zdaj pa moram nazaj … se preoblečt. Pa se mi ful mudi. Mi lahko v eni uri pošlješ kopijo? Rabim za … (zaslišim nekakšen zvok kot tinanaa in zveza se prekine. Blaž je v žiriji za najboljšo otroško zgodbo. Je na primorskem, ampak vreme očitno niti tam ni najboljše.
Pogledam na uro in zazeham, ne morem drugače, saj je šele pol sedmih. Nekoliko sem nejevoljna, ker me je Blaž navsezgodaj zbudil, dan bo torej danes dolg. Dolg in naporen. Težek dan bo. Skušam se spomniti presežkov svobode. Začutiti prednosti svoje neodvisnosti, a se mi ta v tem trenutku izmika in zdi prav sumljiva. Sploh je ne vidim kot prednost. Vidim jo kot beg po ruševinah, sama ni ravno podrtija, a z njo vsekakor nekaj šušmari. Namrščim čelo, ker ob tem nekaj pogrešam. Pogrešam odraščanje otrok, pogrešam tisto, kar sem z njimi bila in predstavljala. Čeprav sem to še vedno, a zdaj drugače. Zdaj, ko sta odrasla, je svet spremenil obliko, sicer je res postal večji, a se na čuden način krči, krajša. Dejstvo, da živimo le v tujih očeh očitno jemljem dobesedno, kot na primer, da smo na očeh. Želim si ju ob sebi, ker me je strah, si priznam, čeprav me ta strašna misel prestraši. Spomni me na terapevtovo razlago o tem, da se je bati zdravo in povsem v redu. To drži, saj živimo od težav, žalosti, smeha, tudi od bojazni, vendar če ne poznamo pravega vzroka zanjo, le-ta slej ali prej zaide v svoje nasprotje. V pogum brez meja. V neorientiran pogum. To pa je zastrašujoče. Zato raje zatisnem oči, morda bi še malce poležala, pol ure, urico.
»Ne bi,« se oglasi moja popolnoma budna vest. »imaš sestanek pri tistem uredniku.«
»Šele ob dvanajstih,« protestiram.
»Vseeno, skoči s postelje in se lepo pripravi. Nekaj preberi. Črnogledost pogosto kaže na premalo znanja.«
»Vidim že, kakšen dan me čaka,« godrnjam in se odpravim v kopalnico. Medtem se telefon znova oglasi. Tudi jaz se oglasim, Didi, kolegici, s katero sem bila zmenjena za kavo. Potem prikimavam, poslušam, odgovarjam:
»Zanič sem, glava, grlo … nisem bila, morda bom šla … imam še dva … ne, ne protect, dva navadna aspirina … v sredo pa lahko. Čav.«
»Ti samo cmevkaš,« jezno poškili proti meni vest, »in samo lažeš.«
»Ti pa s svojim stališčem teroriziraš vse okoli … mene.« ji odbrusim. Vendar ona goni svoje. Medtem ko stopicava pod prho in mižeč spirava milnico s teles(a), vzklikne, da preglasi šumenje vode: »Ljudem, ki so v takšni kaši kot si ti ni zaupati … samo izmišljujejo si in lažejo.«
»Uboga ti, ker te imam,« odvrnem in prestrežem z usti curek vode. »Žal mi je, ker mi ne moreš ugoditi, vendar se bo treba sprijazniti, da takšna pač si. Za vedno.«
Užaljeno je stopila iz banje na frotirko in je že hotela oditi, vendar si je premislila. Ker je bila gola.

***
V uredništvo založbe sem prišla nafrfuljena, samozavestna in odločna. In pravočasna. Odkar sem postala tehnološki višek, sem strogo v koraku s časom, kar je še ena prednost v nizu prednosti, ki jih ponuja ta status. Z očarljivim nasmeškom sem nalahno potrkala na vrata glavnega urednika. Čutila sem, da se imam, da imam vse pod kontrolo. A dostojanstvo nadzora ni ravno fasciniralo glavnega urednika založbe, nasprotno, zazdelo se mi je, da je celo razvnelo njegovo slabo voljo, počutje, ali karkoli je to že bilo. V vsakem primeru je bilo grozno. Saj zaradi njegove nejevolje mi ni bilo namenjeno niti »No, pa sedite«.
Ko sem vstopila
Ni mi všeč, če me pošiljajo iz sobe brez razloga, pa ravno proti vratom se je sukal najin dialog.
»Poslušte,« je zategnil urednik, dvignil mrk pogled z rokopisa in ga zapičil v mojo desno roko, ki je držala enak rokopis, ki ga je imel pred sabo, da se je ta pod težo (predvsem tega pogleda) povesila in osramočeno obmirovala ob moji drugi desni okončini, najbrž iščoč zavetje. »roman rabi drugačno predanost … in znanje, posebno dar! Tole je nedodelano, zgodbe sploh niste uspeli razdelati, ker se vam je najbrž mudilo … vse skupaj … čimprej končat, ne vem, no … liki so nerazviti … vsebinsko … večinoma nejasno, rdeče niti poleg dobre volje ne zaznam, no, mogoče tu in tam, a jih je več in so bolj kratke … kaj naj rečem, medlo.« Zmajal je z glavo, tlesknil po mizi in stresel z redkimi lasmi. Kar se ne bi moglo reči za močnejši pramen, ki se je v ukrivljeni liniji raztegoval od levega ušesa nekje do sredine čela in se ga odločno držal, le konice tega pramena so ob tresljaju nekako sramežljivo poskočile, nato pa togo padle na isto, očitno skrbno izbrano mesto na čelu, tako da sem podvomila v njihovo naravnost. Posumila sem, da je šopek montiran in s tem odkrila eno on urednikovih ahilovih pet. Toda sam je kriv. Človekova psiha se odziva na dražljaje, če so ti neprijetni se tudi počutimo zoprno, če pa so prijetni, je naše počutje odlično, omogoča nam videti stvari okoli sebe skozi prizmo optimizma, se pravi, v omenjeni ponazoritvi bi utegnila pričesko videti kot srčkan okrasek, ali modni dodatek denimo. A ker (v tem primeru zunanji dražljaj) ni bil niti najmanj ugoden, sem nehote detektirala goljufijo in ga v mislih videla kot Davida Kroketa, kako skokoma jezdi na ravno ukročenem mustangu, z vihrajočim repom na legendarni čepici iz bobrovega krzna, le da ima urednik rep obrnjen naprej. In ne jaha, ampak živčno ošinja kupe različnih tekstov na mizi. Priznam, malce me je zaneslo, in namesto opravičila, kar bi se uredniku zdelo najbolj na mestu, ker sem mu – po njegovem vsesplošno cenenem mnenju – poslala v branje en navaden zmazek, sem se neumno zahihitala in butnila:
»Ampak mestoma se zdi tudi lep … hi, hi … ee, sicer, no, morda malce eksotičen, a na nekaterih mestih … nekatera mesta so povsem na mestu … se mi zdi.« Urednik mi je namenil pogled, ki poleg jedrnatosti, za katero nisem vedela, kam točno meri, ni vseboval ničesar. Ali pa vse.
»Se vam zdi,« je bolj ponovil kot vprašal, vtem pa se je zdrznil in pogledal na uro. Medtem sem se tudi sama zbrala in dahnila:
»Kaj bi pomagalo, če bi morda še enkrat šla skozi in popravila določene segmente.« Vprašanje, ki ga ustvarjalec ne bi smel nikoli izustiti. Jaz pa sem. In si zakoličila usodo v tej založbi. Morda v vseh založbah na planetu. Ugriznila sem se v ustnico in ob tem začutila, kako se mi povešajo ramena.
»Čemu?,« je urednik dvignil obrv, tja do pramena, »To rabi povsem nov pristop, nov začetek.«
»Ali morda, če bi se držala le ene rdeče niti …« spet sem se prepozno ugriznila v ustnico, tokrat bolj, ker sem v ustih začutila slan okus po krvi. In zabolelo me je, vendar ne vem točno kaj; okus ali kri.
»Kakor hočete,« je skomignil z rameni in kavalirsko dodal. »Škoda vašega truda in … ni potrebno.« Še enkrat je pogledal na uro in ošvrknil vrata, kot če bi mi z ukano kazal na resnico. Vendar ni bila ukana. Vse je kazalo na golo resnico …
Ko sem zapuščala pisarno sem v sebi začutila globoko luknjo, določeno praznino, ki si jo ljudje razlagamo kot bistvo, saj se naša življenja zgodijo iz nič, torej se vse šele začenja. To sem razumela. Malo težje pa sem se sprijaznila z drugo vrsto čustvene bolečine, ki sem si jo pridelala s tem poskusom objave romana. Kot ustvarjalko me je namreč do zbodla urednikova beseda medlo. Že samo dejstvo, da me je beseda tako vznemirila, je bilo zaskrbljujoče in jasno kazalo na mojo omajano ustvarjalno samozavest. In to je v meni vzbujalo več kot le strah. Umetniško delo je lahko vroče ali mrzlo, nikakor ne more biti medlo, ker potem ni umetnina, še huje, če je naboj medel, ustvarjalec nima možnosti, kajti ni začutil pravega navdiha, ki pride od nikoder, a ravno tako kot pride, lahko odide, izgine nikamor, preprosto zbledi. Navdih lahko prepozna, ne ustvarjalec sam, ampak njegov talent. Ustvarjalec pa v primeru medlega ugotovi, da je v svoj dar verjel le on sam, in glede na razkrito samoprevaro nima niti možnosti niti želje v prihodnosti ustvariti ničesar. Kako se bo tak osebek v prihodnosti obrnil je odvisno od njegove samorefleksije, še prej pa od njegove realne izkušnje – tiste, ki ga je prignala ustvarjati. Ja, empirika, ustvarjalno spoznanje, ki ne more biti drugačno kot le pristno, je močnejše od mnenja glavnega urednika, močnejše od mnenj vseh glavnih urednikov skupaj, saj ustvarjam zase, ne zanje, ustvarjalci smo kot glodavci, če ne ustvarjamo, utegnejo biti naraščajoči, daljšajoči se zobje smrtonosni, zato ustvarjamo, ne za publiko, se pomirim. Pa se res?
Na hodniku, pri izhodu srečam znanca, Uroša, in se z njim zapletem v kratek pogovor.
»Hej, ciao! Ti še vedno tu? Še vztrajaš?«
»O, lej jo … ma, ja … kaj pa ti tukaj?«
»Ah, nič, nekaj sem prinesla … neke tekste. Kako je Mirjam?«
»Najbrž dobro, skoraj nič se ne vidiva, le pri zajtrku in večerji, heh!«
Pomenkujeva med hojo, sva že na izhodu. Že zunaj.
»Kaj češ … tako je to … Ej, pozdravi jo!« veselo rečem in mu pomaham v pozdrav.
»Bom, veš, da bom. Imej se!« urno izgine izza vogala. Ko sem ga tako pospremila, se na lepem obrnem, vrnem v stavbo in odločno zakorakam po hodniku. Po nekaj korakih se ustavim. Zardim. Pogledam levo, desno, koliko je možno spontano se zasukam na peti in še urneje od Uroša, zapustim stavbo in izginem za (drugim) vogalom, proti parkiranemu kolesu.
Ja, daleč od tega, da sem se pomirila, sklepam med hojo. Pišuka, za kaj vse ima čas brezposeln človek, se sprašujem, medtem ko raztreseno odklepam ključavnico. Sedem na kolo in odbrzim, oddaljujem se od založbe. Praktično bežim. Z vsakim prevoženim metrom mi je lažje. Moja vest, ki je ugnezdena na balanci, da me ima na muhi, pa čez nekaj časa pripomni:
»Bolje se vprašaj, kaj vse počne brezposeln človek!« Najbolj me živcira, ko je totalno brez smisla za humor, in to je zdaj. In maloprej na hodniku, ko se je močno vznemirila, ni nič rekla, a jasno sem začutila, da jo v šoku, Morda je zaradi tega molčala, a zato se je razgovorila zdaj, ko je varno:
»Tvoje čudno vedenje prejle ne kaže na nič dobrega ...«
»Se ti zdi?« vprašam in zasukam balanco, da jo malce zanaša. Močneje se oklene cevi in odločno kima.
»Vem. Pa tudi pri uredniku je bilo precej čudaško.«
»Sploh si ne predstavljaš, ne veš, kako je občutiti tolikšni sram,« začenjam se razburjat.
»Še predobro vem,« se razjezi tudi vest, »če še ne veš, ravno takšni občutki se dogajajo na ravni vesti!« Poravna si nagajiv šopek las, ki jo ovira, da bolje vidi in pomirljivo doda. »Zato bi morala ti seči višje, videti širše …«
»Sama nisem mogla nič, videla si, če bi vmes … v pravem trenutku posegla še ti, bi imeli več možnosti, tako pa ...« Vest me potegne za rokav:
»Vseeno se nisi vedla lepo ... ne kot dama ... Potem pa se čudiš, da te na vsakem koraku spodnaša.«
»A ni malomeščanstvo predvsem duhovno stanje?«
»Saj, o tem ti govorim!« vzklikne. Protestno potegnem rokav nazaj, da bicikel zanese skrajnje levo in zaviham nos: »Dovolj je že, da si dama ti, ne rabiva biti obe.«
»Kakor hočeš, ampak se potem ne čudi … ker to sproža govorice. In ne hodi jokat k …«
»Jebenti, no!« vzkipim in pospešim, da mimo naju kar švigajo parkirana vozila, »nehaj že s to svojo usrano moralo! Kje si bila prejle … zakaj se nisi oglasila?«
»Tam sem bila, dobro veš …« užaljeno vzklikne, »kdo ti je prišepnil, da vljudno vprašaš glede popravkov in …«
»Ja, zelo prebrisano! In, vidiš, kam naju je to pripeljalo? Si slišala, kar sem morala slišati jaz? Ampak tebe briga, to je letelo name, ne nate ... ti si zavarovana … vedno te čuvam … pred takimi … pred vsem.« Pospešujem, zaviram, čakam zeleno, peljem slalom med mimoidočimi, v pričakovanju, da me bodo vsak čas nahrulili. In me: Kaj pa zvonc! Ej, na drugo stran ceste, voziš v nasprotno smer! Spelj se s pločnika, baba neumna! In tako naprej, v tem slogu. Vest se ozira levo, desno, leze vase, a ne reče ničesar, če bi, bi morala zavpiti, da bi jo slišala, ker pa je (velika) malomeščanska dama, ve, de te tega ne počno. Malce se mi zasmili in upočasnim, saj vem, vedno se je bala hitrosti. Peljeva se lagodno in sproščeno kot da je pri uredniku steklo vse gladko, in spoznanja, ozaveščanja ter podobne nadloge lepo, torej po meščansko pometava pod možgansko preprogo. Pripetljaja na hodniku pa se skoraj niti ne spominjava več. A le za kratek čas. Le delček poti sva brezbrižni, le za hip pozabiva na vse. Švigneva mimo knjigarniške izložbe, a vesti vseeno uspe ujeti nek ponatis bestsellerja tujega avtorja, ki se bohoti tam v več primerkih. To jo razžalosti. Vidim, v očesu se ji zrcali majhna solza, kar je nevarno. Za obe. Predvsem pa zame. Ko je ona žalostna, je nekako odsotna, nevidna. Njena moč je šibka, kot pri vseh, ki žalujejo. A žalovanje je dolgotrajni proces. Zahteva čas. Žalujoči pa potrebuje oporo, če naj bo hitro okreval. Treba ga je malce razvajati. Revežu kaj kupiti
Sunkovito zavijem. Drvim, kot da mi gori za petami. Kot če bi nekaj nekje nekomu izmaknila. Morda pa sem, morda ravno ta hip to počnem. Ne vem. Ustavim pred steklenočrno stavbo. Parkiram kolo, ga skrbno zaklenem in stečem v nakupovalno središče. Zapodim se v nove kolekcije, nove kozmetične linije, omamljam se s čudovitim vonjem usnjenih škornjev, novim modelom za to zimo. Za sestro, rekla je, da jih rabi, pa trenirki za otroka, mogoče kakšno malenkost za Didii … To početje je prizadevanje za naklonjenost tistih, ki so mi še ostali, torej nekaj tudi sebi ... ne, po sestanku v založbi, sebi ničesar.
Denar, se otožno nasmehnem, denar vedno bo, le nas ne bo, vedno pa bo akumuliran na napačnih krajih in napačno/im razporejen.
Trpim in nakupujem. Ne menim se za grenek okus v grlu, ki se dviguje v usta, in se bo zdaj, ta hip spremenil v krik. Glasen jok. Zatiskam ustnice, raje naj so solze, vztrajam, solze so čiste, stkane iz kristalov, lepo je, če se vidijo, naj ne bo krik, naj bo jok, saj sem današnji bonus, ki se dovoljuje nenadarjenim in višku, ostanku delovne sile, že dosegla, danes več ne smem, ne morem biti kriva ničesar … Je to priznanje, se sprašujem, ko stojim pred blagajno, v dolgi vrsti čakajočih …
»Dobre reči naj bi ljudem lajšale življenje,« je zahlipala moja vest, me objela in zajokala nad mano. Zame …

Ni komentarjev:

Objavite komentar