V
Telefon
na mizici poleg postelje ne zazvoni, ampak se razgovori, ker je po novem
namesto z zvonjenjem opremljen z glasovnim vložkom, v češčini: Halo, to sem
ja, tvoj telefoon, tak mužete si mne vzat … Halo, tak vezmi si mne … haloo!, to
sem ja, telefon!, tak vezmeš si už mne?! Glas se stopnjuje, dviguje,
spreminja se v kričanje: Halooo!, ja sem, telefon! … ee, tvoj telefon! tak
vezmi si mne už, sakra!
Še
nenavajena te graje sedem na postelji in poškilim v številko. Sin.
»Hejlaa,«
reče živahno in takoj preide k stvari, »kratek bom, se mi mudi, nujno rabim
kopijo osebne, tam je v tistem predalu … ne, čaki, na polici je, veš, uni s
cedeji. Mi jo lahko poskeniraš in pošlješ na mel, pliiz :) (slišim hreščanje,
potem nekakšno žlobudranje) uf, šit, ej … si zadet, al kva! Sorry (reče v
slušalko), moral sem skočit s ceste, model me je skoraj povozil … evo … marš,
no! Naravnost v lužo, blato … sem sko … če je ta normalen! Sezula se … superga
… se je zagozdila v tole … zalepla, uf, eh … za brozgo, ma v … (v besedilo
vtakne sočno psovko), moram se sezut … it preobut (sopiha in glasno caplja,
očitno otresa blato s hlač ali superg. Najbrž obojega.
»Ahoj,
srce,« rečem in izrabim prvo priložnost govora. »Kakšna smola, že navsezgodaj. No,
ampak važno je, da te ni zadel.«
»Bi
me, če ne bi odskočil v tole … polmetrsko luknjo!« znova se ujezi.
»Uu!«
se začudim, »tam bi še sveti Peter izgubi sandalo, heh! Ste imeli ponoči
naliv?«
»Očitno
... Ne vem,« živčno reče. »Zdaj pa moram nazaj … se preoblečt. Pa se mi ful
mudi. Mi lahko v eni uri pošlješ kopijo? Rabim za … (zaslišim nekakšen zvok kot
tinanaa in zveza se prekine. Blaž je v žiriji za najboljšo otroško
zgodbo. Je na primorskem, ampak vreme očitno niti tam ni najboljše.
Pogledam
na uro in zazeham, ne morem drugače, saj je šele pol sedmih. Nekoliko sem
nejevoljna, ker me je Blaž navsezgodaj zbudil, dan bo torej danes dolg. Dolg in
naporen. Težek dan bo. Skušam se spomniti presežkov svobode. Začutiti prednosti
svoje neodvisnosti, a se mi ta v tem trenutku izmika in zdi prav sumljiva.
Sploh je ne vidim kot prednost. Vidim jo kot beg po ruševinah, sama ni ravno
podrtija, a z njo vsekakor nekaj šušmari. Namrščim čelo, ker ob tem nekaj
pogrešam. Pogrešam odraščanje otrok, pogrešam tisto, kar sem z njimi bila in
predstavljala. Čeprav sem to še vedno, a zdaj drugače. Zdaj, ko sta odrasla, je
svet spremenil obliko, sicer je res postal večji, a se na čuden način krči,
krajša. Dejstvo, da živimo le v tujih očeh očitno jemljem dobesedno, kot na
primer, da smo na očeh. Želim si ju ob sebi, ker me je strah, si priznam,
čeprav me ta strašna misel prestraši. Spomni me na terapevtovo razlago o tem,
da se je bati zdravo in povsem v redu. To drži, saj živimo od težav, žalosti,
smeha, tudi od bojazni, vendar če ne poznamo pravega vzroka zanjo, le-ta slej
ali prej zaide v svoje nasprotje. V pogum brez meja. V neorientiran pogum. To
pa je zastrašujoče. Zato raje zatisnem oči, morda bi še malce poležala, pol
ure, urico.
»Ne
bi,« se oglasi moja popolnoma budna vest. »imaš sestanek pri tistem uredniku.«
»Šele
ob dvanajstih,« protestiram.
»Vseeno,
skoči s postelje in se lepo pripravi. Nekaj preberi. Črnogledost pogosto kaže
na premalo znanja.«
»Vidim
že, kakšen dan me čaka,« godrnjam in se odpravim v kopalnico. Medtem se telefon
znova oglasi. Tudi jaz se oglasim, Didi, kolegici, s katero sem bila zmenjena
za kavo. Potem prikimavam, poslušam, odgovarjam:
»Zanič
sem, glava, grlo … nisem bila, morda bom šla … imam še dva … ne, ne protect,
dva navadna aspirina … v sredo pa lahko. Čav.«
»Ti
samo cmevkaš,« jezno poškili proti meni vest, »in samo lažeš.«
»Ti
pa s svojim stališčem teroriziraš vse okoli … mene.« ji odbrusim. Vendar
ona goni svoje. Medtem ko stopicava pod prho in mižeč spirava milnico s
teles(a), vzklikne, da preglasi šumenje vode: »Ljudem, ki so v takšni kaši kot
si ti ni zaupati … samo izmišljujejo si in lažejo.«
»Uboga
ti, ker te imam,« odvrnem in prestrežem z usti curek vode. »Žal mi je, ker mi
ne moreš ugoditi, vendar se bo treba sprijazniti, da takšna pač si. Za vedno.«
Užaljeno
je stopila iz banje na frotirko in je že hotela oditi, vendar si je premislila.
Ker je bila gola.
***
V
uredništvo založbe sem prišla nafrfuljena, samozavestna in odločna. In
pravočasna. Odkar sem postala tehnološki višek, sem strogo v koraku s časom,
kar je še ena prednost v nizu prednosti, ki jih ponuja ta status. Z očarljivim
nasmeškom sem nalahno potrkala na vrata glavnega urednika. Čutila sem, da se
imam, da imam vse pod kontrolo. A dostojanstvo nadzora ni ravno fasciniralo glavnega
urednika založbe, nasprotno, zazdelo se mi je, da je celo razvnelo njegovo
slabo voljo, počutje, ali karkoli je to že bilo. V vsakem primeru je bilo
grozno. Saj zaradi njegove nejevolje mi ni bilo namenjeno niti »No, pa sedite«.
Ko
sem vstopila
Ni
mi všeč, če me pošiljajo iz sobe brez razloga, pa ravno proti vratom se je
sukal najin dialog.
»Poslušte,«
je zategnil urednik, dvignil mrk pogled z rokopisa in ga zapičil v mojo desno
roko, ki je držala enak rokopis, ki ga je imel pred sabo, da se je ta pod težo
(predvsem tega pogleda) povesila in osramočeno obmirovala ob moji drugi desni
okončini, najbrž iščoč zavetje. »roman rabi drugačno predanost … in znanje,
posebno dar! Tole je nedodelano, zgodbe sploh niste uspeli razdelati, ker se
vam je najbrž mudilo … vse skupaj … čimprej končat, ne vem, no … liki so
nerazviti … vsebinsko … večinoma nejasno, rdeče niti poleg dobre volje ne
zaznam, no, mogoče tu in tam, a jih je več in so bolj kratke … kaj naj rečem,
medlo.« Zmajal je z glavo, tlesknil po mizi in stresel z redkimi lasmi. Kar se
ne bi moglo reči za močnejši pramen, ki se je v ukrivljeni liniji raztegoval od
levega ušesa nekje do sredine čela in se ga odločno držal, le konice tega
pramena so ob tresljaju nekako sramežljivo poskočile, nato pa togo padle na
isto, očitno skrbno izbrano mesto na čelu, tako da sem podvomila v njihovo
naravnost. Posumila sem, da je šopek montiran in s tem odkrila eno on
urednikovih ahilovih pet. Toda sam je kriv. Človekova psiha se odziva na
dražljaje, če so ti neprijetni se tudi počutimo zoprno, če pa so prijetni, je
naše počutje odlično, omogoča nam videti stvari okoli sebe skozi prizmo
optimizma, se pravi, v omenjeni ponazoritvi bi utegnila pričesko videti kot
srčkan okrasek, ali modni dodatek denimo. A ker (v tem primeru zunanji
dražljaj) ni bil niti najmanj ugoden, sem nehote detektirala goljufijo in ga v
mislih videla kot Davida Kroketa, kako skokoma jezdi na ravno ukročenem
mustangu, z vihrajočim repom na legendarni čepici iz bobrovega krzna, le da ima
urednik rep obrnjen naprej. In ne jaha, ampak živčno ošinja kupe različnih
tekstov na mizi. Priznam, malce me je zaneslo, in namesto opravičila, kar bi se
uredniku zdelo najbolj na mestu, ker sem mu – po njegovem vsesplošno cenenem
mnenju – poslala v branje en navaden zmazek, sem se neumno zahihitala in
butnila:
»Ampak
mestoma se zdi tudi lep … hi, hi … ee, sicer, no, morda malce eksotičen, a na
nekaterih mestih … nekatera mesta so povsem na mestu … se mi zdi.« Urednik mi
je namenil pogled, ki poleg jedrnatosti, za katero nisem vedela, kam točno
meri, ni vseboval ničesar. Ali pa vse.
»Se
vam zdi,« je bolj ponovil kot vprašal, vtem pa se je zdrznil in pogledal na
uro. Medtem sem se tudi sama zbrala in dahnila:
»Kaj
bi pomagalo, če bi morda še enkrat šla skozi in popravila določene segmente.«
Vprašanje, ki ga ustvarjalec ne bi smel nikoli izustiti. Jaz pa sem. In si
zakoličila usodo v tej založbi. Morda v vseh založbah na planetu. Ugriznila sem
se v ustnico in ob tem začutila, kako se mi povešajo ramena.
»Čemu?,«
je urednik dvignil obrv, tja do pramena, »To rabi povsem nov pristop, nov
začetek.«
»Ali
morda, če bi se držala le ene rdeče niti …« spet sem se prepozno ugriznila v
ustnico, tokrat bolj, ker sem v ustih začutila slan okus po krvi. In zabolelo
me je, vendar ne vem točno kaj; okus ali kri.
»Kakor
hočete,« je skomignil z rameni in kavalirsko dodal. »Škoda vašega truda
in … ni potrebno.« Še enkrat je pogledal na uro in ošvrknil vrata, kot če bi mi
z ukano kazal na resnico. Vendar ni bila ukana. Vse je kazalo na golo resnico …
Ko
sem zapuščala pisarno sem v sebi začutila globoko luknjo, določeno praznino, ki
si jo ljudje razlagamo kot bistvo, saj se naša življenja zgodijo iz nič, torej
se vse šele začenja. To sem razumela. Malo težje pa sem se sprijaznila z drugo
vrsto čustvene bolečine, ki sem si jo pridelala s tem poskusom objave romana.
Kot ustvarjalko me je namreč do zbodla urednikova beseda medlo. Že samo
dejstvo, da me je beseda tako vznemirila, je bilo zaskrbljujoče in jasno kazalo
na mojo omajano ustvarjalno samozavest. In to je v meni vzbujalo več kot le
strah. Umetniško delo je lahko vroče ali mrzlo, nikakor ne more
biti medlo, ker potem ni umetnina, še huje, če je naboj medel,
ustvarjalec nima možnosti, kajti ni začutil pravega navdiha, ki pride od
nikoder, a ravno tako kot pride, lahko odide, izgine nikamor, preprosto zbledi.
Navdih lahko prepozna, ne ustvarjalec sam, ampak njegov talent. Ustvarjalec pa
v primeru medlega ugotovi, da je v svoj dar verjel le on sam, in glede
na razkrito samoprevaro nima niti možnosti niti želje v prihodnosti ustvariti
ničesar. Kako se bo tak osebek v prihodnosti obrnil je odvisno od njegove
samorefleksije, še prej pa od njegove realne izkušnje – tiste, ki ga je
prignala ustvarjati. Ja, empirika, ustvarjalno spoznanje, ki ne more biti drugačno
kot le pristno, je močnejše od mnenja glavnega urednika, močnejše od mnenj vseh
glavnih urednikov skupaj, saj ustvarjam zase, ne zanje, ustvarjalci smo kot
glodavci, če ne ustvarjamo, utegnejo biti naraščajoči, daljšajoči se zobje
smrtonosni, zato ustvarjamo, ne za publiko, se pomirim. Pa se res?
Na
hodniku, pri izhodu srečam znanca, Uroša, in se z njim zapletem v kratek
pogovor.
»Hej,
ciao! Ti še vedno tu? Še vztrajaš?«
»O,
lej jo … ma, ja … kaj pa ti tukaj?«
»Ah,
nič, nekaj sem prinesla … neke tekste. Kako je Mirjam?«
»Najbrž
dobro, skoraj nič se ne vidiva, le pri zajtrku in večerji, heh!«
Pomenkujeva
med hojo, sva že na izhodu. Že zunaj.
»Kaj
češ … tako je to … Ej, pozdravi jo!« veselo rečem in mu pomaham v pozdrav.
»Bom,
veš, da bom. Imej se!« urno izgine izza vogala. Ko sem ga tako pospremila, se
na lepem obrnem, vrnem v stavbo in odločno zakorakam po hodniku. Po nekaj
korakih se ustavim. Zardim. Pogledam levo, desno, koliko je možno spontano se
zasukam na peti in še urneje od Uroša, zapustim stavbo in izginem za (drugim)
vogalom, proti parkiranemu kolesu.
Ja,
daleč od tega, da sem se pomirila, sklepam med hojo. Pišuka, za kaj vse ima čas
brezposeln človek, se sprašujem, medtem ko raztreseno odklepam ključavnico.
Sedem na kolo in odbrzim, oddaljujem se od založbe. Praktično bežim. Z vsakim
prevoženim metrom mi je lažje. Moja vest, ki je ugnezdena na balanci, da me ima
na muhi, pa čez nekaj časa pripomni:
»Bolje
se vprašaj, kaj vse počne brezposeln človek!« Najbolj me živcira, ko je
totalno brez smisla za humor, in to je zdaj. In maloprej na hodniku, ko se je
močno vznemirila, ni nič rekla, a jasno sem začutila, da jo v šoku, Morda je
zaradi tega molčala, a zato se je razgovorila zdaj, ko je varno:
»Tvoje
čudno vedenje prejle ne kaže na nič dobrega ...«
»Se
ti zdi?« vprašam in zasukam balanco, da jo malce zanaša. Močneje se oklene cevi
in odločno kima.
»Vem.
Pa tudi pri uredniku je bilo precej čudaško.«
»Sploh
si ne predstavljaš, ne veš, kako je občutiti tolikšni sram,« začenjam se
razburjat.
»Še
predobro vem,« se razjezi tudi vest, »če še ne veš, ravno takšni občutki se
dogajajo na ravni vesti!« Poravna si nagajiv šopek las, ki jo ovira, da bolje
vidi in pomirljivo doda. »Zato bi morala ti seči višje, videti širše …«
»Sama
nisem mogla nič, videla si, če bi vmes … v pravem trenutku posegla še ti, bi
imeli več možnosti, tako pa ...« Vest me potegne za rokav:
»Vseeno
se nisi vedla lepo ... ne kot dama ... Potem pa se čudiš, da te na vsakem
koraku spodnaša.«
»A
ni malomeščanstvo predvsem duhovno stanje?«
»Saj,
o tem ti govorim!« vzklikne. Protestno potegnem rokav nazaj, da bicikel zanese
skrajnje levo in zaviham nos: »Dovolj je že, da si dama ti, ne rabiva biti
obe.«
»Kakor
hočeš, ampak se potem ne čudi … ker to sproža govorice. In ne hodi jokat k …«
»Jebenti,
no!« vzkipim in pospešim, da mimo naju kar švigajo parkirana vozila, »nehaj že
s to svojo usrano moralo! Kje si bila prejle … zakaj se nisi oglasila?«
»Tam
sem bila, dobro veš …« užaljeno vzklikne, »kdo ti je prišepnil, da vljudno
vprašaš glede popravkov in …«
»Ja,
zelo prebrisano! In, vidiš, kam naju je to pripeljalo? Si slišala, kar sem
morala slišati jaz? Ampak tebe briga, to je letelo name, ne nate ... ti
si zavarovana … vedno te čuvam … pred takimi … pred vsem.« Pospešujem, zaviram,
čakam zeleno, peljem slalom med mimoidočimi, v pričakovanju, da me bodo vsak
čas nahrulili. In me: Kaj pa zvonc! Ej, na drugo stran ceste, voziš v
nasprotno smer! Spelj se s pločnika, baba neumna! In tako naprej, v tem
slogu. Vest se ozira levo, desno, leze vase, a ne reče ničesar, če bi, bi
morala zavpiti, da bi jo slišala, ker pa je (velika) malomeščanska dama, ve, de
te tega ne počno. Malce se mi zasmili in upočasnim, saj vem, vedno se je bala
hitrosti. Peljeva se lagodno in sproščeno kot da je pri uredniku steklo vse
gladko, in spoznanja, ozaveščanja ter podobne nadloge lepo, torej po meščansko
pometava pod možgansko preprogo. Pripetljaja na hodniku pa se skoraj niti ne
spominjava več. A le za kratek čas. Le delček poti sva brezbrižni, le za hip
pozabiva na vse. Švigneva mimo knjigarniške izložbe, a vesti vseeno uspe ujeti
nek ponatis bestsellerja tujega avtorja, ki se bohoti tam v več primerkih. To
jo razžalosti. Vidim, v očesu se ji zrcali majhna solza, kar je nevarno. Za
obe. Predvsem pa zame. Ko je ona žalostna, je nekako odsotna, nevidna. Njena
moč je šibka, kot pri vseh, ki žalujejo. A žalovanje je dolgotrajni proces.
Zahteva čas. Žalujoči pa potrebuje oporo, če naj bo hitro okreval. Treba ga je
malce razvajati. Revežu kaj kupiti …
Sunkovito
zavijem. Drvim, kot da mi gori za petami. Kot če bi nekaj nekje nekomu
izmaknila. Morda pa sem, morda ravno ta hip to počnem. Ne vem. Ustavim pred steklenočrno
stavbo. Parkiram kolo, ga skrbno zaklenem in stečem v nakupovalno središče.
Zapodim se v nove kolekcije, nove kozmetične linije, omamljam se s čudovitim
vonjem usnjenih škornjev, novim modelom za to zimo. Za sestro, rekla je, da jih
rabi, pa trenirki za otroka, mogoče kakšno malenkost za Didii … To početje je
prizadevanje za naklonjenost tistih, ki so mi še ostali, torej nekaj tudi sebi
... ne, po sestanku v založbi, sebi ničesar.
Denar,
se otožno nasmehnem, denar vedno bo, le nas ne bo, vedno pa bo akumuliran na
napačnih krajih in napačno/im razporejen.
Trpim
in nakupujem. Ne menim se za grenek okus v grlu, ki se dviguje v usta, in se bo
zdaj, ta hip spremenil v krik. Glasen jok. Zatiskam ustnice, raje naj so solze,
vztrajam, solze so čiste, stkane iz kristalov, lepo je, če se vidijo, naj ne bo
krik, naj bo jok, saj sem današnji bonus, ki se dovoljuje nenadarjenim in višku,
ostanku delovne sile, že dosegla, danes več ne smem, ne morem biti kriva
ničesar … Je to priznanje, se sprašujem, ko stojim pred blagajno, v dolgi vrsti
čakajočih …
»Dobre
reči naj bi ljudem lajšale življenje,« je zahlipala moja vest, me objela in zajokala
nad mano. Zame …
Ni komentarjev:
Objavite komentar