***
Prostor
je tesnoben. Velik, a temačen. Neprijeten. Medla svetloba iz neonk se izgublja
v prostranosti sobe. V kotu pod oknom je vodomat, okoli njega gneča. Tudi sama
pohitim po plastični kozarec vode, bo prav prišla, menim, kot zamašek v
zadregi, taktiziranju, tuhtanju, kaj, in ali sploh, kaj reči, pa tudi za
odžejat. Na sredini so v nezaključen krog razporejeni stoli, eden v sredi tega
nezaprtega kroga samuje, predvidevam, komu je namenjen. Ostalih stolov je čez
petnajst, in to je bilo poleg neprijetnega vzdušja drugi razlog, ki me je
odvračal od skupinske terapije. Tretjega ni bilo, ker sem pravočasno
spregledala nevarnost in raje nehala šteti, v grobem pa lahko rečem, da je bilo
zame m, v prostoru mi ni ugajalo prav nič. Ljudje sploh. Pa ne zaradi videza.
Ta je bil nekako preveč navaden za prisotnost v tem prostoru. Starostni razpon
je bil nekje od adolescence do srednjih let. Nekaj jih je bilo dokaj zajetnih,
nekaj zelo suhih, nekaj normalnih, ostali pa so bili nekakšna mešanica
debelinkov in trlic (to ni možno, je komentirala moja vest, jaz pa, tako jih
vidim). Vsi brez izjeme pa so bili (ali so bili videti) mrki, zagrenjeni,
nedostopni, obteženi z nevidnimi, a vsiljivo navzočimi bremeni in nedostopni.
Torej, temle bom razkrivala svoje najskrivnejše skrivnosti, pomislim ogorčena
nad neizogibnim dejstvom, ki se bo zgodilo, če ostanem. Že misel na osebno
razkrivanje (pred komerkoli) me (je) prežema/la z grozo, vest pa, češ, da jaz
itak vse vidim napačno in da ni nujno, da so ljudje takšni, kakršni so videti,
kakšni pa, se ujezim, s temi ljudmi se lahko pogovarjam le o tem, kam bom šla,
ko bom umrla …
»Tja,
kamor vsi boš šla,« namerno prostodušno odvrne vest.
»No,
potem to ni nujno slabo …«
»Seveda
ne, seveda ne,« se navdušuje, da mi prilije korajže. »O, kaj vse boš tam … tu
slišala! In zaživela … se vživela.« Ugriznem se v jezik, da nič ne rečem, ker
spoštujem njen napor, in ker vem, da nekaj da nase …
Čemerna
sem, ker moram sedeti tukaj, med neznanci, namesto da bi se posvetila
sanjarenju o skrivnostnem moškem, razmišljanju o skoraj srečanju, ki me
je vznemirilo, naredilo bolj živo, bolj žensko in na nek način pustolovsko. Ki
me je naredilo tudi samo bolj skrivnostno.
Lahko
se zahvalim le svoji vesti, da že pred začetkom nisem odnesla pete.
»Imaš
vse, kar rabiš? … zvezek, pisalo …« poskuša razbiti mrakobnost ambienta in
trenutka.
»Po
mojem nimam,« zamrmram in sedem povsem na rob nezaprtega kroga, na stol, ki je
bil obrnjen malce postrani in malce v ozadju. In ravno zato je izstopal. A
zadaj je zadaj. Sedim tam in tuhtam, ne, danes se ne bom oglasila, le če me
terapevt kaj vpraša, pa še na to bom odgovorila skopo in zadržano. Ni mi do
tega, da sem tu, res ne.
»Vljudna
pa le moraš biti, sprejela si odločitev in z njo odgovornost,« me poduči.
»Kdo
to pravi?«
»Nihče
ne pravi, sama veš,« se malce znervira. »Kaj boš, če te bo konkretno vprašal o
kakšni zadevi?«
»Nič.
Zavlačevala bom z odgovorom … ali napeljala na nekaj drugega …«
»Šele
potem boš sumljiva,« živčno prišepne. »Diagnosticiral te bo in ti priporočil
kakšna divja zdravila! Tega ne boš prenesla. Ne zafrkavaj se s tem.«
»Ti
pa imaš res krhek ego …« šepnem nazaj, vest pa se naglas zahihoče, da je naju s
posebnim zanimanjem premerilo kar nekaj mrakobnežev. Obe sva zardeli, čeprav
meni ni bilo treba, a z vestjo v takšnih trenutkih trdno drživa skupaj.
Večina
že sedimo, nekaj jih stoji, odhajajo po stole v preddverje. Opažam, da se
nekateri med sabo (dobro) poznajo, šepetajo, a so kot šepetalci v teatru, zakaj
šepet se sliši. A postopoma žlobudranje zamira, le tu in tam je slišati kakšno
besedo: ne včeraj, ne danes … morda jutri … , ali: ja, seveda … ampak … no!
Vtem
v sobo vstopi terapevt, postaven moški, daljših temnih las, nekje moje
starosti, ocenim (sem v letih, ko ima leto gor, leto dol velik pomen), tudi oči
ima temne. Prodorne. Ocenjujem, ali so mi všeč. Pri meni se vse začne in neha
pri očeh. Pri pogledu. O njegovem trenutno ne morem soditi, videti ga moram na
delu …
Če
naj bi zdržala vsaj nekaj časa na teh seansah, se moram okleniti nečesa, ki bo
vsemu dalo nek smisel, smisel zame, nekaj kot izziv, nek izrez iz obdajajočega,
temačnega sveta. Trikotnik, izrezan iz tega zloveščega terapevtskega okolja.
Ta
izsek potem lahko obljudim, lahko vanj naselim živali, rastlinje, tekoče in
stoječe vode. Tako kot je zdaj. In pustim, da evolucija naredi svoje. Vendar
človeška narava noče tega. Hoče nadzor.
Poljubno
torej ta svoj svet namesto z ljudmi opremim z roboti, kibernetiko,
biogenetskimi raziskavami in osebki, izdelanimi na ta način, na primer, s
stoterčki, dvestoterčki, tisočterčki in podobno, populacijo, ki bo zaradi svoje
naraščajočega števila nujno potrebovala pospešen (zloben) cikel
proizvodnje in potrošnje. Zamahnem s čopičem in v ta svet posejem
čim več inovacij, na primer mobilnik z novo operacijo, z novim gumbom, ki bo
koristniku omogočil klic na luno. Pririšem še kup novih naprednih idej, med
ostalim združeni bančni sistem, ki bo omogočal vstop in poslovanje z njimi le
uporabnikom, oblečenim v najmodernejša oblačila, svetovne brende, le-ti pa bodo
lojalnost bank nagrajevali z brezplačnimi zaposlenimi, s svojim tehnološkim
viškom (ki ga bo glede na razširjeno reprodukcijo biogentike, na pretek), in ki
bodo ta tehnološki višek povrh še lepo oblekli. In tako dalje. Za ta svet
običajni ljudje ne pridejo v poštev, ker so prešibki in neodporni, omenjeni
stoterčki pa so že v kali cepljeni, za moč in odpornost. Zato navadne ljudi
zradiram. Švist s čopičem znova in ustvarim dve sorti rastline; korušenico
(križanca med koruzo in pšenico - zaradi prostorskega prihranka) in hrubolko
(križanca med jabolkom in hruško, zaradi praktičnosti: zaužitje dveh okusov
ob-enem. Ker bodo rastline gojene v določenem, načrtovanem številu, novemu
drevesu inštaliram še ogromna rastlinska pljuča, da nadiha v svet dovolj (še
več) kisika. Ustvarim še novo - eno sorto živali; pragovca - križanca med
prašičem, govedom in ovco, da narod poje več vrst mesa hkrati, glede prihranka
časa izredno praktično (ovco pa še zaradi volne). Vode jaz ne bi risala,
računam, za tako veliko populacijo takoimenovanih erčkov, bo treba zagotoviti
dovolj trdne površine, bivanjskega okolja, v času dežja se bo ta nabirala v
določenih bazenih, iz katerih jo bodo črpali z lonce in korita, pa še iz vidika
rekreacije bo to optimalna rešitev, saj ob tolikšnem delu z živilsko industrijo
in napredku, ki je izključno namenjen vzdrževanje možganske kondicije, zanjo ne
bo dosti časa. To bi pa bilo vse. Tako bo vsaj približno ustvarjena družbena
homeostaza. Nihče ne bo izbiral in nihče ne bo odgovoren. Razen mene, ki sem ta
svet ustvarila. Moja bosta pristojnost in nadzor. Kolektivno zavedanje bo,
modelirano z mojo (roko) zavestjo - le eno samo. Tak je moj plan. Potem bom
lažje razumela absurdnost kolektivne odgovornosti, tiste, ki me je pripeljala
na ta kraj, v sobo za skupinsko psihoterapijo. V ta temačen prostor, kjer že
zdaj zaradi strahu le stežka kaj pričakujem, kjer trepetam, ker vem, kakšno
ceno terja odkritost. Ker vem, da družba ne oprosti, nikoli ne pusti pozabiti –
ničesar.
A
za kolektivno zavestjo in njeno odgovornostjo pred družbenim čedalje bolj
prepoznavam politični koncept, ki se niti ne more razumeti drugače, le kot
polarna ambicija skupnim tokovom misli, ki naj bi družbo pripeljali v visoko
usklajenost potreb. Zato izrablja gibalo vseh vedenj in dejanj družbe, kar
zavest je. To potrjujejo kolosalni predori in zunanje upravljanje s človekovim
umom, manipulacija z naravnim. Ta misel me zaskeli, boleče skremžim obraz.
Nenadoma se mi prisotni, maloprej še odbijajoče neosebni, iz dna srca
zasmilijo. Začutim jih bliže, prostor postane nenadoma toplejši.
»Sva
med svojimi, mi prišepne vest. Pogumno se nasmehnem, ona pa sklene. »Skupno
potovanje se torej lahko začne.
Ne
vem, ali se to zd samo meni, ampak kaže, da nismo samo mi, v tem prostoru
žigosani kot pomoči potrebni, videti v škripcih. Tudi terapevt je. Bolje ga
pogledam in na njegovem obrazu zasledim znake neke vrste nesproščenosti. Vem,
grdo se sliši, toda to nelagodje, ki kaže s prstom na njegovo človečnost, me
razveseli. Saj bi bilo mučno obelodaniti raznorazne bizarnosti, stiske in muke
človeku, z obrazom veseljaka. A ravno to se je zgodilo. Moja radost je bila
tako rekoč hipna. Brž, ko se mu je iz hlač oglasil telefon in se je na kratko
(zelo živahno in konkretno) pomenil (predvidevam z osebo ženskega spola), se je
njegov obraz spremenil. Na slabše. Hočem reči, na bolje. Kakor se vzame.
Optimistično urno je vstal s stola in živahno, teatralno zakrožil z roko po
zraku, medtem pa prikimaval v pozdrav (podobno govornikom, ki se v premoru, med
aplavzi, s kimanjem zahvaljujejo svojim navdušencem. Isto. Le da tukaj nihče ni
ploskal. Potem se je povsem normalno na široko nasmehnil, a nasmeh se je počasi
spreminjal v tanek nasmešek, tanko črto nasmeha, ki je časovno sovpadal s
pogledom, polnim psihoanalitičnih modrosti. Ta pogled je potem nekaj časa
lebdel nekje nad glavami prisotnih in se polagoma spustil na višino oči
navzočih. Zadnji del, se pravi poglobljen pogled je izpadel v redu, toda bil je
malce težje združljiv z razigranim pozdravom pred njim, za katerim sem
pričakovala, bo z lahkoto skočil in naredil škarjice v zraku. To bi bilo prima,
pomislim, sproščujoče in spodbudno, vsaj za nas, ki smo prvič.
Predramim
se in ozrem okoli sebe, potem pogledam še psihoterapevta. Sedi na svojem stolu
in prijazno čaka, da žlobudranje utihne.
»Zgledaš
prestrašeno,« me medtem ošvrkne vest.
»Vraga,,«
odvrnem nazaj, »sem žilavo drevo, z vejami za mnogo ptic.« Zahihočem se in ji
pomežiknem.
Vendar
se vest ni pridružila hihitanju. Strogo me je premerila in resno
odvrnila:»Prihrani igro predstav za kolektivno domišljijo. S svojo tukaj nimaš
kaj iskat, zanič je!«
Vtem
se je po prostoru razlegel prijeten mehek terapevtov glas. Vendar njegove
besede so bile daleč od mehkobe v njegovem glasu, in so naznanjale, da ta glas
utegne vedeti, da je moja preteklost bliže kot se meni sami dozdeva …
»Lep
večer!« se je prijazno nasmehnil in z očmi iskal med prisotnimi, »vidim nekaj
novih obrazov, lepo,« ustavi pogled na meni, skrajnje levi novinki. Dvignem
dlan in nalahno pomaham. Nasmehne se, prikima in išče dalje. Izkaže se, da je
novih obrazov eden sedeči in eden ravno vstopajoči in se spotoma opravičujoči
za zamudo. Psihoterapevt se tudi temu obrazu nasmehne in nadaljuje. »Na zadnjem
sestanku smo se dogovorili, da bo danes svojo zgodbo povedal Justin. Preden mu
prepustim besedo pa bi kot vsakič pred začetkom omenil misel kot iztočnico za
diskusijo kasneje:
Zdravi
ne mučijo ljudi. Mučeni postanejo mučitelji.
(K. Jung)
Glede
na to, da smo na seansi zbrani brezposelni, sem si terapevtov namig razlagala ;
v mislih sem zagledala dolgo povorko telesno in duhovno opustošenih, mučenih
članov nadzornih svetov, odgovornih v različnih odborih, različnih vodij in
direktorjev … A to je porajalo vprašanje, zakaj potem namesto nas niso v tem
prostoru oni … Tudi Jung bi se strinjal, da so oni bolj pomoči potrebni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar