5. maj 2014

PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)



***
Prostor je tesnoben. Velik, a temačen. Neprijeten. Medla svetloba iz neonk se izgublja v prostranosti sobe. V kotu pod oknom je vodomat, okoli njega gneča. Tudi sama pohitim po plastični kozarec vode, bo prav prišla, menim, kot zamašek v zadregi, taktiziranju, tuhtanju, kaj, in ali sploh, kaj reči, pa tudi za odžejat. Na sredini so v nezaključen krog razporejeni stoli, eden v sredi tega nezaprtega kroga samuje, predvidevam, komu je namenjen. Ostalih stolov je čez petnajst, in to je bilo poleg neprijetnega vzdušja drugi razlog, ki me je odvračal od skupinske terapije. Tretjega ni bilo, ker sem pravočasno spregledala nevarnost in raje nehala šteti, v grobem pa lahko rečem, da je bilo zame m, v prostoru mi ni ugajalo prav nič. Ljudje sploh. Pa ne zaradi videza. Ta je bil nekako preveč navaden za prisotnost v tem prostoru. Starostni razpon je bil nekje od adolescence do srednjih let. Nekaj jih je bilo dokaj zajetnih, nekaj zelo suhih, nekaj normalnih, ostali pa so bili nekakšna mešanica debelinkov in trlic (to ni možno, je komentirala moja vest, jaz pa, tako jih vidim). Vsi brez izjeme pa so bili (ali so bili videti) mrki, zagrenjeni, nedostopni, obteženi z nevidnimi, a vsiljivo navzočimi bremeni in nedostopni. Torej, temle bom razkrivala svoje najskrivnejše skrivnosti, pomislim ogorčena nad neizogibnim dejstvom, ki se bo zgodilo, če ostanem. Že misel na osebno razkrivanje (pred komerkoli) me (je) prežema/la z grozo, vest pa, češ, da jaz itak vse vidim napačno in da ni nujno, da so ljudje takšni, kakršni so videti, kakšni pa, se ujezim, s temi ljudmi se lahko pogovarjam le o tem, kam bom šla, ko bom umrla …
»Tja, kamor vsi boš šla,« namerno prostodušno odvrne vest.
»No, potem to ni nujno slabo …«
»Seveda ne, seveda ne,« se navdušuje, da mi prilije korajže. »O, kaj vse boš tam … tu slišala! In zaživela … se vživela.« Ugriznem se v jezik, da nič ne rečem, ker spoštujem njen napor, in ker vem, da nekaj da nase …
Čemerna sem, ker moram sedeti tukaj, med neznanci, namesto da bi se posvetila sanjarenju o skrivnostnem moškem, razmišljanju o skoraj srečanju, ki me je vznemirilo, naredilo bolj živo, bolj žensko in na nek način pustolovsko. Ki me je naredilo tudi samo bolj skrivnostno.
Lahko se zahvalim le svoji vesti, da že pred začetkom nisem odnesla pete.
»Imaš vse, kar rabiš? … zvezek, pisalo …« poskuša razbiti mrakobnost ambienta in trenutka.
»Po mojem nimam,« zamrmram in sedem povsem na rob nezaprtega kroga, na stol, ki je bil obrnjen malce postrani in malce v ozadju. In ravno zato je izstopal. A zadaj je zadaj. Sedim tam in tuhtam, ne, danes se ne bom oglasila, le če me terapevt kaj vpraša, pa še na to bom odgovorila skopo in zadržano. Ni mi do tega, da sem tu, res ne.
»Vljudna pa le moraš biti, sprejela si odločitev in z njo odgovornost,« me poduči.
»Kdo to pravi?«
»Nihče ne pravi, sama veš,« se malce znervira. »Kaj boš, če te bo konkretno vprašal o kakšni zadevi?«
»Nič. Zavlačevala bom z odgovorom … ali napeljala na nekaj drugega …«
»Šele potem boš sumljiva,« živčno prišepne. »Diagnosticiral te bo in ti priporočil kakšna divja zdravila! Tega ne boš prenesla. Ne zafrkavaj se s tem.«
»Ti pa imaš res krhek ego …« šepnem nazaj, vest pa se naglas zahihoče, da je naju s posebnim zanimanjem premerilo kar nekaj mrakobnežev. Obe sva zardeli, čeprav meni ni bilo treba, a z vestjo v takšnih trenutkih trdno drživa skupaj.

Večina že sedimo, nekaj jih stoji, odhajajo po stole v preddverje. Opažam, da se nekateri med sabo (dobro) poznajo, šepetajo, a so kot šepetalci v teatru, zakaj šepet se sliši. A postopoma žlobudranje zamira, le tu in tam je slišati kakšno besedo: ne včeraj, ne danes … morda jutri … , ali: ja, seveda … ampak … no!
Vtem v sobo vstopi terapevt, postaven moški, daljših temnih las, nekje moje starosti, ocenim (sem v letih, ko ima leto gor, leto dol velik pomen), tudi oči ima temne. Prodorne. Ocenjujem, ali so mi všeč. Pri meni se vse začne in neha pri očeh. Pri pogledu. O njegovem trenutno ne morem soditi, videti ga moram na delu
Če naj bi zdržala vsaj nekaj časa na teh seansah, se moram okleniti nečesa, ki bo vsemu dalo nek smisel, smisel zame, nekaj kot izziv, nek izrez iz obdajajočega, temačnega sveta. Trikotnik, izrezan iz tega zloveščega terapevtskega okolja.
Ta izsek potem lahko obljudim, lahko vanj naselim živali, rastlinje, tekoče in stoječe vode. Tako kot je zdaj. In pustim, da evolucija naredi svoje. Vendar človeška narava noče tega. Hoče nadzor.
Poljubno torej ta svoj svet namesto z ljudmi opremim z roboti, kibernetiko, biogenetskimi raziskavami in osebki, izdelanimi na ta način, na primer, s stoterčki, dvestoterčki, tisočterčki in podobno, populacijo, ki bo zaradi svoje naraščajočega števila nujno potrebovala pospešen (zloben) cikel proizvodnje in potrošnje. Zamahnem s čopičem in v ta svet posejem čim več inovacij, na primer mobilnik z novo operacijo, z novim gumbom, ki bo koristniku omogočil klic na luno. Pririšem še kup novih naprednih idej, med ostalim združeni bančni sistem, ki bo omogočal vstop in poslovanje z njimi le uporabnikom, oblečenim v najmodernejša oblačila, svetovne brende, le-ti pa bodo lojalnost bank nagrajevali z brezplačnimi zaposlenimi, s svojim tehnološkim viškom (ki ga bo glede na razširjeno reprodukcijo biogentike, na pretek), in ki bodo ta tehnološki višek povrh še lepo oblekli. In tako dalje. Za ta svet običajni ljudje ne pridejo v poštev, ker so prešibki in neodporni, omenjeni stoterčki pa so že v kali cepljeni, za moč in odpornost. Zato navadne ljudi zradiram. Švist s čopičem znova in ustvarim dve sorti rastline; korušenico (križanca med koruzo in pšenico - zaradi prostorskega prihranka) in hrubolko (križanca med jabolkom in hruško, zaradi praktičnosti: zaužitje dveh okusov ob-enem. Ker bodo rastline gojene v določenem, načrtovanem številu, novemu drevesu inštaliram še ogromna rastlinska pljuča, da nadiha v svet dovolj (še več) kisika. Ustvarim še novo - eno sorto živali; pragovca - križanca med prašičem, govedom in ovco, da narod poje več vrst mesa hkrati, glede prihranka časa izredno praktično (ovco pa še zaradi volne). Vode jaz ne bi risala, računam, za tako veliko populacijo takoimenovanih erčkov, bo treba zagotoviti dovolj trdne površine, bivanjskega okolja, v času dežja se bo ta nabirala v določenih bazenih, iz katerih jo bodo črpali z lonce in korita, pa še iz vidika rekreacije bo to optimalna rešitev, saj ob tolikšnem delu z živilsko industrijo in napredku, ki je izključno namenjen vzdrževanje možganske kondicije, zanjo ne bo dosti časa. To bi pa bilo vse. Tako bo vsaj približno ustvarjena družbena homeostaza. Nihče ne bo izbiral in nihče ne bo odgovoren. Razen mene, ki sem ta svet ustvarila. Moja bosta pristojnost in nadzor. Kolektivno zavedanje bo, modelirano z mojo (roko) zavestjo - le eno samo. Tak je moj plan. Potem bom lažje razumela absurdnost kolektivne odgovornosti, tiste, ki me je pripeljala na ta kraj, v sobo za skupinsko psihoterapijo. V ta temačen prostor, kjer že zdaj zaradi strahu le stežka kaj pričakujem, kjer trepetam, ker vem, kakšno ceno terja odkritost. Ker vem, da družba ne oprosti, nikoli ne pusti pozabiti – ničesar.
A za kolektivno zavestjo in njeno odgovornostjo pred družbenim čedalje bolj prepoznavam politični koncept, ki se niti ne more razumeti drugače, le kot polarna ambicija skupnim tokovom misli, ki naj bi družbo pripeljali v visoko usklajenost potreb. Zato izrablja gibalo vseh vedenj in dejanj družbe, kar zavest je. To potrjujejo kolosalni predori in zunanje upravljanje s človekovim umom, manipulacija z naravnim. Ta misel me zaskeli, boleče skremžim obraz. Nenadoma se mi prisotni, maloprej še odbijajoče neosebni, iz dna srca zasmilijo. Začutim jih bliže, prostor postane nenadoma toplejši.
»Sva med svojimi, mi prišepne vest. Pogumno se nasmehnem, ona pa sklene. »Skupno potovanje se torej lahko začne.
Ne vem, ali se to zd samo meni, ampak kaže, da nismo samo mi, v tem prostoru žigosani kot pomoči potrebni, videti v škripcih. Tudi terapevt je. Bolje ga pogledam in na njegovem obrazu zasledim znake neke vrste nesproščenosti. Vem, grdo se sliši, toda to nelagodje, ki kaže s prstom na njegovo človečnost, me razveseli. Saj bi bilo mučno obelodaniti raznorazne bizarnosti, stiske in muke človeku, z obrazom veseljaka. A ravno to se je zgodilo. Moja radost je bila tako rekoč hipna. Brž, ko se mu je iz hlač oglasil telefon in se je na kratko (zelo živahno in konkretno) pomenil (predvidevam z osebo ženskega spola), se je njegov obraz spremenil. Na slabše. Hočem reči, na bolje. Kakor se vzame. Optimistično urno je vstal s stola in živahno, teatralno zakrožil z roko po zraku, medtem pa prikimaval v pozdrav (podobno govornikom, ki se v premoru, med aplavzi, s kimanjem zahvaljujejo svojim navdušencem. Isto. Le da tukaj nihče ni ploskal. Potem se je povsem normalno na široko nasmehnil, a nasmeh se je počasi spreminjal v tanek nasmešek, tanko črto nasmeha, ki je časovno sovpadal s pogledom, polnim psihoanalitičnih modrosti. Ta pogled je potem nekaj časa lebdel nekje nad glavami prisotnih in se polagoma spustil na višino oči navzočih. Zadnji del, se pravi poglobljen pogled je izpadel v redu, toda bil je malce težje združljiv z razigranim pozdravom pred njim, za katerim sem pričakovala, bo z lahkoto skočil in naredil škarjice v zraku. To bi bilo prima, pomislim, sproščujoče in spodbudno, vsaj za nas, ki smo prvič.
Predramim se in ozrem okoli sebe, potem pogledam še psihoterapevta. Sedi na svojem stolu in prijazno čaka, da žlobudranje utihne.
»Zgledaš prestrašeno,« me medtem ošvrkne vest.
»Vraga,,« odvrnem nazaj, »sem žilavo drevo, z vejami za mnogo ptic.« Zahihočem se in ji pomežiknem.
Vendar se vest ni pridružila hihitanju. Strogo me je premerila in resno odvrnila:»Prihrani igro predstav za kolektivno domišljijo. S svojo tukaj nimaš kaj iskat, zanič je!«
Vtem se je po prostoru razlegel prijeten mehek terapevtov glas. Vendar njegove besede so bile daleč od mehkobe v njegovem glasu, in so naznanjale, da ta glas utegne vedeti, da je moja preteklost bliže kot se meni sami dozdeva …
»Lep večer!« se je prijazno nasmehnil in z očmi iskal med prisotnimi, »vidim nekaj novih obrazov, lepo,« ustavi pogled na meni, skrajnje levi novinki. Dvignem dlan in nalahno pomaham. Nasmehne se, prikima in išče dalje. Izkaže se, da je novih obrazov eden sedeči in eden ravno vstopajoči in se spotoma opravičujoči za zamudo. Psihoterapevt se tudi temu obrazu nasmehne in nadaljuje. »Na zadnjem sestanku smo se dogovorili, da bo danes svojo zgodbo povedal Justin. Preden mu prepustim besedo pa bi kot vsakič pred začetkom omenil misel kot iztočnico za diskusijo kasneje:
Zdravi ne mučijo ljudi. Mučeni postanejo mučitelji. (K. Jung)
Glede na to, da smo na seansi zbrani brezposelni, sem si terapevtov namig razlagala ; v mislih sem zagledala dolgo povorko telesno in duhovno opustošenih, mučenih članov nadzornih svetov, odgovornih v različnih odborih, različnih vodij in direktorjev … A to je porajalo vprašanje, zakaj potem namesto nas niso v tem prostoru oni … Tudi Jung bi se strinjal, da so oni bolj pomoči potrebni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar