PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)

Justinova zgodba

»Včasih se morda res ne razumem najbolje,« je začel Justin in naredil hrupen dolg požirek, ob tem pa stisnil plastični kozarec, da se je ta malce zvil in rahlo počil, toda še naprej držal vodo. »Mislim, v smislu teh računalniških zdrah … vendar menim, da se okoli tega dviguje preveč prahu. No, kakorkoli … že.« Spet (še daljši) požirek. »Od začetka devetdesetih … torej, no, od začetka internetne evolucije sem strastni privrženec tega medija. Najprej sem bil angažiran le informativno … znanje mi je prišlo prav pri študiju elektrotehnike ... a stvar je napredovala …«

Justin razloži, da ima povezavo računalnika z internetom prek telefonske linije z omrežno tehnologijo, ki omogoča širokopasovne povezave, ki so hitrejše kot prek navadnega modema. Za hitrost pritekajočih podatkov pa ima še AGP x 4, posebno režo na matični plošči za PC grafične kartice, ki teče s štirikratno hitrostjo izvirnega AGP. Za filtriranje vsebin uporablja antispam itn. IP naslovov ima kar nekaj, nekaj v šifrah. Našteva, klepetalnice, brskalnike, virtualna okolja, s katerimi vsak dan operira (soživlja), v katerih praktično živi, saj mu jemljejo precejšnji, večinski del resničnega življenja. Izraža se pretežno v računalniškem žargonu; s pomočjo linkov se konekta z blogerji, čata z drugimi hekerji, večinoma prek nedovoljenih, ali skritih portalov, surfa po forumih, v second lifu ima svoje virtualno mesto in v njem najbolj priljubljeno hišo ter prekrasno partnerico, s katero se odlično razume, ampak zadnje čase z njo ni najbolj zadovoljen, zato si je omislil še eno (še lepšo, čeprav je že pri prvi mislil, da je najlepša). Prva za drugo ve in ne ve, bolje rečeno, včasih ve, včasih ne ve, odvisno od okoliščin oziroma njegovega trenutnega razpoloženja …

Čeprav ima Justin, vse, kar potrebuje je nekega dne ugotovil, da še nekaj pogreša, da bi bilo dobro svojo internetno osebnost obogatiti s kančkom zgodovine iz resničnega sveta in je začel world war III, kjer se zmaguje z lakoto, žejo, stradanjem nasploh … (Tole se mi je zdelo posebno zanimivo, kot neka nezavedna fascinacija, na primer kot resnica resničnostnega šova)

Vendar je Justina gnalo še dlje. Pravzaprav ga je peljalo nazaj. Bolje rečeno, sem ter tja. V fizične, stvarne izkušnje. Začel je hrepeneti po resničnih seksualnih doživetjih (žena v tem smislu ni prišla več v poštev, ker je itak le godrnjala in bila - tudi zato - vsak dan manj privlačna). A drugače, kot prek virtualnega sveta do resničnih doživetij (več) ni našel poti. Tako si je poleg vsega virtualnega bogastva in vseh dobljenih bitkah za, zlasti duševno deprivacijo, lahko privoščil plačan seks. V živo, seveda … Z lahkoto je našel zanj najbolj primerne spletne strani s potrebnimi vsebinami in začel zganjati vragolije s partnericami prek spleta. Zganja jih še danes, po dveh letih, še lažje, saj je zdaj spet samski in, sicer neprivilegirani starš, a stike z otroki lepo ohranja, kar ga pomirja, in mu da vedeti, da je na dobri poti.

Zakaj je prišel? Ker ga bivša žena muči z očitki (ja, je mučiteljica, ki najbrž ni sama kriva, gotovo je bila v otroštvu mučena – kot pravi uvodna misel, ampak za terapijo niti slišat), češ da za otroke plača premalo, za računalniške lajdre pa se vedno najde. S tem ga globoko užali, zelo ujezi. Posebno zaradi dejstva, ker je že nekaj časa brezposeln. Ljuba duša, odkod misliš, da imam denar, ji dopoveduje, a ne pomaga. Zato je tu, kako ji pomagat … ker se boji, da bo v kratkem postala njegova jeza fizična.

Medtem ko se za govor pripravlja naslednja kandidatka (by the way, debelušno mlado dekle), v glavi naštevam vidike motenj, ki bi utegnile pestiti Justina; kompulzije, spolna in spletna zasvojenost, izguba stika z realnostjo … slednja me tako zaskrbi, da neham naštevati, saj so v njej nacepljeni vsi psihopatološki vidiki. Osupnem … Ne, jaz danes (morda tudi nikoli) definitivno ne bom spregovorila, izgovorila drugih besed, razen obrednega pozdrava. Tega z lahkoto, čeprav se mi zdi klišejski, nekoliko prisiljen in zato poniževalen. Kakorkoli. »Žiivijoo,« se že slišim kako mantram vštric z ostalimi, a brez imena dekleta, ki mi je zaradi maloprej omenjenih skrbi ušlo.

Ellina zgodba

»Preden sem prišla … khm, khm … sem, sem obiskovala skupino Anonimni debeluhi … ampak odločila sem se raje za sem, ker se mi zdi … kh, kh, da spadam … bolj sem. Zvedavo jo pogledam, v enem stavku je šestkrat uporabila besedo sem, sicer v dveh različnih pomenih, toda psihoanalitično sta besedi tesno povezani in ju lahko zamenjamo z jaz tukaj. Zdi se mi, da je tudi ona zelo težko tu, ugotavljam, tukaj ali na kraju, vsebinsko podobnem temu.

Ella je edinka in vedno dobi vse. Ker pa je še kot majhna punčka raje od barbik imela čokolado, je v njeni sobi vedno dišalo po kakavu. Ta vonj ima najraje. Svojo sladkosnednost spoštuje, se je zaveda in se z njo sooča – vsak dan večkrat, vsakič, ko sede k mizi s kakšno pregrešno sladico - čeprav ni vsaka sladica škodljiva, seveda … dobro pozna razliko, tega se je naučila že v prejšnji skupini. Končala je ekonomsko šolo. Ne, ni ravno športnica, rada pa gleda oddaje o živalih, ker so zabavne … smešne. Prijateljic ima bolj malo … eno, s fanti se ne druži … z mami se dobro razume, z očetom manj, kot družina hodijo skupaj nakupovat, včasih tudi na piknik v naravo. Osebno misli, da mora bolj kot problem … hujšanja urediti … to, z dolgočasjem. Ker se ji zdi, da to ni običajni dolgčas … Oče ji teži, da gre čuvat sosedovega dojenčka, toda o dojenčkih ne ve nič, zato si ne upa, očetu pa tudi ne želi … ugovarjat. Čeprav bi ga najraje nadrla nazaj ... večkrat si ogleda film Čarli in tovarna čokolade. Najraje bi delala v slaščičarni ... Mogoče v pekarni. Ja, je brezposelna, brez delovnih izkušenj. Zakaj se je pridružila skupini? Ker nedaleč stanuje in nerada kam gre, sem bo pa hodila redno …

Otožno se je nasmehnila tlom pred terapevtovimi nogami in pogoltnila slino, kot da jo je ta govor pošteno zlačnil.

Od kod izvira dekletova sitomanija, pretirana lakota, tuhtam in jo kradoma pogledam. To je dejanje, ki ga ljudje, zbrani na takšni seansi sovražijo, saj jih moti ravno zunanji kritični pogledi. Še bolj pa čutijo in se zavedajo skritih opazovanj, a ker so le-ta skrita (že po svoji izvedbi pa tudi potuhnjena), se opazovalci nimajo za kaj oprijeti. Mislijo, da se jim vse le dozdeva, saj se navzen nič ne more opaziti. Ali pač … Ta dilema je še en razlog, zakaj tako dolgo ne poiščejo pomoči.

Brž umaknem pogled in ga usmerim proti glasu, ki se mehko razleže po prostoru.

»Priznati, da nekaj na nas vpliva, se pravi, soočiti se s travmatičnim dogodkom, je velik, poglavitni korak k izboljšanju stanja, počutja, ozdravitvi …« začne psihoterapevt. »Je pa tudi najtežje … a uspeh je že govoriti o tem, že vključevanje v skupne seanse ali posamične terapije. Zato se nam zdi varno prevzemati lastnosti drugih, ali ustvarjati lastne svetove, čeprav vemo, da je resničen svet le eden … Psihično zdravje pomeni imeti stik s tem svetom in samim seboj …«

Terapevt je teoretiziral, odpiral diskusijo in večina prisotnih se je vanjo vključevala z vprašanji, konkretnimi primeri, pripombami. Med sabo so bili usklajeni, nihče nikomur ni ugovarjal niti nasprotoval. Kar je bilo lepo, vendar je bodlo v oči. Terapevt se je dotaknil tudi pogostih težav zaradi prekinjenega čustvenega razvoja, ki ga dokazano izboljšajo profesionalne veščine, omenil je stapljanje delov osebnosti, ki zabriše meje in omogoči (izstopajočo) deviacijo, na dan je privršal tudi s pojmom jeze (skoraj čudno bi bilo, da ne bi), ki je ponotranjen strah, in ki se lahko ozavesti, le če ga je človek pripravljen prepoznati …

»Se odpreti,« mi je šepnila vest in dopolnila terapevtovo misel. »Tebe na primer, bodo morali izdatno hvaliti, da bo prodor vžgal …«

»Ne olajšuj mi,« se namuznem.

»Resno, to je od nekdaj tvoja prva obrambna linija, taktika bojevanja.«

»Taktika tiktaka,« odvrnem, »a danes vseeno ne bom govorila, niti naslednjič … še ne.«

In nisem. Ta odločitev je okrepila moj že dokaj klavrn, ali vsaj načet nadzor. Ko se je terapevt v sklepnem delu lotil rdeče niti sestanka, legendarne Jungove misli, se je moja miselna pozornost motala vglavnem okoli vprašanja, zakaj in ali mora biti razmišljanje (samo) mučenje … Ali je res mučitelj le mučeni in ali je mučeni res mučitelj? Na slednje sem si skušala odgovoriti z verzom iz ene mojih pesmi, ki sem jo napisala v temačnem momentu introspekcije:

spopad v temi

odsev

učinka v oblasti

ponižanih

Ampak si nisem. Ta kraj se mi nenadoma zazdel popolnoma nedovzeten za takšne premisleke.

»Pomešala si puške in hruške,« se je zahihitala vest, medtem ko sva jo mahali proti domu.

»Jabolka in hruške, se reče.«

»Saj, to pravim,« vztraja, »le na drugačen, bolj poetičen način.«