***
Kljub
tableti nisem mogla spati. Sna od nikoder. Niti ličinke sna. Skušam se ne
jeziti, ker ga potem gotovo do jutra ne bo. A me ta misel še bolj predrami;
torej tableta ne deluje. Prevaranti!, me prešine, že nekaj časa sumim, da
prodajajo placebo, in danes, zdaj sem prepričana, da se ne motim, kajti
simptomatika je jasna; izčrpanost, vznemirjenost, tesnoba in tn. To vse skupaj
bi se moralo umakniti pomirjevalu, slednje pa bi moralo narediti prostor
spancu. Pa ne naredi. Torej imam prav. Nekako sem zmagala, se žalostno nasmiham
temi v sobi. A ne za dolgo. Vztrajno zatirani učinki psihičnih procesov se zdaj
razbohotijo in v trenutku pričarajo tesnobno vzdušje v sobi. Spoznam, da je
prišel čas, da se z njimi soočim, zelo prikladno, tukaj v temi, da ne bo videti
strahu, zardevanj, dvomov, zadreg, razočaranj … Ali pač:
Jaz,
ki sem po svojem prepričanju in po izobrazbi humanistka, že dolgo čutim, da sem
stisnjena ob rob svoje notranje meje, sem na nevarni strmini, balansiram,
ukleščena v družbene procese in proces napredka, ki jih bom, (in brž sem jih
že) kot svojo usodo vzela nase. Čeprav vem, da poti nazaj ni, saj je s strani
družbe onemogočeno posredovanje. Ta vpetost, ta soodgovornost za trpljenja
obubožanih, ki se ji ni mogoče izogniti, pušča na v meni globoke sledi, tako
kot na vseh. Pogosto se sprašujem, zakaj je (in ali je mogoče, da je) komu
lahko všeč zastrašujoče poimenovanje sodobne družbe – družba tveganja.
To vprašanje ne bi zapisala iz sociološkega vidika, ampak povsem in zlasti iz
človeškega, filozofiram, varno skrita v temi spalnice, vendar vem, da občutku
sramu ne bom ušla. Sramu, ker v so-krivdo ne morem, ne uspem vključiti tudi
lastno presojo. To spoznanje me najprej žre, nato pa me spomni na dejstvo, da
nisem in nikoli ne bom dorasla svojemu poslanstvu, svoji nalogi. Kar vzbudi
sram, ker zoper te nemoči ne morem storiti ničesar, delno tudi zaradi neštetih
obrazov, ki jih to spoznanje ima. Obrazov, zaradi katerih sem videti čedalje
bolj čudna. In nerazpoložena. Namrščim čelo, ker tako, čez palec če pogledam,
je socialna tesnoba le eden od mnogih znakov, ki opozarjajo, tukaj je še njeno
nasprotje, paradoksalni strah pred samoto (natančno rečeno, osamljenostjo),
računalniška obsedenost, čustvena negotovost, obsesivne misli, kompulzivno
vedenje, nakupovanje … motnje, za katere je v določeni meri res odgovorna
družba in njena tveganja, a družba sicer odgovarja lahko za njihov nastanek (!),
ne dlje, če pa se nacepijo v večjem številu, se smatra, da je v največji meri
kriv vsak sam, ker se obotavlja in odlaša s pomočjo (ki je nesramno draga –
ampak kakovostna!), sklenem notranji dialog in ošinem z mesečino obsijano vest.
Diha enakomerno, spokojno. Ampak ni, ker reče: »Mhm, prikimavam.«
Vzravnam
se. Zazrem se v njene oči: »Kateremu delu? Si mi brala misli? Zdelo se mi je,
da spiš …«
»Ne,
bilo je obratno,« je dahnila, »ti si bila tista, ki je spala ...«
Osupnem,
slišim srce, ki bije glasneje … in hitreje …
Jutri
definitivno začnem s psihoterapijo!
***
»Če
bo preveč ljudi … če bo velika gneča, se obrneva in greva,« sem med oblačenjem
dejala vesti, ki se je zastrmela v natlačene, a skrbno, po barvah zložene
puloverje in obešene obleke v moji omari: »Nisem vedela, da jih imaš toliko ...
Res preveč.« Preslišim zbadljivko in ji zaprem omaro pred nosom. Ona pa se
spusti na kavč in s kančkom sarkazma doda. »Če se po tem vsem ne bi začel
vznemirjati še tvoj želodec, morda ne bi bilo treba … Tako pa …«
»V
napačnem trenutku si hudobna,« rečem, »zaradi mene lahko tudi ne greva … bom
vso delo prihranila zate … pa še privarčevala bom.«
»Nič
ti nočem, jaz ti samo pravim,« je zamrmrala, »Zakaj takoj groziš.«
»Zato,
ker tja moramo v večji meri zardi tebe, ker se stalno vtikaš v tisto, kar se te
ne tiče.«
»Kaj,
na primer?« vpraša užaljeno.
»Na
primer, v familijarne zadeve … spomni se, ko si me prisilila, da tašči rojstni
dan voščim kar dvakrat … po tvojem toplem priporočilu, češ, to jo bo ganilo.
Dobro pa si vedela, kako sva se razumeli, ne?
»To
je bilo še takrat, ko sta se.«
»Ni
bilo!« vzkliknem, ker laže, ali postaja senilna, to me pa še dodatno zaskrbi, a
vseeno dodam. »Bilo je potem, ko se več nisva. Časovno orientacijo imaš kot
zmeden čmrlj.«
»Lepo,«
se je vest nenadoma dvignila na višjo raven in se nasmehnila. Ubrala je dobro
taktiko pred terapijo. In me je res pomirila, ko je dodala. »Ne morem si
zamisliti boljše terapije za tehnološke viške, kot je (Skupinska) terapija
za brezposelne … To ne more spodletet.«
Prvi
obisk
Hodiva
po temni ulici, mimo drevoreda v starem mestnem jedru. Hitiva, čeprav je po
vlažnih, s kamni tlakovanih tleh, ki nevarno drsijo, ker so večji del pokrita z
odpadlim mokrim listjem, treba hoditi pazljivo, saj človeku ne omogočajo
sproščene hoje. Živi dokaz je moja vest, ki ji je maloprej spodrsnilo in bi
pogrnila vzdolž in počez, če je ne bi podprla. In to samo zato, ker se je
sprostila. Ljudi je malo. Tu in tam srečava kakšen zaljubljen parček, ki izgine
v ozki, še bolj pusti uličici, ali skrbno gospodinjo, z nakupovalno vrečo,
polno globalizacijske vsebine; v kvalitativnem in kvantitativnem smislu.
Začenja rositi. Hodeč odpiram dežnik, popravim torbico, ki drsi z rame, vmes
pogledam na uro, dobro je, nisva pozni, še prezgodnji, popravim nagajiv šop las
iz očesa proti ušesu. Vtem ga zagledam. Pred izložbo nekega butika. Dvajset
metrov pred sabo. Najprej ga prepoznam po modni bareti. Hodi počasi, s
mobilnikom na ušesu, kot da se obotavlja, pogleduje najprej v tla, nato ulico
pred sabo, mestoma se ustavlja, odločno strese z glavo, očitno pogovor ni
enostaven, sklepam. Strmim v njegov hrbet, svetloba iz izložbe osvetli labirint
na dvignjenem ovratniku. Kako zanimiv labirint, se navdušujem, nerazumljivo
vzhičena, v hipu prevzeta, srečna, ker ga spet vidim. Bližje sem, kakšnih
petnajst metrov, srce mi razbija, njegov obraz, zdaj, zdaj bom zagledala njegov
obraz … kako si želim videti njegov obraz, upanje pridobi na hitrosti, upam in
hrepenim, je robato čeden, morda športnih potez, s prevladujočimi umskimi
lastnostmi. Morda je nekaj športnika, nekaj intelektualca, morda duševni
delavec in športni duh v eni osebi … vse je mogoče. Telesna gradnja, merjena
takole od zadaj, je v antropološkem smislu displastična, nekaj med atletskim in
pikničnim tipom, tuhtam in jo z urnimi koraki ubiram proti izložbi. Spomin na
določeno kozmično simetrijo v njegovem izražanju, ki sem ga slišala v
veleblagovnici me navda z novim vznemirjenjem, in srečo, da ni utvara, da hodi
tu pred mano živ in stvaren, skrivnosten in dostojanstven. In jaz ga bom kmalu
videla, morda celo spoznala, moram se le na hitro spomniti neke finte, da
pritegnem njegovo pozornost, mrzlično razmišljam.
»Zadihaj,
punca!« se vplete moja vest, ki sopiha poleg in ji večkrat spodrsne. »Saj ni
utvara, da obstaja, domišljaš pa si, da to ima opraviti nekaj s tabo. Kaj bi
pravzaprav rada od njega?«
»Rada
bi videla njegov obraz,« dahnem, polna pričakovanj-a. Še morda deset, devet
metrov … Moški medtem hodi, hitreje kot prej, medtem pospravi telefon v
notranjost plašča in se za hip ustavi pred masivnim starim poslopjem, pogleda
kvišku, predvidevam proti osvetljenemu oknu, ali v smeri hišne številke. Potem
nenadoma stopi na prag in izgine v temnem vhodu.
Pet
metrov, zaključim s štetjem, razočarana, žalostna, prikrajšana. Čutim praznino,
ki bi jo na figurativni ravni lahko primerjala s trenutkom ugotovitve, da sem
se znašla v napačnih nebesih. V misli mi priroma agalma, beseda nečesa
neprecenljivo vrednega, večno skrivnostnega, ki je cilj mojih želja. Cilj vseh
želja. In cilj želja vseh …
»Včasih
izguba pomeni uspeh,« me vest previdno pogladi po roki. »In ti si … nekako
zmagala.«
»Nisem,«
trmasto ugovarjam, »in igrala bom, dokler ne zmagam.« Namenoma presliši mojo
odločitev, pogleda na uro na moji roki in reče:
»Zdaj
pa brž na terapijo!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar