PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)

***

Slišim korake. Dveh. Prihaja Mimi z mlajšim moškim, predvidevam, da z veterinarjem, ker slišim delčke njunega pogovora, ki se suka okoli zašitja rane obstreljene srne. Mimi steče po voziček za transport, moški pa se skloni k ranjeni živali, zamrmra živijo, potem pa si nekaj ogleduje poškodbo, jo potipa, ocenjuje škodo. Jaz pa čepim poleg in se skušam spomniti, kaj bi, če sploh, morala reči. Moški se naposled dvigne, odpre veliko črno torbo z instrumenti in potegne iz nje velik kos polivinila. Razgrne ga na tla pred boksom in čez ramo zakliče Mimi, ki prihaja z vozičkom: »Tukaj bom oskrbel poškodbo. Ni časa za transport …« med razgrinjanjem me pogleda »mi lahko pomagaš? Glej, tukaj jo primi za sprednje noge, takole,« pokaže kako, jaz pa ubogljivo stresem z glavo. »uf, ne bo šlo,« sopiha, medtem, ko jo skušava spraviti po tleh na polivinil. Res ne gre. Srna se je vznemirila in z zdravo zadnjo nogo zadela najprej torbo s prvo pomočjo, potem še Mimi, ki se je sklonila pomagat.

»Priden bodi, Sandi, pomagat ti želimo,« pogladi srnjaka po hrbtu, nekaj časa ga treplja, »Priden fant … tako.« Srnica se je pomirila in smo jo lahko s skupnimi močmi potegnili na plastiko.

»Zakaj Sandi?« ga je med reševanjem vprašala Mimi. »Ima to nek simbolni pomen?«

»Ravno nasprotno,« odvrne, »vsaki mladi srni se reče Bambi. Zakaj tale ne bi bila Sandi?«

To se mi je zdelo simpatično. Mogoče malce preveč, a nesporno je fant duhovit, se smehljam.

»To je Roman, veterinar. Pri nas bo na praksi,« se obrne k meni Mimi, medtem, ko se veterinar pripravlja šivati rano. A pred tem, vidim, mora preveriti notranje poškodbe, saj se ne ve, od kod je bilo streljano in kaj vse je strel zadel, poškodoval, saj srnici manjka praktično kos bedra in kos repa.

»Mi podate tisto torbo?« prosi Jan, ob tem pa si zamišljeno ogleduje globino rane na srninem stegnu, ki sega do repa oziroma koščka repa, ki se drži hrbta le z delčkom kože, na kateri binglja kost.

»Moram videt …« naglas razmišlja Jan, medtem ko si nadeva kirurške rokavice. Obe zavzeto prikimavava, stopiva bliže in se skloniva, če bo potrebno kako pomagat. Ne veva sicer, kaj kirurg točno potrebuje in kaj namerava. Čez nekaj trenutkov pa. Roman zaviha levi rokav do komolca, desnega pa tja do ramena in zaključi. »preverit, kako je z danko.« Zaprepadeno ga pogledava in se instinktivno vzravnava. Glede na to, do kam je bil zavihan rokav, je razumljivo, da je Mimi, kot odgovornega vodjo zavetišča, poleg skrbi za poškodovano žival, še dodatno zaskrbel renome zavetišča.

»Meni se ne zdi, da je tudi tam poškodovana,« je dokaj nerazumljivo zamrmrala in se vznemirjeno prestopila iz desne na levo nogo. »Bolj pri repu …«

»Morda,« je odvrnil veterinar, medtem ko je srnici vbrizgal pomirjevalo. »A preveriti je treba vse.« Počakal je nekaj minut, da je sedativ prijel in je opravil povsem spodoben rektalni pregled. Desni rokav je s pregledom imel opraviti le v smislu poletne sopare.

Roman je bil že kot mlad odličen živinozdravnik, z leti pa je postal še boljši, tej fascinaciji, temu dejstvu se niti ne poskušam odreči. Niti mu oporekati. Vedno je bil izredno požrtvovalen, sočuten in empatičen do živali. Čeprav tudi za pravice ljudi ima posluh in je velik filantrop, sem prepričana, da bi si znova izbral poklic živinozdravnika in ne zdravnika, če bi znova stal pred to odločitvijo.

»Ja, to je povsem drugačna človečnost …« je takrat povsem pravilno sklepala moja vest.

Pogledam ga in se nasmehnem, ker mi je všeč, da tako zavzeto išče na spletu nekaj zame. Ko sva bila skupaj, je to počel večinoma zase. A danes je marsikaj drugače. Sploh kar zadeva zavetišča in dobrodelna društva. Tam sva oba še danes aktivna. Tam sva (ostala) skupaj. Preplavlja me dobro znan, poguben občutek nekakšne skupne dobrote, skupnega višjega cilja, ki je del najine preteklosti. Najinih življenj, ki ga je nemogoče ločiti cepiti ali razdvojiti. Najina hranljiva skupna preteklost …

Ne vem, zakaj jo potem iščem v sedanjosti, se sprašujem, medtem ko se odgovor že riše na zaslonu v moji glavi. A ni jasen. Je matiran, tako kot vse, kar je povezano z mojim čustvovanjem. Ja, spet ta pretresljiv moment. Posebno zato, ker se je najino srečanje končalo v postelji poleg računalniške mizice. Dramatično, ganljivo, žalostno in razburljivo srečanje. Podobno posiljevanju samega sebe. Srečanje polno čustvenih predmetov v spominu, ki si jih človek nikoli ne izbere sam, oni si izberejo njega. Srečanje, ki ne bi smelo imeti svoj dan. Ne danes in ne jutri. Takšno, da sem še dolgo po njem ohromljena ležala in zatiskala veke, da mi izza njih ne bi ušla kakšna solza. Mižala sem tudi zato, da se mi pred vestjo, ki je bila po tem dogodku močnejša kot kdajkoli, ni bilo treba posipati s pepelom. Mižala sem, da bo mislila, da spim. Vendar ni. Ko sem odprla oči, sem jo zagledala tik pred nosom, našopirjeno kot puran.

»No, končno,« sem nesmiselno zamrmrala, medtem ko sem se pobito odpravljala k računalniku. Jedla nisem od sinoči, a bila sem daleč od naravnega občutka lakote. Nasprotno. Bila sem do grla sita …

Vest pa se mi je zazrla v obraz in brezobzirno vprašala: »Kaj končno? Končno, da je prišel, končno, da je odšel, ali končno, da sta po dolgem času seksala?«

IV

Po osmih urah sem še vedno pred monitorjem, ne pišem roman ampak s pestmi na sencah strmim v ikone, podobe, simbole, slike, tekste. Mestoma pišem, se hihitam kakšnemu vicu, ki mi jih pošiljajo spletni prijatelji. Recimo, tale se mi zdi super: Oglas v časopisu: Nujno prodam zazidljivo parcelo. Šifra: sto metrov od bagra.« Ali tale: »Sranje, spet bom padel,« reče depresivec, ko zagleda bananin olupek. In tako dalje. Nekaj jih pošljem tudi sama. Tega: Išče se jasnovidec za odlično plačano delo. Brez šifre - on bo že vedel kam in kdaj naj se oglasi. Ali tega: »Oddam pudlico. Klicati od 17 do 22 ure. Če se javi ženski glas – spusti slušalko.« Zabavam se in ob tem čutim stopnjujočo se napetost. Ta je počasi, a zanesljivo plula k spoznanju, da ves čas delujem proti sebi. Ves čas. In predolgo, da spoznanje že sproža notranje spopade, ki neizogibno sežejo dlje, predvsem, ker me dovolj skelijo. Spoznanje o subjektivni negotovosti torej naj bi prineslo novo sveže dojetje, nove zasuke in usmeritve, novo razmišljanje, nove odločitve. Ali le nove boje …

Odločim se, da bom naročila pico, čeprav ne čutim tovrstno lakoto. A oglasil se je primarni čut. Želja po preživetju.

»Ob tej misli skoraj bruham,« modruje vest med čakanjem. »A kaj, če se res ljubita?« Planem kvišku: »Rada se imava, v tem je razlika! In to je tudi vse! Zdaj pa molči!«

»Kaj tebe to briga! Kaj tebe to briga?« se ponavljam in štejem drobiž, pripravljam denar za pico. Hrano, ki je nikoli nisem marala. Ampak opazila sem, da si ljudje v stiski najraje naročijo pico in pivo (ker je slednje bojda nepogrešljiv picin dodatek). Dostavo na dom. Tako da sem pomirjena, ker sem v koraku s časom.

Oglasi se zvonec. Pritisnem gumb na domofonu. Piconosec je že pred vrati, ko odprem.

»Dan … evo, vegetarijanska z jajcem in pivo … vse skupaj, petnajst evrov.«

»Ni drago,« smatram za potrebno povedat in mu v dlan stisnem zmečkan bankovec z nekaj drobiža. »Računa ne rabim. Hvala. Noč!«

»Od kdaj si vegetarijanka?« zanima mojo vest.

»Danes sem,« odvrnem in se odnesem kupljeno v kuhinjo. Najprej odprem pivo, ga natočim v kozarec in naredim majhen požirek.

»Kaj, a zdaj se ga boš kar nacedila?« se zgrozi vest in se ugnezdi tik ob kozarcu. »Pa od včeraj nisi jedla! … groza … To pa bo nova strategija reševanja notranjih spopadov?« Posmrka in zaviha nos. »Res izvirno.« Neumno se hihitam: »Morda bi to še dopolnilo mojo ustvarjalno celovitost … nikoli ne veš, od kod lahko priteče navdih.«

»S kozarca že ne!« me zaničevalno premeri vest. »Kakšen grozen stereotip ...«

»Srkni še ti malo, kaj se bojiš?« jo dražim, izzivam, ji maham pred nosom s trikotnikom pice. Očitno preveč zavzeto, saj se je tisti najožji trikotnikov del nevarno povesil, ker je bil najtežji, a najtanjši (zanimivo, heh!) in se počasi spuščal vse niže. Nato pa je njegova vsebina gladko zdrsnila in utonila v kozarcu piva. »Kakšna simbolika … posrečeno, no!« mrmram in z usti skušam uloviti bingljajoči preostanek, kos testa brez priloge. Pojem še dva trikotnika, medtem pa v straniščno školjko zlijem pivopico, natočim si svežega (čistega, brez pice), hkrati pa štejem kalorije (odštevam maso, višino, leta, množim s količnikom itn, skratka, izračunam, da sem v petih minutah pojedla 700 kalorij.

»Sploh ni slabo,« tuhtam naglas, »vse, ki se je tekom dneva kazalo kot pogubno in izgubljeno, sem v nekaj minutah nadoknadila. popravila … Kako lahko je … doseči, da je vse okej. « si rečem, ne menim se za vest, ki v odgovor na moje besede zavije z očmi. Zadovoljno se smehljam. Polprazno pločevinko piva z ostankom pice pospravim v hladilnik. Prižgem si cigareto, vzamem kozarec in sedem k odprtemu oknu. Jesen je že zaslediti na vsakem koraku. Na prijetno sončne popoldneve nanaša hladne večere, kot je ta, čeprav za neprijaznost te noči ni kriva samo jesen, a jaz odločno valim velik del krivde nanjo. Saj je že način, kako pride sumljiv. Nevsiljivo se priplazi, zavita v meglo in z obsežno zalogo vlage v zraku. In s skoraj neopaznimi spremembami v razpoloženju. A majhne spremembe praviloma postanejo velike …

Zapiha veter in se v vrtincih dotika krošenj dreves. Zadrhtim in zaprem okno. Operem kozarec in ga postavim na točno določeno mesto. Zavojček cigaret tudi. Vse mora biti na svojem mestu, ko se bom zjutraj zbudila, red mora biti, pomislim, a moja vest me sliši.

»Ali res to delaš iz redoljubnosti? Pomisli … » se otožno nasmehne.

Nemirna sem in utrujena. Izčrpanost ni abstraktna, je nazorna, a nedoločena. Je pa povsod; v mislih, v srcu, v duši, delih telesa … Toda utrujenost je normalna, vznemiri me vznemirjenost, ki je tukaj, navzoča, lucidna in brez posebnega vzroka. Zato v glavi tehtam, s čim naj si pomagam: s Helexom ali Xanaxom … Boljša je slednja, je tuja znamka, dobro sprejeta, ker je bila dobro propagirana. Ne s strani uporabnikov in pacientov ampak s strani farmacevtske korporacije, ki jo proizvaja. Ja, te pa znajo … pomagat, se nasmehnem.

»Z grčavimi prsti pohlepa,« me dopolni vest.

Z jogurtom zalijem pomirjevalno-uspavalno tableto, saj računam, da ne bo tako močno prejela (kljub temu pomisleku, vztrajam pri celi), kot če bi jo splaknila z vodo. Ali s pivom …

»To pa je kombinacija; pivo in jogurt,« zaskrbi mojo vest, ker se boji, da ponoči, kljub uspavalu, ne bo spala.

»Ti pa nisi ravno olikana …. Niti ne vem kakšna dama nisi!« ji zabrusim, »so stvari, o katerih ljudje ne govorimo. Saj je dosti tistih, o katerih se moramo pogovarjati, jih udejanjati …«

»Vem, kam meriš,« vzklikne, »govoriš o konformizmu.« leže ob meni na posteljo in doda. »Še predobro veva, ne?« Naslonila se mi je na ramo in je že hotela zaspati, ko se je še nečesa spomnila in smatrala za nujno omeniti. »Potem jutri greva, ne?« Ker sva v bližnji prihodnosti imeli v načrtu le eno nujno stvar, je bilo jasno o čem govori.

»Greva,« odvrnem, »Ampak, če se ne bom s tem otepla zveri, boš ti kriva.«

»To sem itak vedno,« se je pomirjujoče nasmehnila.