12. apr. 2014

PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)



***

Slišim korake. Dveh. Prihaja Mimi z mlajšim moškim, predvidevam, da z veterinarjem, ker slišim delčke njunega pogovora, ki se suka okoli zašitja rane obstreljene srne. Mimi steče po voziček za transport, moški pa se skloni k ranjeni živali, zamrmra živijo, potem pa si nekaj ogleduje poškodbo, jo potipa, ocenjuje škodo. Jaz pa čepim poleg in se skušam spomniti, kaj bi, če sploh, morala reči. Moški se naposled dvigne, odpre veliko črno torbo z instrumenti in potegne iz nje velik kos polivinila. Razgrne ga na tla pred boksom in čez ramo zakliče Mimi, ki prihaja z vozičkom: »Tukaj bom oskrbel poškodbo. Ni časa za transport …« med razgrinjanjem me pogleda »mi lahko pomagaš? Glej, tukaj jo primi za sprednje noge, takole,« pokaže kako, jaz pa ubogljivo stresem z glavo. »uf, ne bo šlo,« sopiha, medtem, ko jo skušava spraviti po tleh na polivinil. Res ne gre. Srna se je vznemirila in z zdravo zadnjo nogo zadela najprej torbo s prvo pomočjo, potem še Mimi, ki se je sklonila pomagat.
»Priden bodi, Sandi, pomagat ti želimo,« pogladi srnjaka po hrbtu, nekaj časa ga treplja, »Priden fant … tako.« Srnica se je pomirila in smo jo lahko s skupnimi močmi potegnili na plastiko.
»Zakaj Sandi?« ga je med reševanjem vprašala Mimi. »Ima to nek simbolni pomen?«
»Ravno nasprotno,« odvrne, »vsaki mladi srni se reče Bambi. Zakaj tale ne bi bila Sandi?«
To se mi je zdelo simpatično. Mogoče malce preveč, a nesporno je fant duhovit, se smehljam.
»To je Roman, veterinar. Pri nas bo na praksi,« se obrne k meni Mimi, medtem, ko se veterinar pripravlja šivati rano. A pred tem, vidim, mora preveriti notranje poškodbe, saj se ne ve, od kod je bilo streljano in kaj vse je strel zadel, poškodoval, saj srnici manjka praktično kos bedra in kos repa.
»Mi podate tisto torbo?« prosi Jan, ob tem pa si zamišljeno ogleduje globino rane na srninem stegnu, ki sega do repa oziroma koščka repa, ki se drži hrbta le z delčkom kože, na kateri binglja kost.
»Moram videt …« naglas razmišlja Jan, medtem ko si nadeva kirurške rokavice. Obe zavzeto prikimavava, stopiva bliže in se skloniva, če bo potrebno kako pomagat. Ne veva sicer, kaj kirurg točno potrebuje in kaj namerava. Čez nekaj trenutkov pa. Roman zaviha levi rokav do komolca, desnega pa tja do ramena in zaključi. »preverit, kako je z danko.« Zaprepadeno ga pogledava in se instinktivno vzravnava. Glede na to, do kam je bil zavihan rokav, je razumljivo, da je Mimi, kot odgovornega vodjo zavetišča, poleg skrbi za poškodovano žival, še dodatno zaskrbel renome zavetišča.
»Meni se ne zdi, da je tudi tam poškodovana,« je dokaj nerazumljivo zamrmrala in se vznemirjeno prestopila iz desne na levo nogo. »Bolj pri repu …«
»Morda,« je odvrnil veterinar, medtem ko je srnici vbrizgal pomirjevalo. »A preveriti je treba vse.« Počakal je nekaj minut, da je sedativ prijel in je opravil povsem spodoben rektalni pregled. Desni rokav je s pregledom imel opraviti le v smislu poletne sopare.
Roman je bil že kot mlad odličen živinozdravnik, z leti pa je postal še boljši, tej fascinaciji, temu dejstvu se niti ne poskušam odreči. Niti mu oporekati. Vedno je bil izredno požrtvovalen, sočuten in empatičen do živali. Čeprav tudi za pravice ljudi ima posluh in je velik filantrop, sem prepričana, da bi si znova izbral poklic živinozdravnika in ne zdravnika, če bi znova stal pred to odločitvijo.
»Ja, to je povsem drugačna človečnost …« je takrat povsem pravilno sklepala moja vest.
Pogledam ga in se nasmehnem, ker mi je všeč, da tako zavzeto išče na spletu nekaj zame. Ko sva bila skupaj, je to počel večinoma zase. A danes je marsikaj drugače. Sploh kar zadeva zavetišča in dobrodelna društva. Tam sva oba še danes aktivna. Tam sva (ostala) skupaj. Preplavlja me dobro znan, poguben občutek nekakšne skupne dobrote, skupnega višjega cilja, ki je del najine preteklosti. Najinih življenj, ki ga je nemogoče ločiti cepiti ali razdvojiti. Najina hranljiva skupna preteklost …
Ne vem, zakaj jo potem iščem v sedanjosti, se sprašujem, medtem ko se odgovor že riše na zaslonu v moji glavi. A ni jasen. Je matiran, tako kot vse, kar je povezano z mojim čustvovanjem. Ja, spet ta pretresljiv moment. Posebno zato, ker se je najino srečanje končalo v postelji poleg računalniške mizice. Dramatično, ganljivo, žalostno in razburljivo srečanje. Podobno posiljevanju samega sebe. Srečanje polno čustvenih predmetov v spominu, ki si jih človek nikoli ne izbere sam, oni si izberejo njega. Srečanje, ki ne bi smelo imeti svoj dan. Ne danes in ne jutri. Takšno, da sem še dolgo po njem ohromljena ležala in zatiskala veke, da mi izza njih ne bi ušla kakšna solza. Mižala sem tudi zato, da se mi pred vestjo, ki je bila po tem dogodku močnejša kot kdajkoli, ni bilo treba posipati s pepelom. Mižala sem, da bo mislila, da spim. Vendar ni. Ko sem odprla oči, sem jo zagledala tik pred nosom, našopirjeno kot puran.
»No, končno,« sem nesmiselno zamrmrala, medtem ko sem se pobito odpravljala k računalniku. Jedla nisem od sinoči, a bila sem daleč od naravnega občutka lakote. Nasprotno. Bila sem do grla sita …
Vest pa se mi je zazrla v obraz in brezobzirno vprašala: »Kaj končno? Končno, da je prišel, končno, da je odšel, ali končno, da sta po dolgem času seksala?«

Ni komentarjev:

Objavite komentar