III
Brezposelnost
prinaša mnoge prednosti, ki si jih zaposlen lahko le želi. Ko sem še hodila v
službo, sem sanjala o trenutku, ko bom končno lahko pisala, napisala roman, ki
sem ga že v konceptu imela sestavljenega. Zdaj, ko imam časa na pretek in bi
lahko pisala, ustvarjala pa ne morem. Čutim, kolikšen prostor v moji duševnosti
zavzema novo stanje brezposelnosti. Počasi začenjam dojemati ta proces obrambe,
notranjih bojev, ki se sprožijo vsakič, ko pomislim, da zdaj, zdaj ne bom kos
stroškom za osnovne človeške potrebe, kje še za kaj več, za šolanje sina, na
primer.
Sedim
za računalniško mizico pred računalniškim zaslonom in mahoma tuhtam, hipoma
tipkam. Tam sedim dolgo. Predolgo … Moja vest sloni na mizi poleg zaslona in me
opazuje. Slutim, do bo zdaj, zdaj začela …
Pri
vratih zazvoni. Obisk. Kdo je … razmišljam medtem ko se odločam ali odprem.
Znanka, ki je ne maram preveč … ali popisovalec plina, ki jih nihče ne mara,
ker za njimi po obvezno priroma položnica … soseda ali soseda, ki bi rada
sporočila, da bodo naslednji teden prenavljali in bo hrupno od 8 ure zjutraj do
desete zvečer, kar sovražim, otroci za pusta, za noč čarovnic, ali kaj drugega,
kar preziram, pa še, saj si teh dogodkov človek danes ne more več niti
zapomniti, ker jih je preveč, morda nekdo za valentinovo, nekoliko (pol leta
prej), za vsak slučaj … kar mi sploh ne bi bilo po godu, če toliko prej …
Brskam po glavi ampak se ne spomnim, koga bi rada videla pred vrati. Nikogar,
se odločim. In tipkam dalje. A ne več tako zavzeto, saj vem, da pred vrati
stoji stvarni človek. Nekdo, ki me sili k tehtanju – odpreti ali ne odpreti.
Hamletovsko zamaknem glavo odločena, da se v nobenem primeru ne bom dala
motiti. V nobenem. Saj je moje delo pomembnejše od vseh dogajanj zunaj.
Virtualno okolje je zame pomembnejše, kar pa je še bolj pomembno, je predvsem
in izključno meni v užitek, saj mi ponuja praktično vse. Vse, če
odštejem mračne misli in slabo voljo, ki se me drži kar nekaj časa potem, ko se
moram od računalnika odtrgat iz fizioloških razlogov, običajno zaradi spanja
ali preutrujenosti. Drugače pa mi nudi tako rekoč vse; dobro počutje, sproščeno
vzdušje, informacije, druženje, koketiranje, ustvarjanje …
»Ups,
to pa ne drži,« me prekine vest, »si zelo daleč od ustvarjanja!« S tem me tako
zadene, da se pobito napotim proti vhodnim vratom. Ob njih pa le stojim in
omahujem. Vtem zazvoni še iz žepa. Pogledam številko, jezna, ko vidim ime, še
bolj pa, ker zdaj moram odpreti … Sem pa neumna … si očitam, obisk pa to glasno
potrdi:
»Najbolje,
da se s telefonom postaviš za vrata, posebno, če nekomu ne misliš odpret! To
deluje, veš , … mislim, da ti tisti nekdo ne bo več zvonil, heh!«
Znajdem
se iz oči v oči z Romanom, ki je moj bivši. Nekdanji mož. »Kaj potem to
zate ne velja?« ga zbodem nazaj, »ali si ti bolj odporne sorte?« Vidim, moja
vest ob meni je dvignila obrv. Sicer po svoje ima prav, saj sem ga pred dnevi
sama prosila za pomoč pri nekem spletnem programu, zato bi se mu, po njenem,
morala začeti takoj prilizovati. Vendar tako meni le moja vest, sama sem
drugačnega mnenja. Saj mu bom za delo plačala. Kar me je dodatno
znerviralo, je bila njegova (dobro) znana aroganca, navzoča v dejstvu, da se na
obisk sploh ni najavil, in to zato, ker meni, da ima pri meni dosmrtni bonus,
nekakšen poseben status. Kar sovražim. Sovražim to njegovo mnenje o statusu,
skoraj v tolikšni meri kot sam status, ki ga povzroča moja neodločnost.
Sovražim to abstrakcijo življenja; umiranje, trpljenje, darovanje, žrtvovanje
za druge. Mariniranje pogovorov v zmote, velika čustva, obžalovanja, odločitve,
v nenehno kršenje odločitev … Kot bi bila ujeta v skupnih sanjah. Nočni mori
brez možnosti za kakršnekoli zaključke. Brez konca. Ne vem kako drugi, ampak
jaz ne maram, da se kdo dotika mojih sanj. Nehote se nakremžim upajoč, da bom
odgnala mračne misli in naredim korak stran, da lahko vstopi. Opazi grimaso in
se nasmehne:
»Se
mi je samo zadelo, ali ti je res ušel nasmešek?«
Sledi
tisti težki objem, nekako nasilen in obreden, ki nakazuje, da sva še vedno
navezana na najino nekdanje skupno življenje. Ne, ni vljuden objem. Bolje
rečeno, to ni izvirni primerek objema. Je nek prostor med stiskom roke in
dotikom.
»Mhm,«
kimam, »A si pomislil, da bom še kdaj smešna?« Odpravim se v spalnico in sedem
k računalniški mizici. On pa za mano.
»Teh
stolov bi se že morala znebiti, so popolnoma demode … in neprijetni,
človek se iz njih dvigne praktično paraliziran … ker so takšne … čudne oblike …
ampak … eh … ti in tvoja navezanost … « Spotoma pobere enega, ker ve, da je ob
računalniku le en stolček. Domačnost me zmoti. Tudi pripomba o stolih. Kaj te
briga moj dizajn, in še, ljudje so neprijetni, stoli so lahko le neudobni,
hočem reči, vendar glede tega ne komentiram, delno tudi zato, ker ima prav,
stoli res niso bogve kaj. Rečem pa nekaj drugega: »Zakaj si potem vztrajal tako
dolgo tukaj … če je vse tako neudobno?« Postavi stol poleg mojega in sede.
»Veliko
tega sem prespal … se ne spomniš, kako si se jezila …«
»Kako
potem veš, da sem se?« vprašam in se s stolom vred premaknem, da lahko sede
pred monitor.
»Kako?«
malo pomisli in se popraska za ušesom, »večinoma sem se delal, da spim,
he,he!«
»Zelo
pretkano,« komentiram zajedljivo opazko. »Zdaj najbrž ne spiš več toliko …
očaraj me torej s svojim dekodiranim življenjem.«
Medtem
ko se hehlja se loteva spletnih vsebin, ki jih potrebujem. Ujezi me njegova
trdnost, odmaknjenost, njegova moč, in vse to na moj račun. Vendar vem, da bo
zavzeto brskal in našel vsaj nekaj, če ne vse želene vsebine, ki jih
potrebujem, v to sem prepričana, ker vem, da je zagrizen borec. Nenehno se
zapleta v bitke. Če jih nji, jih ustvarja. Vedno se bojuje. In vedno tekmuje.
Ne glede na čas, ki ga bo za to porabil. Zato imam čas tudi sama in ga
opazujem. Roman je živinozdravnik. A poleg zavezanosti reševanju živali, je
tudi zavzet aktivist. Na tem človekoljubnem področju sva se ujemala tako rekoč
v nulo, ravno tako na področju ljubezni do živalskega sveta, kar velja še
danes, vse drugo pa je kmalu začelo pešat in popuščat. Skupno življenje je
postajalo vse bolj megleno, nejasno, brez kontur in oblik, dokler nekega dne ni
povsem izginilo. Nekaj časa je trajalo, da sva to ugotovila (v veliko pomoč je
bilo odraščanje otrok; skrila sva se tako kot vsi, za vzgojo in starševsko
entiteto), ko sva, sva se (dvakrat) razšla s prijateljskim stiskom roke.
Le da je bil drugi stisk veliko bolj problematičen, presenetljivo in proti
pričakovanju je bil močnejši, obenem pa bolj obotavljiv, a tudi manj topel. Kot
da bi si očitala, da ne znava biti ne skupaj, ne narazen, da se preprosto ne
znava soočiti z izzivi, življenjem, s svetom nasploh, kar nazorno kaže, če ne
že na dejstvo, da sva čustvena idiota, pa na čustveni kaos, negotovost,
ne-samo-spoštovanje … Polno paradoksov, nakremžim obraz in pobrskam po
prijetnejšem spominu:
Z
Mimi nervozno postopava pred zavetiščem. Kadiva in pogledujeva na cesto. Čakava
(strokovno) pomoč za reševanje živali.
»Madonca,
če tega tipa ne bo še pet minut, bo prepozno,« reče Mimi, spusti ogorek v doseg
noge in ga potepta (v začetku devetdesetih ni bilo še ne duha ne sluha o
današnji varstveno-okoljski ozaveščenosti, takrat smo ogorke odmetavali povprek
– tako ženske kot moški). Zaskrbljeno prikimam in stopim bliže prometni cesti,
da vidim dlje, morda tudi za ovinek, izza katerega se bo pripeljalo pričakovano
vozilo: »Baje je zagovornik delavskega razreda … zato predvidevam, da mu je mar
za zapuščene in ranjene divje živali.«
»Steci
pogledat, kako je s srno,« mi naroči Mimi, ki je vodja zavetišča in me je tja
potegnila iz študentskega servisa. Pohitim med bokse za živali. Stečem k
zadnjemu, mimo slinastih pasjih gobcev in na široko odprtih mačjih oči, nekaterih
zelo zelenih. Negibno telo ranjene mlade srne me navda s strahom. Sklonim se k
njenemu gobčku in preverim ali diha. Oči so odprte tudi sapo čutim, plitvo, a
vendarle diha. Proti zadnjim nogam in repu si pa ne upam pogledati. Žival je,
po raztrganem tkivu na stegnu in ob zadnjiku sodeč, ki ga je povzročil strelni
naboj, je med preskakovanjem zadela ob zaščitno žično ograjo in ob njej
obležala. Našli so jo mimoidoči lovci (!) in jo prinesli v zavetišče. Rezultat
strela je grozljiv. Odtrgan kos kože s tkivom, od zadnjika do sredine stegna, z
debelo plastjo tkiva, črnega od smodnika in temnorjav od strjene krvi. Kri še
vedno v majhnih kapljicah predira na razpokah rane in se nabira na zlepljeni
dlaki. Leži mirno, spokojno, kot da počiva. Zazrem se v njene oči in v njih
zaznam nasprotno; brezup in strah, srnica ne počiva, le potrpežljivo in
dostojanstveno prenaša veliko bolečino, povzročeno od enega meni podobnega
bitja ... Moja vest se vznemiri, zardeva. Molči, ker ne najde besed. Zato, ker
jih ni. Le obup in zavedanje, da bo ubitih, izumrlih, ranjenih živali vedno
(več), besed pa manj. Pobožam jo po hrbtu, moja vest pa je tesno ob meni.
Solznih oči in ranjenih upanj. Pa vendar upanj. Da bo nekoč v tem svetu dovolj
možnosti za vse ...
Danes,
po mnogih letih, upanje še vedno krvavi, ker ni bolje, je slabše. Ni niti kot
takrat, danes je le čutiti solze, a v očeh jih več ni …
»Morda
zato moramo biti in ostati lačni …« tiho reče vest.
Ni komentarjev:
Objavite komentar