27. mar. 2014

PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih)



II

»Midve sva duo, brez mene bi bila ena, sama ... In osamljena,« se mi prilizuje vest, medtem ko se pripravljam na tek. »Midve sva si vedno isto razlagali, kaj je prav. V nujni … skrajnji fazi, saj veš.« Je osladno dodala, se prestavila iz desne možganske sfere v levo, tam se je čudno, v nekakšnem baletnem slogu zasukala (predvidevam, da se je navdajala s snovjo za diskusijo med džogingom), potem se odločno spustila na kuhinjska tla, tik ob moji roki, ki je nogo obuvala v tenisko. Pobožala me je po licu, medtem pa se je kot vsak prijazen prepirljivec (pasivno agresivno) hinavsko nasmihala.
Nagajivo jo premerim in se zahihočem: »A si mi ravnokar poljubila roko? Lepo, lepo … primerno.«
Nisem,“ užaljeno se obrne stran. „Ti pa bi jo meni včasih morala …“
Tako, še zadnji pogled v ogledalo; trenirka je super, frizura tudi, superge so nobel, nove, hm, samo da ne bodo žuljale… ne bodo, saj ne mislim teči maraton, le na grad bom stekla … na hitro. Ob tej misli me obda tisti splošni občutek nelagodja, disforija bi temu strokovno rekli, vem, ni ravno športno, a iz svoje kože ne morem. Zato pod njo iščem krivca. Zamrmram: »Tebi je lahko govoričit, ti se boš peljala, tekla pa bom jaz … za obe. Zato, molči!«
»Kako ne?« se nedolžno nasmehne. »Tekla bom s tabo, pa še v oporo ti bom, ker najbrž niti ne razumeš točno za kaj je tek tako koristen za duha in telo …» Naglo se vzravnam in siknem: »Še eno tako in ne greva nikamor. Ostaneva doma … in se najedava. In se nažirava z aldehidi in drugimi strupi.«
»Dobro, dobro,« me pomirljivo poboža po hrbtu. »Odpraviva se že.« Vzamem sončna očala in sem že zunaj. Tam je sončno, prijetno jesensko popoldne. Napotiva se proti gradu, najprej počasi, potem vse hitreje, bolj zavzeto s vzpenjava, bolj utrujajoče postaja. Tako je prav, le teciva, da se bova fejst utrudili in imeli mir ena pred drugo, sopiham (in ob tem iz dna duše preziram kajenje), medtem pa pogledujem na uro, merim si čas. Še približno sto metrov, ne ... manj! Uf, še košček poti, zadnji ovinek … in sem gor! Zmagovito zavihtim nevidno zastavo. Bravo! Novi osebni rekord, samo pet minut! In to poleg kajenja in drugih številnih pregreh. Odlično! Najbrž sem genij … tekaški fenomen … Zadovoljno sopem, hodim in tečem, jo ubiram naprej z lagodno hitrostjo, z roko pritiskam desni predel trebuha pod rebri, kjer me močno zbada. Ko pridem na vrh gradu, mi odleže, vendar sem tudi zadovoljna. In ponosna.
»To ti je športnica!« vzklikne vest, ki se mi nepričakovano pridruži pri samohvali. »Razmišljam, da bi morda bilo smotrno začeti resneje trenirat … steči na grad v petih minutah ni za vsakega …« Me zafrkava, toda ona ni tekaška izvedenka, da bi o tem sodila, vendar domnevam, upam, da misli resno. »Vraga resno!« vzklikne, ker je prestregla moje misli. »Se hecaš?. Pomisli malo. To ni nobena hitrost.« Je neizprosna, nezmožna doživeti resničnega veselja. To je velika nevarnost, problem in uganka, ob katero se vedno spotaknem. Po eni strani me spodbuja, po drugi pa zaničuje. Pri isti stvari. Seveda potem ni čudno, da jo imam za zelo dvolično. To pa me še dodatno plaši.
»Lahko si le dvoličen, ne moreš biti zelo dvoličen,« pripomni zadirčno. Mrko jo pogledam, vendar vem, kje tiči zajec. V samohvali. Ne mara je in ne dovoljuje. Ne vem točno kje in kdaj je te rigidne vedenjske vzorce pobrala, a drži se jih tako dosledno kot ideje o sveti kravi. Sveto in zavzeto.
»No, zdaj ti je lahko končno jasno, zakaj nočem s tabo tečt … zakaj nočem s tabo nikamor. Ponotranji že enkrat dejstvo, da se je tvoj obstoj začel z mano … Ti pa si taka do mene. Vedno. Tudi če bi ti izpolnila vse želje, bi mi jemala še tisto zadnjo voljo do … vsega. Ti si čustveni agresor. … to si ...«
»Ne govoriva več o meni, kajneda?« mi seže v besedo vest in me pomenljivo pogleda. »Zdaj me boš še žalila, kaj!« se ujezim še bolj in z roko zarežem po zraku. »Pa kaj bi sploh rada? Ne vem več, kdo si … Vsi, ki jih poznam imajo prijazno, razumevajočo vest … prilagodljivo, moderno. Jaz pa imam eno … navadno rit!« Vest se nagonsko, iz previdnosti nekoliko umakne. Všeč mi je, ker se boji, da jo bom klofutnila. Iz varne razdalje se zastrmi vame in ocenjuje, katero strategijo bi bilo pametno ubrati. Potem pa previdno reče: »Ne jezi se name, rada te imam, in rada sem s tabo … rada sem del tega, ki te navdaja. Čeprav vem, da si nevarna ženska, rada imaš vojne, jaz pa sem v večji meri pacifistka
»Kdo ima rad vojne!« kar poskočim med hojo. Ustavim se in sedem na klop. On tesno ob meni. Prezirljivo jo premerim. »Meni to rečeš, ki sem v treh mirovnih društvih! Groza!« Od jeze in užaljenosti začnem žvižgat, ampak me preglasi, ker hoče stvar popravit: »Društva niso realna slika … Toda nisem mislila tega, ampak v figurativnem smislu, v mislih sem imela bolj boje, nenehne bitke s tem in onim, s kilogrami, kajenjem, z nakupovanjem, z moškimi, odnosi , s spletnim, virtualnim svetom …« Žvižgam vse glasneje, da je preglasim, sploh ne slišim. Ampak jo. In ni mi všeč, kar slišim. Spravljivo doda: »Naloga vesti je jasna: poštenost in dobrohotnost, zato ni ravno oboževana kategorija, vem. Toda s pomočjo empiričnih spoznanj znamo biti vesti tudi drugačne; mile in ustrežljive, na primer, jaz sem včeraj v ogledalu opazila, da si videti mlajša kot pred enim tednom … celo enim letom …«
Tisto (drago) kremo si bom kupila še za rezervo, saj je odlična, samoljubno se smehljam, vstanem in še malo trimčkam v krogu, okoli spomenika, poskakujem na mestu, stresam napetost iz hlačnic in rokavov, potem pa se počasi spuščam z gradu. Vest pa v koraku z mano.
Mrači se že, krošnje starih dreves dobivajo zlovešče podobe. Veter je popolnoma utihnil, šelestenje je zamrlo, zamenjali so ga zvoki nočnih bitij, ki so skrivnostno navzoče vedno, ko se v gozd splazi tema. V zraku začutim zatohli vonj trohnečega listja. Vendar se zanj ne menim. Ubiram jo po neuhojeni gozdni potki. Na mah mi spodrsne na listih, prepojenih z vlago iz mokre prsti. Hudiča, rečem skoraj naglas in se napotim v smeri boljše in širše steze. Zato moram narediti dolg ovinek nazaj. Iz grmovja se izvijem na širšo pot. Za sabo zaslišim šelestenje listja pod koraki. A ne mojimi. Ozrem se in zagledam temno podobo moškega, ki iz istega grmičevja stopa na stezo. Bi me moralo zaskrbeti? Ne vem. Ni me. Še nekdo se je uštel v spustu, pomislim in strumno sestopam naprej. Koraki so bliže, tik za mano. Ob meni …
Pogledam čez ramo, zagledam obraz mlajšega moškega, ki se neumno hahljal. Lahko vidim odprtino njegovih ust, začutim njegovo težko sapo.
»Kaj, tut dol?« vpraša in se s komolcem dotakne moje rame, tako, nehote, kot da bi ga med hojo zanašalo. To pa me zaskrbi, v glavi na hitro izmerim do kam približno seže njegova višina. Še vedno se ne bojim, skrbi me le, kje so vsi rekreativci, ki sem jih prej srečala na vrhu. V pričakovanju lahkotnih športnih korakov se nasmehnem in odvrnem: »Tudi.« Ošvrknem še enkrat njegov obraz in se mi zdi, da je dokaj nedolžen. Le prešeren sijaj v njegovih očeh mi ni všeč.
»Super večer, kaj?« vpraša.
»Precej,« odvrnem in se naenkrat odločim, da tudi sama kaj vprašam. Zazdi se mi, do je to edini način, da okrepim zamajano samozavest in zasukam pozornost v obratno smer. Toda, ker očitno nisem dovolj zbrana naredim napako in ga tikam: »Mogoče veš, od kdaj tele luči ne delajo?« Druga napaka, še večja. Na pladnju ponujam svojo bojazen. »Prejšnji teden so še delale …« Z navzven obrnjeno dlanjo pokažem na obrise kandelabrov ob stezi.
Nazorno vidim, kako strese z glavo, da ne ve, vidim tudi, da me opazuje, motri. Nagne glavo in vpraša: »A ti si pol pogosto tu … v gozdu?«
»Eh, niti ne,« lahkotno odvrnem in se ozrem v pričakovanju. »Ne tečem sama. Z njimi, s prijatelji … rekreativci.« Pokažem na vrh hriba. »Malce sem jih prehitela … a vsak hip bodo tu …« Pogleda se nama srečata, zaznam nekakšno napeto objestnost na njegovih ustnicah.
»Ne vem, če bodo,« se zareži. »Prele sem jih vidu na drugi strani. So že sigurn dol …« Za korak zaostane, vtem pa začutim dotik njegovega komolca na rami, tako kot prej, vendar je ta daljši in bolj hoten ... Instinkti budno spremljajo strah, zato pogledam na uro, čeprav se je že skoraj stemnilo in številčnico vidim le kot veliko črno piko in (dokler se še lahko, dokler se še lahko, slišim šepet svoje vesti) koliko je le mogoče spontano zaigram (!) zaskrbljenost: A res? No … potem jih moram dohiteti!« In se poženem v beg. Drvim nvzdol po poti in sem neznansko vesela, da ne morem slišati ničesar, saj moje nove superge hrupno topotajo po gramozu in v mojih ušesih ustvarjajo oglušlujoče zvoke. Vesela, da ne morem slišati drvečih korakov za sabo. Če so se res zgodili ... Vendar vseeno, med sunki vetra, ki se je nenadoma pojavil, slišim v presledkih eej! ... kam … te … nese … Sem že skoraj spodaj, pod lučjo, ob obljudeni, prometni cesti, kjer se lahko in pogumno ozrem. Sredi steze, kakšnih trideset metrov za mano zagledam podobo moškega. Ustavil se je, nekaj trenutkov strmel v točko, kjer sem stala, potem se je obotavljajoč obrnil in stekel nazaj v gozd. Jaz pa sem tam stala v dilemi; ali sem bila v (resni) nevarnosti, ali sem sploh bila v kakršnikoli nevarnosti … »Nedvomno.« mi je na uho šepnila vest. Prikimala sem in se zastrmela v grmovje ob gozdni stezi, kamor je moški izginil …
»Čudno, da je smuknil nazaj v gozd,« je zamišljeno pripomnila vest, ki mi je brala misli.
»Vidim tudi sama,« odvrnem, zajela sem sapo in se urno odpravila proti domu. Medtem mi je srce razbijalo, iz mnogih, razumljivih razlogov, vest pa je tiho dejala: »Morda bi morali ponoviti lekcijo o strahovih iz prvega poglavja … da se nama tole ne bo ponovilo …« Jezno sem jo prekinila: »O tem si modrovala več ali manj ti, ne jaz.« Umolknila je, jaz pa sem jo vprašala še zakaj se med srečanjem z moškim ni niti enkrat ni oglasila. Ni mi znala odgovoriti, jaz pa menim, da zato, ker jo je pekla vest, kajti ona je bila tista, ki me je zvlekla v gozd. Med potjo sem sklenila, da nekaj časa ne bom tekla na grad … niti po gozdu … Sploh ne ob takšni uri. V te strahove pa je nedvomno vpletena moja vest. Vprašanje je le, v kolikšni meri. Takrat ji tega naglas nisem očitala in to je znala ceniti. Privila se je k meni in dahnila:
»Teciva domov in se zakleniva.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar