***
»Poslušaj,«
je naslednje jutro že navsezgodaj dahnila moja vest. »Dolgo je tega, kar sva
nazadnje tekli skozi tisti park s starim hrastovim drevoredom. Kako jaz to
pogrešam ... tam bi bila kar vsak dan …« Malce me je zaskrbelo, ker je postajala
sentimentalna in zato glasnejša. A je le nalahno zakrilila z roko in dodala.
»Samo pomislim nanj, že čutim njegovo svežino tu, povsodi ...“ Ošvrknila me je,
zamižala na desno oko in diplomatsko sklenila. »Da sploh ne omenjam, kakšen
odličen tretma je hoja navkreber za odpravo celulita …«
Sama
zaprem obe očesi, lenobno se pretegnem na postelji, zazeham in v polsnu
zamrmram: »Najprej, to ni park, ampak grad. Drugo, ne vem kako je pri tebi …
ampak jaz nimam niti pikice celulita … če ga imaš, izvoli, pot pod noge … bodi
fit … superge veš kje so …« Skušam zaspati, še malo poležati, ampak ne morem.
Skrbi me, ker je sumljivo tiho. Z napol odprtimi, očmi zdetektiram sobo, da
vidim, ali je kje v bližini. Skozi odprta vrata spalnice zagledam prizor, ki mi
oči na široko odpre. Moja vest s cigareto med prsti sloni na kuhinjskem oknu in
je na tem, da jo bo vsak hip prižgala. Urno skočim s postelje.
»Da
mi takoj pustiš čik!“ strogo zavpijem. “Kaj se to pravi? Majhni ne kadijo … daj
sem!“
„Jaz
da sem majhna?“ se zareži, „kakšna si potem šele ti?“ Pripre oči in premeri
razdaljo med njo in mano. »Učimo se na dejanjih … in primernih kaznih.« Važno
doda in tetralno flikne cigareto skozi okno. Kar me še dodatno vznemiri.
Iztegnem roko in poberem cigareto iz bršljana v cvetnem koritu, kamor je priletela.
Medtem pa užaljeno godrnjam. »To ni lepo … Kdo mi bo v težkih trenutkih
odločitve v oporo, če ne ti. Zato te vendar … bojda imam …«
»Saj,«
reče nagajivo. »Ravnokar sem ti namignila, da nehaj kaditi. Ampak to očitno pravim
… analfabetu, ki ne zna brati med vrsticami.«
»Res
bistroumno,« komentiram, medtem ko čakam, da zapiska mikrovalovka, ki mi pripravlja
kavo. V roki držim neprižgano cigareto in čakam na začetek rituala. Ta se bo
začel, ko bo zadišalo po kavici, moji najboljši kadilski prijateljici. »Kaj
konkretno si mislila s tem med vrsticami,
ni bilo kaj prebrati.«
Vest
zamahne z roko: »Saj pravim – nepismena. Ne morem pomagat.«
Našobim ustnice, a
jih takoj zatem raztegnem v nasmešek, ker se vtem nečesa spomnim. Zato sklenem,
ne, s tem nepomembnim razmišljanjem si ne mislim pokvariti prijetnega občutka,
ki me obda ob misli na nakupovanje. Razen tega, naloga vesti je da o vsem
moralizira, da se vljudno vede in pravilno izraža, skratka, opravlja svojo
funkcijo. Moja pa jo dosledno. Naj torej teži. Temu sem kos in jo z lahkoto
ignoriram. In hvala za ta dar, možnost, spretnost, ali karkoli že to je, saj
sem z leti specializirala do te mere, da njenega nerganja včasih niti ne
opazim. Če pa, jo spretno zmanipuliram.
»Dobro,
no,« jo pomirim in potegnem dolg dim, iz tiste cigarete, ki posebno diši, ker
je maloprej ležala v rožicah. (Kako hitro se navdamo cvetja, me ob tem prešine.) Izpihnem dim, hlastnem po
zraku, naredim požirek kave in zaključim. »Vidim, da si nataknjena, ker nočem trimčkat.
Obljubim, bova … v kratkem, popoldne, po šopingu.«
»Ne vem, a te moram
vsako uro spomnit, da si brez službe!« vzklikne v tako visokem tonu, da
poskočim.
»Ni
treba, še predobro vem,« odvrnem v globokiem odtenku, »A nakupovanje je eden od
načinov, da ne posrnem.«
»Kaj
pa je zapravljanje drugega!“ se ujezi še bolj. „Ne le da boš posrnila ampak treščila
ob rob pameti, takrat, ko bodo spuhteli prihranki. To bo pa kmalu.«
»Ne
bodo,« Obeta se mi objava romana, to bo kar nekaj denarja.« se samoljubno
nasmehnem.
»Aja,
tistega, ki si mu dala že naslov in napisala uvod … teh petnajst vrstc.
Mojstrovina, brez dvoma.«
„Ti sploh ne veš, kaj jaz delam, ko ti
brezbrižno spiš.“ ji pomenljivo požugam.
Času,
ki sledi po nakupovanju se za razliko od moje vesti ne veselim, vsekakor ne v takšni razsežnostih, kakršno pričakuje
ona, zato upam, da bo čas šopinga čim daljši, saj ljubim ta čas, ki mi je dan
za nakupe, vse te nove kolekcije in modne linije, nove stvari, ki jih je
dandanes toliko, da zaradi njih čas našega bivanja na Zemlji izgublja smer in z
njo smisel. Toda na dodani vrednosti ne, če nas bo takšnih kot sem jaz, se
srečno nasmiham in švigam z očmi po bogato aranžirani izložbi, na novo
narejeni, uau, to pa je izložba, se navdušujem, dokler čakam, da se vrata v
nakupovalni center radodarno, na stežaj odperjo. Vrata v paradiž, si srečno
prišepnem in se oziram. Diši po novostih, po najpestrejši izbiri, ki človeku
nudi nadvse privlačen občutek, občutek razkošne vsemogočnosti in nedvomno –
popolne sreče. Četudi le za trenutek. In četudi ta izbira večinoma ni moja, sem
pomirjena, saj menim, da je vse okej, če se dejstva o ne-izbiri zavedam. Začetek
radosti sproži čarobnost plavajočega trenutka med skrbno razvrščenimi policami
z novimi in na novo dišečimi kozmetičnimi izdelki, ali med vrtečimi krogi z
obešenimi, žlahtno mehkimi tkaninami, z nazornimi imeni Nova zimska kolekcija,
Trendi poletja, Prihajajoča jesen in podobno. Mamljiv trenutek spozabe, ki ga
dobro pozna tudi moja vest, vendar ona v obratni smeri. Pa ne vem zakaj …
Včasih posumim, da le zato, ker mi hoče nagajat. Tako kot zdaj. Ne more si kaj,
da me ne zbode:
„Paradiž praviš? Prej bi rekla, da stojiš
pred kotlovnico pekla ...“
Ni komentarjev:
Objavite komentar