***
Zdaj,
ko sem že uradno brez službe in večino časa preživljam doma imava z vestjo
strogo določen urnik dejavnosti in opravkov, ki so za naju neizogibni, nujni
ali potrebni. V tem vrstnem redu. Danes denimo, imava dan za modrovanje.
Redkokdaj se ujemava v stališčih, a glede filozofije sva si dokaj enotni, saj
se na tem področju na nobeni vitalni točki ne ogrožava. Niti ne dotikava. Kar
se sicer ne zgodi pogosto. Saj sva večinoma tesno povezani, sva nekakšen
siamski duo, nasprotnih, a v ozadju združljivih in združenih pogledov. Kot na
primer nedavno, ko sva imeli dan zaprtih vrat, no, takrat sva se zelo dotaknili
ena druge. Pridrveli sva iz Zavoda za zaposlovanje, nerazpoloženi in nataknjeni
in ravno takrat se zatakne ključavnica, ki se je sicer že nekaj časa zatikala.
Kratko malo sva ostali pred lastnimi vratii, medtem ko sva čakali na mojstra pa
je padlo nekaj krepkih iz obeh strani; vest meni, češ, da mi že tri tedne govori,
da je treba ključavnico popravit, jaz pa, da kaj je njo to briga, saj ne bo ona
plačala računa za popravilo. In tako naprej v tej smeri. Človek bi sklepal, da
bi za naju bilo najboljša rešitev nenehno filozofiranje, saj bi tako uspešno
ohranjali homeostazo najine ljubezni. Vprašanje pa je, ali si to sploh želiva?
(Ali si to sploh kdo želi …) Saj bi tako lahko ogrozili lastni integriteti, kar
bi predstavljalo, posebno za vest velik problem, saj je njena vitalna vloga
ravno kritičnost – do vsega, vseh, po potrebi pa tudi do sebe.
V
kratkem, bližnji prihodnosti naju čaka kar nekaj pomembnih dogodkov, ampak moja
vest tega še ne ve, tudi sama jih le slutim, na dobro znan nenavaden,
skrivnosten način. Po tem načinu sklepam, da bo šlo za nekaj posebnega, morda
usodnega. Toda, kdaj pa ni? Usodno je vse. Tudi ta dan, ki sva ga zavestno, po
lastni volji izbrali za lenarjenje, dan, ki ga večina človeštva prepozna po
famoznem vzdevku nabiranje moči.
Torej,
sončiva se v brezdelju in filozofirava. Vest konkretizira, jaz pa bolj, tako
kot je to danes v navadi, teoretiziram, saj v resnici nimava namena kaj
spreminjati, ker veva, da kaj dosti ne moreva. Kar pa ne pomeni, da nimava kaj
povedati.
Vest:
Meni se čedalje bolj dozdeva, da smo sebi pravzaprav edini sodni dan. In to
takrat, ko se nam zdi, da smo se naučili vse o strahovih, ko se več ne moremo
bati, se pravi, ne zares, ne tako, da sonce ne bi predrlo globlje. Pa vendar se
nehote, po tihem sprašujemo, ali bo tam morda tudi smrt ... Smrt tam nedvomno
bo, nenehno je, dosledna in čista, vsrkavajoča življenje, dan za dnem, neomajno
se bližajoča srečanju z nami. Tako je, ker se svojega prvega dne naselimo v
njen skrivnostni svet. Žive pa nas, kot cinična podpora ohranja primarni strah
pred njo samo. Njemu, strahu se vseskozi izmikamo in umikamo, pred njim bežimo,
čeprav postaja vse težje, saj je pot vseskozi daljša. Vendar vztrajamo, kajti
drugega nam ne preostane, čeprav v nas zaradi bega boleče klijejo občutki
krivde, ker beg ni ne čislan in ne časten. Toda biti reva ni ravno lahka stvar.
Kajti reve so lahko samo hrabri med nami, saj le strahopetci vedo, kakšno ceno
plačajo za svojo ne-pogumnost. Vem, ravno vest tega ne bi smela reči, a ker je
naloga vesti, da se opira na občutke krivde, je razumljivo, da globoko čutim in
doživljam ta navidezni paradoks.
Jaz
(se ne strinjam popolnoma) Osebno smrt smatram za
končno dejstvo, ki se bo zgodilo, ko bom nanj pripravljena. Vedno je tako.
Splošno pa v večji meri delujem odločno, v smeri tistega, kar sem si v
življenju določila za tehtno, smatram, da po lastni volji – ne vesti, čeprav me
ob tem spreletava slutnja, bolje rečeno vprašanje, ali sem pravi smisel
eksistence morda že našla … saj smisel nima ostrih robov in je določen le z
vsakim trenutkom, ki sproti mineva. Zato je prostemu očesu neprepoznatljiv.
Torej,
ker je smisel izmuzljiv, v glavnem (in medtem) uživamo v mogočnih difuznih
žarkih, ki nam jih tehnologija (v izobilju) omogoča. Žarkov je vse več in so
vse daljši, takšni, da kmalu rabijo ves prostor, ker postanejo monumentalna
projekcija na platnu, le da je to v glavi. Ali na monitorju. Vseeno. Važno je,
da se zdi, da z virtualnostjo strah pred smrtjo premagujemo z veliko virtualno
močjo. Toda, če med predstavo utegnemo biti dovolj pozorni, takrat, ko znamo
ali zmoremo prisluhniti, ko dopustimo, da nekdo, četudi le za hip pogleda v
naša umetelno velika srca, ta varljivi sijaj, ta lažna moč pojenja. Zato, ker
se stvarnosti in njene bližine bojimo, je nočemo ali je ne znamo več
prepoznati. Zakaj bi se torej razkazovali, se vprašamo. Ker je moč lažna? Ker
laž ni resnična? Ker je laž treba ignorirati. Morda vse to. A laž je dejstvo.
Resnično dejstvo, da nas obdaja navidezno, ki celo diha, nas opazuje, ki se
plazi in preži na nas, ki nas spremlja na vsakem koraku. Seveda vemo, da
telesne nevarnosti ni – saj je le navidezno, na zaslonu, a se motimo. Kajti
navidezni svet izhaja in deluje iz nas samih. In se pne dlje, vztrajno in
zanesljivo se preriva v ospredje in preplavlja naše življenje. Zdaj, ko sem na
to bolj pozorna, opažam, da zaradi te difuzne svetlobe sončna jutra obstajajo
večinoma zunaj, jaz pa si ob tem oddahnem, saj spoznam, da življenje vendar
obstaja tudi notri, življenje, ki lahko spi in ki je lahko budno. V nekakšnem
ravnovesju, saj eksistenčni mir ni poceni.
Torej,
ko z življenjem spiva, večinoma sanjava o tem, kako je, ko bediva. Ko se
zbudiva, nama ni treba ničesar početi, ne v smeri osmišljanja, ne v smeri
iskanja, saj so vedno na voljo, ponujene ali narekovane novosti, ki so še bolj
cenene, če snov iz katere so, ne obstaja. Ampak se sveti, četudi le na zaslonu.
Čudež potem. Ki osvetli moment spoznanja, in ki nas navidezno reši straha pred
umiranjem.
V
takšnih trenutkih se strah malce skrči od začudenja, glej, no, nova ikona z
inovacijami, spet nov patent za kremiranje, dvakrat hitrejši od prejšnjega, s
kar nekaj dodatnih funkcij … kaj piše? … v hipu … ne, najprej, v bilisekundi skuri dlake, lase, potem
direkt na … fijuuuu! Interesantno … heh! … in glej, no, kup novih gumbkov … z vsako
posodobitvijo so vidno manjši (s
funkcijo učinka presenečenja), torej hitrejši, bliže postelji, … montaža možna
kar nanjo – po želji … hm, zelo zanimivo, in učinkovito, vsa čast, treba ga bo
preizkusit … ta nov patent. Čimprej. Najbolje kar takoj … No, tako pa se spet
ne mudi, se namuzne strah. Kje pa so ostali, se sprašuje … naj ga drugi …
preskušajo, mogoče so bolj radovedni …
Radovedni in pogumni … gotovo so ...
Glede
strahu sva si z vestjo sčasoma postali enotni, najbrž zato, ker se obe bojiva.
Ta
strah. In to vznemirljivo izmikanje! Ta absurd, ki povzroča kaos na planetu, se
ujeziva, pa tako lepo in srečno navidezno živimo. Komu kaj hočemo. Nobenemu
nič. Smrti še najmanj. Saj smo tako virtualni, da praktično ne obstajamo. Ampak
smrt strah gotovo trosi zaradi lastne klasifikacije: kdo zdrži manj! In potem
najbrž s koso riše skrivnostne kroge, v katere zapisuje statistiko, ki jo niti
sama ne razume, človeštvo pa še manj, da si še trikrat bolj prizadeva k
napredku, če naj bo kroge kdaj in nekako razvozlalo. Morda pa tudi dognalo kakšno
ukano glede smrti … denimo, našlo kakšno njeno šibko točko in povzročilo kratki
stik … To bi bilo prima. Človeštvo namreč verjame, pravzaprav je prepričano, da
je le napredek tisti, ki bo rešil vsako uganko, če ta le obstaja. Že ličinko
uganke bo strl (ali jo spremenil vsaj v nevidno in neslišno), saj je
državoslovno dokazano, da je s tehnološkim razvojem in z napredkom sploh - vse
lažje. In manj moteče. Kot razprostirajoči se, razblinjeni dvom. O tem
sploh ni dvoma …
Ni komentarjev:
Objavite komentar