PRE-VEČNOST (nadaljevanje)

 Z Didi se odpraviva na kavo. Sedeva za mizo na vrtu kavarnice, obdane s starimi drevesi in naročiva. Toplo, poznopomladno sonce naredi, da sva videti brezskrbni, zadovoljni in sproščeni. A sva daleč od tega. Obe tarejo skrbi in nejevolja, le da to znava mojstrsko skriti pred zunanjim svetom. Tako kot vsi odpuščeni. Ne veva natančno zakaj, a dejstvo, da sva postali tehnološki višek hočeva na vsak način ignotirati. Kot sumljiv kašelj, kot herpes, ali glivice na nohtih. Kot nevarno okužbo. Kar tehnološki višek v nekem smislu tudi je, saj se nezadržno širi, pravijo, da je prevalenca (v svetovnem merilu) primerljiva s pandemijo kuge v srednjem veku. Zato ni čudno, da že ti dve, skupaj izgovorjeni besedi vzbujata nelagodje, primerljivo z brezdomstvom, narkomanijo, shizofrenijo, disocialnostjo, ločitvijo in podobno.

»Pa sva zunaj,« reče Didi in izpihne v zrak stavek, zavit v oblaček cigaretnega dima. Kar izzveni kot olajšanje. »Neverjetno, kako hitro.« Poškilim proti soncu in stresem z glavo: »Ja, a vidiš ti, kako to spretno izpeljejo. Nič ne vidiš, nič ne slišiš, zato ob tem nič ne čutiš. Ven pa prideš, morda res nekoliko spremenjen, a praktično nepoškodovan ...«

»Ja, vsaj navzven. Ne vidno.«

Če bi naju kdo postrani poslušal, bi mislil, da se pogovarjava o plastični kirurgiji, se hihitava. A če bi si slučajno želeli kak, še tako nedolžen, nezahteven poseg, denimo odrezati kurja očesa, zanj najbrž naslednjih sto let ne bova imeli sredstev. Ali nikoli. Še sreča, da teh očes zaenkrat nimava, razen morda tretjega očesa, tega pa ne želiva operirati, skleneva.

Trenutek, ko izgubiš redni vir dohodkov je poseben, je kot odtegnitev pri zdravljenju odvisnosti, le da tukaj ne gre za prikrajšanje kemične substance, ampak za odtegnitev človekovih primarnih potreb. Kar je samo po sebi absurd, ker gre za instinkt preživetja.

Obe z Didi sva v tej deželi tujki, obe prevajalki; ona je za podjetje prevajala tekste iz srednje Evrope, jaz iz vzhodne, obe imava dokaj odrasle otroke in obe sva lepo ločeni, kar pomeni, da je bila razveza v obeh primerih sporazumna in prijateljska. Slednje je sicer kakšen dan vprašljivo, se pravi relativno, a vglavnem vse redu. In prav. Kar izvzema trenutno razpoloženje. Sicer imava obe urejen stanovanjski status, a obe šolava otroke, jaz imam še en zoprn kredit, ona celo dva, a manjša, toda nekje na istem sva, v podobni finančni godlji. Spoznali sva se v službi in postali pa tudi ostali dobri prijateljici. Zdaj to prijateljstvo najbolj potrebujeva, ugotavljava, medtem ko se nastavljava sončnim žarkom, tistim, in če je možno, istim, ki jih tu, na vrtu gostilne nedaleč službe doživljava že leta. To se bo zdaj končalo. Zato imava ta trenutek za pomemben. Malce žalujeva. Saj ne da bi nama kdo prepovedal zahajati v to gostilnico, ampak ne bo več enaka, ne gostilna ne midve, od zdaj naprej bova drugi in drugačni, a spoštljivi do tukaj preživetih trenutkov.

Danes najino prijateljstvo blesti; naju podpira, bodri, išče z nama izhode, rešitve, sprejema pomembne odločitve. Vprašanje pa je, kakšno bi bilo v primeru, če bi službo izgubila le ena … To zahteva odgovor na obe strani vprašanja, je dvorezni meč prijateljstva. Vendar o tem danes ni potrebno izgubljati besed, saj sva, na srečo, odpuščeni obe in kot se spodobi za žrtvi, se lotiva obrekovanja tistih ki so ostali.

»Zakaj ni odpuščena Lidija … madona, kakšne prevode je pošiljala naprej … pa še prevajala je le iz dveh jezikov,« je zlovoljno pripomnila Didi in s plastično žličko popraskala po dnu skodelice. »Dajva še po eno … ali kaj drugega? Kaj boš? Bi kaj drugega?« Kimam, sem za karkoli. Pogledam proti vratom, kjer so na plakatih slike sendvičev, ki jih tu imajo.

»Tunin sendvič bi, pa pila bi … kaj imajo tu temno pivo?«

»Imajo, imajo,« se smeji Didi, vstane in gre naročit. Čez ramo pa odločno doda. »Če nimajo, ga bodo šli nabavit. Tako to gre danes. Vse za stranko ...«

Ko si odpuščen, odpisan, zavržen, s tem pa ponižan in deklasiran, je običajno, celo naravno, da si jezen na vse, ki so službo obdržali, saj jih sumiš takšne ali drugačne izdaje. Razumljiva je domneva, da so vsi tisti pokvarjeni. Ni čudno, da jih smatraš za del zarote in nasprotnike boja za pravico. A takšno razmišljanje je običajno le začetek, ki le malce utira pot do dolge vrste procesov, ki jih na človekovem psihičnem, duševnem in socialnem področju sproži izguba finančne varnosti.

Čez dve uri sva pri drugem pivu in se vračava na Lidijo iz začetka pogovora, ker se nam di, da prej nisva dorekli. Nisva povedali tistega, kar sva hoteli o njej reči naglas.

»Ne vem kako je ti vidiš, ampak jaz jo dobro poznam. Saj veš, da sem z njo nekaj časa delala v isti pisarni in sem lahko ugotovila, kakšna v resnici je. Kakšna je to kokoš. Nesposobna do konca, ti povem … pa še nezgovorna, nekako potunjeno molčeča … ali kaj, no, pišuka, nikoli nisem vedela, kaj ima za bregom.« Didi odpihne nagajiv šop las, ki je pokril oko, a ki je takoj zdrsnil nazaj. Ne meneč se več zanj, skozi tisto eno (nezastrto) oko nedoločeno poblisne nekam proti krošnjam dreves. »Nisva se mogli … kot da sva dve različni vrsti … dve različni biološki vrsti.« se razvnema Didi, saj sta si z Lidijo večkrat skočili v lase (enkrat skoraj dobesedno). Razumevajoče prikimavam. Naredim požirek in pripomnim:

»Meni se zdi, da je ona od tistih, ki večinoma odgovarjajo napačno, vendar tako, kot si ljudje … predvsem vodstveni želijo slišati. Se spomniš, ko je pristala na eno čisto napačno, a zelo pomembno besedo v prevodu, le zato, ker je tako želel direktor?«

»Ja, njemu je vedno nekam lezla … eh! Pa drugim tudi.«

»Torej ni čudno, da je ostala.«

»Hvalabogu, da nisva taki,« je vzneseno pripomnila Didi med požirkom.

»Nisva ostali, torej nisva taki … No, pišuka, vsaj nisva taki … heh!« sem neumno rekla in tudi sama srknila.

»Pa še nezanimiva je … dolgočasna kot ena stena,« se Didi znova znervira, nikakor se ne more pomiriti z novonastalim položajem, v smislu svojega položaja in strani vrat, na kateri se je znašla. Niti z dejstvom kdo je za njimi. Prižgem si, pogladim jo po roki in rečem:

»Brez skrbi, jo bo že enkrat dohitelo … enkrat v kratkem.« To zatrdim tako prepričljivo in odločno, da Didi navdušeno razpre oči. Brž se ji je zazdelo, da nameravam Lidijo napasti izza vogala in po principu „vrečo čez glavo“ z njo za vedno obračunati. Zato dodam. „Doletelo jo bo slej ali prej.“

»Zato, ker je dolgočasna?«

»Kaj vem … bolj sem mislila na ono … prilizovanje.«

»Tako, pa tudi, ker me je enkrat tako užalila … tako užalila …« zamahne z roko, niti izgovoriti noče kako.

»Tudi za to bo prišel čas, brez skrbi …“ preroško nadaljujem. A vtem me prešine. „Morda pa bo prišla in se ti opravičila …«

»A ne, ne!« Didi z desnim kazalcem požuga proti meni, potem pa z njim nariše po zraku krog, ki je ponazarjal resnost in uradni žig njene odločitve. »Za takšno žalitev pride v poštev le gotovinsko opravičilo … to bo morala enkrat plačat ...«

Kimam. Se strinjam. Popolnoma jo razumem. In ugotavljam, da je to pivo kot spoved …

»Moram it … saj veš kam,« vstanem in se napotim v toaleto, »bom pa spotoma naročila še eno … potem pa dost … ti boš isto … svetlo malo, jaz pa malo temno … Pa mrzlo mora biti.« Med hojo se kradoma ozrem, kje neki je moja vest, že kakšno uro je ni ob meni. Gotovo je že doma, od nekdaj ne mara gostiln, zamahnem z roko. Didi misli, da sem pomahala njej v kratko slovo, pomaha nazaj in pomežikne:

»Ja, da pivo še diha.«

»Se to ne reče za vino?«

»Kakorkoli.«

Doma sem se tisti večer zapletla še v prepir s svojo vestjo, ki v posedanju po gostilnah nikakor ni hotela videti druženja.

»Druženju, sploh prijetnemu, so namenjeni parki,« me je oštela že na pragu.

»Pšššt!« jo mirim, »zbudila boš sosede.«

»V park bi morala, ne v gostilno!« vztraja, še glasneje, da kar odmeva. Hitro, nekoliko preveč odločno zaprem vrata, da tudi ta zvok zabobni po veži, ki, se mo zdi je na preži. In se ne motim. Zaslišim nekakšen šunder, ki prihaja iz neposredne bližine, z druge strani vrat, prisluhnem in spačim obraz v porogljivo grimaso, stara raglja, sklepam in v mislih imam sosedo z izjemno čuječim spancem. In piskavim glasom. Stopim v kopalnico in si pripravljam kopel, medetem pa tuhtam, na kateri točki točno sva se z vestjo ustavili. Ko se spomnim, se samovšečno nasmehnem in ji ugovarjam:

»Ja, posebno ob tej uri so parki prav prijetni.«

»Kdo govori o tej uri!“ vzklikne, „Zvečer se držiš doma, pospravljaš, kuhaš, likaš, karkoli ... delaš koristno delo, zase in za druge.« Vtem se zazre v moj prešeren nasmešek in rahlo razmazano šminko pod levim očesom. Zavije z očmi. »To ti je ženska … Le glej, da ne boš jutri preveč upehana, ko boš preganjala mačka!« Smehljam se še bolj in dahnem:

»Kako lepo, ker se vesti ne da razviti, je takšna, kakršna je.«

»To ti misliš,« odvrne, »odvisno, koga vprašaš.«