PRE-VEČNOST (roman v nadaljevanjih; avtorica Zuzanna G. Kraskova: 2013)

Vsa okna so na stežaj odprta, ker nas je v dvorani preveč. Tam smo zbrali le izbrani. Trenutno pa tudi jezni in radovedni. Jezno radovedni. Sedimo torej v sejni dvorani podjetja, v katerem sem ta hip še zaposlena in strmimo v namestnika nadzornega sveta. Pred sabo ima zajetno mapo, ki jo, domnevam, ne namerava odpreti, tam leži le zastran trdnosti njegovega položaja, zaradi njegove osebne verodostojnosti. Slutim, da bo povedal nekaj še bolj potuhnjenega, kot le navadne laži, saj je sestanek sklican izredno, kar pomeni pa tudi je tako rekoč eksekucija. On pa sedi pokončno in neomajno, zdi se, da v pričakovanju lastnega govora. Z vase zaverovanim izrazom, kar izraža tudi njegova drža. To da vedeti, da se je na sestanek, se pravi govor temeljito pripravil. Obraz je ozaljšan s skrivnostnim nasmeškom, ki nekaj vendarle razkrije, prikimava samopotrjevanju »ko sem dober, sem odličen«. Najbrž zaradi tega visokega samospoštovanja pogleduje po nas v nekakšnem pričakovanju, ki sicer v teh okoliščinah ni primerljivo niti merljivo z našimi pričakovanji, se pravi z željami njegove trenutne publike), morda aplavza, ali skandiranja, spodbudnih nasmehov. Ko to človek takole opazuje, mu pride na pamet znana Sun Tzujeva misel, da se – dober general hrani s svojimi vojaki, le da v tem primeru tukaj besedi dober general lahko razumemo drugače. In že čez nekaj minut opazujoči človek ugotovi, da se ni motil.

»… Naši strateški cilji so usmerjeni predvsem v tujino, v države Unije, tam pa trg trenutno ne deluje … ee, ni ugoden. Ta hip ni zadovoljivo niti sodelovanje s tujimi partnerji, saj vlagatelji iščejo podjetja z zdravo računsko konstrukcijo, mi pa letos nismo izpolnili svojih finančnih pričakovanj. Če spremljate dogajanja v dnevnih medijih veste, da ni še videti konca recesiji, nasprotno, gospodarska kriza se poglablja in potrjuje zgodovinsko dejstvo, da zadene najprej in predvsem manjše gospodarske subjekte … kot je naš. Čeprav so naši gospodinjski aparati, naj omenim le naš novi model pametnega hladilnika, visoko kakovostni in inovativni, je glede na dejstvo, da se trg krči, naročil manj, razlika med proizvodnjo z osnovno ceno in vmesno potrošnjo v cenah kupca je vse manjša …«

»Hočeš reči, da kar proizvedemo, bi morali (čim dražje) tudi prodati, mi pa to ne moremo?« ga prekine Robi, vodja sindikata - delavcev.

»Natanko tako,« pritrdi namestnik, »govorim o dodani vrednosti, ki ...«

»Meni se pa zdi, da mi, ne le da ne moremo prodati po višji ceni, mi prodati sploh ne moremo, ker ne znamo prodati produkta. V tem je razlika.«

»To pa ne drži,« se nasmehne namestnik, »imamo odlično marketinško službo, skrbno izbrane, strateške trge, ki samo čakajo …«

»Vraga čakajo!« vzklikne sodelavec Staš, ki je (kmalu nekdanji) vodja oddelka eksport-import, in ki nima kaj izgubiti, ker je že izvedel, da je med prvimi na listi za odstrel. »Nimajo kaj čakati. Ker jim trenutno nimamo kaj ponuditi. Zaloge … skladišče je praktično prazno.«

»Ja, kje je vse?« oglasi se sodelavec iz ozadja, za mojim hrbtom. »Kje so palete z robo, ki smo jo pripravili za izvoz spomladi?«

»In prejšnji mesec,« doda nekdo ob njem. »Če pa je zaloga prodana, kje je denar, če ni novih naročil?« Namestnik ga vljudno pogleda in previdno reče: »Denar je šel za vaše … za naše … plače zaposlenim …« Kaže, da je namestnik poglobljeno naštudiral Umetnost vojskovanja, le da ga je morda malce napačno razumel ... kot rečeno, bolj v smislu preživljanja s svojo vojsko.

»Kje so pa potem plače? Že tretji mesec ni o njih ne duha ne sluha!«

»In plačani prispevki?« slišim ogorčen glas sodelavke in prijateljice Didi, s katero v podjetju delava v istem sektorju kot prevajalki. Ni čudno, da je potegnila to vprašanje, saj je prejšnji mesec, ko je šla k zdravniku ugotovila, da bo mogla pregled in zdravila plačati sama, ker ji podjetje že več mesecev ni plačalo prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Namestnik zavzeto prikimava, gre s prsti skozi lase, češ, to je res težava, a rešljiva … Rešili se bomo, ostalo bo nekaj (natanko trideset) začasno zaposlenih.

Ne vem, ali je poleg vseh darov še jasnoviden, toda kot da bi mi bral misli, skoraj enako je rekel;

»Zato se bomo, na žalost, morali rešiti … tehnološkega viška.« V dvorani je završalo, ogorčenje je zadevi prebijalo dno:

»Kaj pa ti? Boš ostal?«

»Najbrž ne bo, on tega več niti ne rabi … Ker se je izkazal, se mu obeta podobna kariera v drugi firmi,“ komentira nekdo neimenovan z ozadja. „Glede stečaja pa bo odgovornost zvaljena na krčenje trga … tako to gre.«

»Zakaj niso prišli še ostali … hinavci?«

»Kje je predsednik? Najbrž v vili, ki si jo je pribrebel med predsednikovanjem!«

»Kaj bo z nami pa je naš problem, kaj?«

Namestnik, predvidevam, nadaljuje po zamišljenem scenariju, najprej razumevajoče posluša, potem iz vprašanj izbere eno, ki se mu zdi najmaj akutno in najbolj stimulativno. Ampak, zdi se, da na tej točki strategija močno šepa. Saj nervozno mežikne in si trikrat zaporedoma popravi frizuro.

Nakar se zbere. Ker se nečesa domisli. Pomirjujoče zamahne z roko in spodbudno reče: „Odpuščanje ni nujno najslabša možnost. Dobili boste odpravnino in prijavili vas bomo na Zavod za zaposlovanje, kjer vas čaka še nekajmesečna podpora … medtem pa si lahko iščete službo, lahko dobite … boljšo kot je bila tale …«

»Kukavica!« se sliši iz ozadja. Tudi sama tako menim, kajti tega res ne bi smel reči.

»Krvosesi! … vsi po vrsti … kradete poštenim ljudem.«

»Počasi, počasi, bodimo razumni ...« skuša umiriti žogo namestnik s pomirjujočim mahanjem roke, ki je del strategije, »nisem si jaz izmislil prostega trga … neoliberalizma, individualizma …« a je bonus že porabil in rektutira nove vrste v obrambo, vendar v nepravem trenutku ugovarja. In razumljivo, da je v kali zatrt.

»Nehaj s temi izmi!« vzklikne Staš, »so zadnji, na katere bi se lahko skliceval. Prodajaš nam floskule, v resnici pa se ti fučka, kaj bo s firmo, ker ti ne bo hudega. Mi bomo tisti, ki bomo oobčutili stečaj na svojih plečih … In življenje, kakršno v resnici je … Dobro veš, zakaj ga tu drugače opisuješ.« Staš je ogorčen še iz drugih razlogov, z namestnikom sta bila dolga leta prijatelja, vendar se je to skrhalo, ko so se začele sumljive transakcije, pri katerih Staš ni hotel sodelovati. Ne da le ni hotel, šel je še korak dlje in obelodanil sumljive posle še drugim zaposlenim, s tem pa padel v nemilost pri vodečih kolegih. Zdaj je tam, kjer je. Na cesti.

»Ja, voluhar,« vzklikne eden od nas, ki smo zbrani v dvorani kot izbrani. Prostovoljno zbrani in s silo izbrani. Torej odpisani. Namestnik, ki se strogo drži zamisli, smatra Staševe pripombe kot agitacijo (na kar je, jasno, računal) in kot dodatno izdajstvo. Rahločutno, se zdi gledano tako, čez palec, saj njegov moralni kodeks izdaje ne dopušča. On je vendar vodstvo podjetja! Zato pograbi mapo in vstane.

»Če je tako, se nimamo več kaj menit,« reče omalovažujoče, kar je spet eden od okopov njegove obrambne politike. In posebne oblike lažnosti. Pogleda na uro in se odločno odpravi proti izhodu. Med hojo pa se spomni, da mora še nekaj dodati, morda neko sklepno misel. Na hitro reče. »Hotel sem pomagat, svetovat … ampak na tak način se ne da pogovarjat …«

»Ne nakladaj! Komaj si čakal, da pobereš kopita … in šila.« mu zabrusi v hrbet nekdo, ki tudi zapušča sestanek.

»Olajšuješ mi delo!« zakliče za njim ogorčen Robi, čeprav ve, da je ravno nasprotno, koncepti sindikata (ki je eden redkih v državi, vreden tega imena) bodo zdaj capljali le pred zaprtimi vrati, ko pa se bodo ta odprla, bodo vsi dogovori figurativni, ker bo podjetje takrat že globoko v stečaju. Razumljivo je, da je jezen, saj se je namestnik skril že za prvo obrambno linijo, kjer varno čaka na konec vojne. In to preden je prišlo do prve bitke. Preden smo uspeli karkoli do-reči. Ja, to je pa kronski del in topika vodstvenega bojevanja, ki, opažam, ima vse več simpatizerjev pri nas, v Uniji in po svetu nasploh … Strmimo v hrbet odhajajočega namestnika.

»Kam greš … gnida.«

»Šel je reševat še druge. Zdaj je na vrsti Bližnji vzhod,« se zareži eden od sodelavcev.

»Je rekel, kam gre?« zanima še nekoga od prisotnih, ki morda upa, da se je nekako izza ovinka namenil reševati nas, če je tako odbrzel.

»Povedal bo, ko se vrne,« je nejevoljno odvrnil Robi in tudi sam pakira z dvorane. »Tale sestanek je bil bolj kraja zločina … kot kaj drugega ...« si je mrmral med potjo.

»Če se bo vrnil …« podvomim.

»Se ne bo vrnil.« slišim zanimiv odmev.

(se nadaljuje)