***
Prerivam
se skozi vhod mega centra, ljudi se tre, kar (vsakič znova ugotavljam) mi ni
ravno po godu, a ura je zgodnja in novi izdelki, nove kolekcije, nove možnosti
nakupa kličejo, če se torej ne podvizamo, jih bo odnesel kdo drug. Po nizki in
ne ravno po nizki ceni. A za vsako ceno. Kajti pri nakupovanju gre za željo po
novem, za nagrado, za nadomestek, predvsem pa za izpolnitev globoke zevajoče
praznine. Tega pa nočemo. In če hočemo biti izpolnjeni, hodimo v koraku sebi
enakih, ta korak je usklajen, odločen in visoko stremeč - k istemu cilju.
Potegnem torbico, ki se je zagozdila med telesi, a ne pomaga, moram kar steči
za množico, močneje povlečem roko, ki stiska ročaj, saj jo roj tako rekoč
odnašata s seboj. Torbica v loku švigne kvišku in zadene mlado dekle poleg.
Zamrmram oprostite , čeprav ne pričakujem odgovora in zavzeto rinem
naprej. Moja vest pa ves čas (ne z mano) tik ob meni. Čeprav je sama sebi
neštetokrat prisegla, da z mano tja več ne bo hodila, očitno je ugotovila, da
mi ni zaupati.
Sem
notri. Opojen vonj novega me za hip hipnotizira, blažen nasmešek obsije moj
obraz, začutim ščegetanje v želodcu, mravljince v prstih, znane ljubeče
občutke, ki omogočajo le in samo en odgovor – nakupovanje. Možnosti, da vsaj
nekaj ne bi kupila NI. Neko malenkost, drobnarijo, nekaj novega, za dobro
počutje, darilce sebi (če mi sčasoma ne bo všeč, ga vedno lahko podarim komu
drugemu). Je možna bolj preudarna odločitev? Ni, si odločno prikimam, medtem ko
moj pogled zavzeto išče novost, ki bi bolj kot ostale pritegnila mojo
pozornost. Vso telo mi pomaga, oči, noge, roke, srce … Vest pa ne. Vsakič, ko
se zaženem h kateri od polic z izjemnimi novimi kolekcijami oblek, me diskretno
pocuka za rokav, pri parfumih pa vztrajno viha nos, češ en sam kič. Zlasti, ko
vidi ceno. Ampak jaz sem močnejša, bolj odločna in bolj dosledna. Pa tudi zvesta.
Saj si prodajalka predano prizadeva nekaj prodati. Ravno tako kot jaz,
ki si prizadevam nekaj kupiti. Le z eno majhno razliko v tej travestiji
pravic, je ona, ki je v središču zaposlena, lahko upravičeno užaljena (in vedno
je), če ji ponujenega izdelka ni uspelo prodati, za kar, logično, krivi
stranko, ki amortizira nakupovalna tla zastonj. Tako da že iz moralnega vidika
moram vsaj nekaj kupiti. Ampak ne da bi me kdo v to prisili, si dopovedujem, sama
si to želim. Če sem tam ...
Medtem
pa je moja vest neutrudna; skrajnje neolikana in nadležna. Preži na vsak moj
korak, me cuka, suva, zavija z očmi, tudi če se le nedolžno spogledujem z
artikli, če jih le ovohavam ali otipavam. Zato se odločim, da bom temu
mrcvarjenju naredila konec. Čeprav si nisem čisto na jasnem, kdo v resnici
napada požarne zidove …
Odločno
se povzpnem v najvišje nadstropje, kjer nakupovalne mrzlice ni čutiti, ker so
izdelki dražji in finejši (tisti, ki so se nekako izmuznili globalizacijskemu
ciklu, a ne globalizaciji) in zaplavam med razkošjem vonjev modnih okusov. Vest
se seveda prime za glavo in šele zdaj jo zapeče v duši, kar kaže tudi navzven,
za hip lovi sapo, preplavlja jo val vročine, ob čem vidno zardeva, pod pramenom
las na čelu pa začuti kaplice potu. Deluje osramočeno. Očitno se ima za
nesposobno, ničvredno, nekoristno. Ko se zbere, prekriža roke in me molče, a
pozorno opazuje. No, končno, si oddahnem, takšna mora biti potrošnikova vest,
molčeča. in razumevajoča. Navsezadnje, krog potrošnje in proizvodnje se ne bi
nikoli zgodil, če ga ljudje ne bi potrebovali ... No, vidiš, kako je vse to
logično, presojam in diskretno prišepnem vesti ob meni, ki se kot žabec iz muppet
show-a, vznemiri in neumno zareži. Tragikomično. Ti boš meni … mrmram,
lahko bi vsaj hlinila (!) in načrtovala najino skupno prihodnost, to vsi počno,
zatrdim in se napotim k moško-ženskemu oddelku. Medtem me prešine, da unisex
lahko pomeni tudi nekaj drugega, denimo spolno slepoto …
Potem
se je zgodilo.
»Že
misel, da se takšni bodo rešili, je spodbudna … tudi če … sploh če je videti,
da nimajo najmanjše možnosti … Ne, v takšnem primeru se niti prestrašiti ne
morejo … jasno … odvisno od kod prihajajo, ali so iz legla volkov, ali pa so
levjega rodu … to je razlika … ali podobnost ... A, tako praviš? … Drži, ampak
nekateri ne znajo zmagati, ker jim to še ni bilo treba … kak … orko … li.«
Sunkovito
se obrnem in se zastrmim v hrbet moškega za sabo. Nekaj v njegovem zamolklem
glasu, ki sem ga slišala le med zvoki vsiljivega refrena neke pop melodije, ki
se je razlegala po nakupovalnem središču, je v hipu imelo vso mojo pozornost.
In povzročilo nedoločeno vznemirjenje. Najprej na duševni ravni. Pozneje sem
tuhtala, da so bile besede tisto bistvo, ki je zvenelo dovolj močno, da je
zameglilo nakupovalno strast. Glas pa me je spomnil na nekakšen medij, ki sem
ga nekako tako tudi slišala – skrivnostno, nejasno in v presledkih. Moškega za
sabo sem čez ramo na hitro premerila – od glave do pet (dobesedno). Po
sorazmerno prožnih, a pretehtanih gibih sodeč, sem sklepala, da je preudaren,
po višini ramen pa da je nekje srednjih let. Oblečen je bil v daljši temno-siv
plašč in sive, na gubo polikane hlače. Izpod črne modne baretke pa so se kratki
prameni črnih las pobalinsko dotikali dvignjenega ovratnika plašča. Ovratnik pa
je na dvignjenem zadnjem delu imel nenavaden vzorec (ali se je to meni le
dozdevalo), sestavljen iz sivo- temnomodrih kvadratkov, ki so spominjali na
labirint. Pete njegovih čevljev so mi, dokaj izkušeni modni poznavalki, dale
vedeti, da gre za drag izdelek, kupljen, bolje rečeno, narejen pri skrbno
izbranem čevljarju. V nekaj sekundah mi je uspelo zdetektirati le teh
nekaj podrobnosti. In to le čez ramo. Od zadaj. Aja, moški je kupoval kravato.
Več pa mi ni bilo namenjeno videti, le slišati. Kar sem slišala pa je bilo
vredno slišati. Ali pa ne, sodeč po moji skaljeni strasti po nakupovanju.
»Sreča
je že, če človek preživi svoje napake … in še odpustiti si mora … ker meri …
tako nizko … seveda … ja, ampak mi to naredimo … druga … če …« glas je slabel,
se izgubljal, zamiral, moški se je z odločnimi, dolgimi koraki napotil proti
dvigalu, pritisnil gumb in čakal, medtem pa s slušalko na ušesu strmel,
predvidevam v svoje drage čevlje, ne da bi se zmenil za dogajanje okoli sebe.
Ne da bi enkrat samkrat pogledal okoli sebe. In ne da bi se ozrl … Ko je njegov
hrbet izginil za vrati dvigala, so se me lotili tudi drugačni, povsem
razložljivi občutki. Konkretno hrepenenje. Njegov odhod sem začutila kot izgubo
drage osebe, ki za sabo pušča neizpolnljivo praznino. Preplavil me je nevaren
občutek nemoči, absurdnih želja, ki so prevladovale v mojem trenutnem
razpoloženju; pogrešala sem ga, on pa mene ni, saj me ni mogel, ker me poznal,
niti opazil me ni, saj ga očitno ni zanimalo širše socialno okolje. In ravno
zaradi njegove očitno uspešne samoaktualizacije, indiferentnosti in trdnosti,
ki jo lahko izoblikujejo le čustveno stabilni temelji, sem bila nenadoma zelo
našpičena In ljubosumna. Na njegovo vzvišenost, nezainteresiranost in
ignoranco. Ker jo je s takšno lahkoto nosil in trosil naokoli, po nas
poražencih in navadnežih.
»To
ljubosumje bi bilo smešno le tistemu, ki te ne pozna,« se je oglasila moja
vest.
»Štima,«
kislo odvrnem, ker se mi ni ljubilo prerekati še z njo.
Tudi
osupla sem bila definirano in konkretno; zakaj neki mi v glavi odzvanjajo
njegove skoraj neslišne besede, zakaj me je komajda slišani glas tako
vznemiril? Je to glas, ki mi dokaj naglas pravi, da ukrepam, ker bom nekega dne
umrla? Kdo pa ne bo? In zakaj je naenkrat izginila strastna intenca nakupovanja
… Je zašla? Tu nekje, v nakupovalnem središču mora biti, ni mogla priti daleč …
Moja ljubka strast, ki me je že neštetokrat rešila duševnih favel, obubožanega
razmišljanja … Ozrem se okoli, stikam in iščem, ampak je ne najdem ...
»Strast,
ki te vedno znova ubija. In vsakič v bolj vitalen organ,« je pripomnila vest.
»Kaj
torej sledi? Za začetek ti predlagam strel v koleno,« pikro odvrnem in se tudi
sama napotim proti dvigalu. Pri izhodu vseeno kupim neko malenkost, metaforično
darilo za … nekoga pač.
Resničnost
je čedalje manj pomembna. In začenja me skrbeti, začenjam dvomiti, da se bo
vrnila …
»Če
mene vprašaš, prva in edina izbira je - psihoterapija,« se namuzne vest. »In
tam reci, da je nujno.«
»Pa
te ne,« siknem. »Takšno kot si ti bi si želela le pri partiji pokra. Takrat se
oglasi.«
»Še
to!« vzklikne. Zaskrbljeno me pogleda, potem pa me pokroviteljsko potreplja po
rami. »Terapije so dandanes trend. In zelo nujne.«
»To
si ravnokar rekla,« zamahnem z roko in hlastnem po svežem zraku. »Vendar nimam
namena sodelovati v lastni zasedi. To bi bila le manj očitna oblika razpada.«
Urno se odpravim vzdolž ulice, vest pa sopiha in me komaj dohiteva. Vidim,
trudi se najti besede, ki bi me prepričale o neizogibnosti njenega predloga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar