MAGIČNI REALIZEM

Zapor kot totalna ustanova ima funkcijo discipliniranja. In nalogo prevzgoje, pa kralji gor ali kralji dol. Toliko v uvodu.

Pred časom sem bila med iskanjem podatkov za diplomsko nalogo deležna zanimivih podatkov,  ki se mi še danes zdijo protislovni in v resničnem življenju neuporabni. Gre za izdelan individualni tretma za vsakega obsojenca z namenom preprečevanja brezposelnosti po prestani zaporni kazni. V program je vključena vrsta javnih institucij: centri za socialno delo, zavod za zaposlovanje, upravni organi za stanovanjske zadeve in javni zavodi s področja zdravstva in izobraževanja. Za optimalno družbeno reintegracijo je po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. RS 22/2000) potrebno obsojenca pripraviti vsaj tri mesece pred iztekom kazni. S pomočjo omenjene obravnave naj bi le-ta »spoznal svoje možnosti in sposobnosti, si pridobil znanja in spretnosti ter sprejel odgovornost za svoje ravnanje«. Zavod za zaposlovanje mora potem na podlagi ocene delovne sposobnosti podati mnenje o poklicnem usposabljanju telesno, duševno ali socialno prizadetih oseb (ZIKS, Ur.l. čl. 22/2000)). Toda vse našteto se lahko izvede le v primeru, če obsojenec pomoči ne odkloni, kar pravijo, da ni redko. In zaradi slednjega sem zastrigla z ušesi. Kajti zakonska določila, ki so obsojencem že na začetku prestajanja kazni pa tudi med bivanjem v zaporu, podana v vednost in so jim dobro znana, močno omejujejo možnosti sodelovanja z Zavodom RS za zaposlovanje, saj obsojenci ne morejo koristiti pravic kot iskalci zaposlitve (sredstva za pre-kvalifikacijo in izobraževanje pa sploh ne), na uradih za delo pa tudi ne morejo biti prijavljeni kot iskalci zaposlitve. Ko pridejo iz zapora pa zaradi tega, ker imajo prednost tisti, ki so dlje časa prijavljeni kot iskalci zaposlitve, nimajo prednosti pri obravnavi. In še, zaradi nasičenosti na trgu dela, vse težje redne zaposljivosti ter nižje izobrazbe, so postpenalne osebe vse težje zaposljive. Časa za temeljito pripravo na resocializacijo pa imajo tri mesece (govora je namreč o obsojencih na prestajanju daljše zaporne kazni), ki je prekratek. Praktično vratolomen. Zato se ne zdi ravno čudno, da obsojenci programa ne jemljejo tako resno, kot se to od njih pričakuje. Da se morajo soočiti s svojo vestjo, če naj bi živeli svobodno in ne ogrožali družbe, vedo tudi sami. Seveda, pri tem so izvzete duševno prizadete osebe, le-te zdravstveno-strokovne službe obravnavajo posebej. Govorimo o tistih »navadnih« obsojencih, ki so glede reintegracije po odpustu več ali manj prepuščeni sami sebi. Seveda, na razpolago imajo še slovito APZ – aktivno politiko zaposlovanja, ki ponuja strateški razvoj trga dela, ki je sprejet  na ravni države in EU, za časovno obdobje 2007-2013 in domnevno prinaša paleto pozitivnih učinkov. Pa jih? Po dobrih treh letih ne vemo še točno. Javna dela se sicer nekako dogajajo, kaj pa postpenalci in samozaposlovanje? Ni znano. Čeprav ne gre ravno za samozaposlovanje so primer dobre prakse nedvomno Kralji ulice s Posredovalnico rabljenih predmetov. Spodbudno. In nadvse šarmantno.

Je pa še 100ti člen ZIKSa (Ur.l. 22/2000), ki me sili v približno takole pozo – kot če bi mi, lačni, dopovedovali, da nimam denarja. Ta člen »dovoljuje«, da pomoč obsojencem organizirajo nevladne organizacije, društva za samopomoč in druge oblike civilne družbe, ki lahko zaprosijo za nepovratna sredstva. Vendar do danes ni zabeležen niti en primer organizacije, ki bi (strateško) zaposlovala osebe v postpenalni obravnavi. Zakaj ne? Vemo, zakaj. Ker za tak projekt ni bilo in ni mogoče dobiti sredstev, so ljudje opustili ambicije o tovrstnih razpisih. Preprosto, oblast ni pripravljena sodelovati. Računa pa na civilno družbo. Za začetek torej civilna družba – mimo razpisov lahko uporabi sredstva iz proračuna (ki ji po APZ-ju pripadajo) za strateški razvoj trga dela in ustanovi Postpenalno agencijo. Poleg tolikšnega števila agencij, ki jih imamo, se še ena ne bo niti poznala. Resno, že ime spominja na sumničav (in sumljiv) profil agenta - na Nietovega Ruskega vohuna.

Torej, jedro problema zaposlovanja obsojencev je še nedotaknjeno. Nihče jih noče, ker veljajo za najbolj trdoživ stereotip - poosebljajo podzemlje in kriminal. A osebe v postpenalni obravnavi so mnogo več kot le prestopniki. To lahko trdim tudi zaradi sodelovanja pri kreativnem delu v slovenskih ZPKZ. Tukaj pa je še zgodba: ko je nekoč v nekem nemškem zaporu obsojenec zaupal spis z lastnimi impresijami svojemu psihiatru in ga je ta potem, skupaj s tekstom M. Heideggerja, dal študentom v primerjavo, so ti avtorja tekstov zamenjali. To dejstvo ne nasprotuje Heideggerjevi filozofski veličini, poudari pa širino duha obsojenca.

Stigma čez noč ne bo izginila, bo pa postala manjša, če bomo obsojence vrednotili kot sebi enake. Kajti nihče ni višje in nihče ni nižje. Vsi smo natanko tu.