Zapor kot totalna ustanova ima funkcijo discipliniranja. In nalogo prevzgoje, pa kralji gor ali kralji dol. Toliko v uvodu.
Pred časom sem bila med iskanjem podatkov za diplomsko
nalogo deležna zanimivih podatkov, ki se
mi še danes zdijo protislovni in v resničnem življenju neuporabni. Gre za izdelan
individualni tretma za vsakega obsojenca z namenom preprečevanja brezposelnosti
po prestani zaporni kazni. V program je vključena vrsta javnih institucij: centri
za socialno delo, zavod za zaposlovanje, upravni organi za stanovanjske zadeve
in javni zavodi s področja zdravstva in izobraževanja. Za optimalno družbeno
reintegracijo je po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. RS 22/2000)
potrebno obsojenca pripraviti vsaj tri mesece pred iztekom kazni. S pomočjo
omenjene obravnave naj bi le-ta »spoznal svoje možnosti in sposobnosti, si
pridobil znanja in spretnosti ter sprejel odgovornost za svoje ravnanje«. Zavod
za zaposlovanje mora potem na podlagi ocene delovne sposobnosti podati mnenje o
poklicnem usposabljanju telesno, duševno ali socialno prizadetih oseb (ZIKS,
Ur.l. čl. 22/2000)). Toda vse našteto se lahko izvede le v primeru, če
obsojenec pomoči ne odkloni, kar pravijo, da ni redko. In zaradi slednjega sem
zastrigla z ušesi. Kajti zakonska določila, ki so obsojencem že na začetku
prestajanja kazni pa tudi med bivanjem v zaporu, podana v vednost in so jim
dobro znana, močno omejujejo možnosti sodelovanja z Zavodom RS za zaposlovanje,
saj obsojenci ne morejo koristiti pravic kot iskalci zaposlitve (sredstva za
pre-kvalifikacijo in izobraževanje pa sploh ne), na uradih za delo pa tudi ne
morejo biti prijavljeni kot iskalci zaposlitve. Ko pridejo iz zapora pa zaradi
tega, ker imajo prednost tisti, ki so dlje časa prijavljeni kot iskalci
zaposlitve, nimajo prednosti pri obravnavi. In še, zaradi nasičenosti na trgu
dela, vse težje redne zaposljivosti ter nižje izobrazbe, so postpenalne osebe
vse težje zaposljive. Časa za temeljito pripravo na resocializacijo pa imajo
tri mesece (govora je namreč o obsojencih na prestajanju daljše zaporne kazni),
ki je prekratek. Praktično vratolomen. Zato se ne zdi ravno čudno, da obsojenci
programa ne jemljejo tako resno, kot se to od njih pričakuje. Da se morajo
soočiti s svojo vestjo, če naj bi živeli svobodno in ne ogrožali družbe, vedo
tudi sami. Seveda, pri tem so izvzete duševno prizadete osebe, le-te zdravstveno-strokovne
službe obravnavajo posebej. Govorimo o tistih »navadnih« obsojencih, ki so
glede reintegracije po odpustu več ali manj prepuščeni sami sebi. Seveda, na
razpolago imajo še slovito APZ – aktivno politiko zaposlovanja, ki ponuja
strateški razvoj trga dela, ki je sprejet
na ravni države in EU, za časovno obdobje 2007-2013 in domnevno prinaša
paleto pozitivnih učinkov. Pa jih? Po dobrih treh letih ne vemo še točno. Javna
dela se sicer nekako dogajajo, kaj pa postpenalci in samozaposlovanje? Ni
znano. Čeprav ne gre ravno za samozaposlovanje so primer dobre prakse nedvomno Kralji ulice s Posredovalnico rabljenih predmetov. Spodbudno. In nadvse šarmantno.
Je pa še 100ti člen ZIKSa (Ur.l. 22/2000), ki me sili v približno
takole pozo – kot če bi mi, lačni, dopovedovali, da nimam denarja. Ta člen »dovoljuje«,
da pomoč obsojencem organizirajo nevladne organizacije, društva za samopomoč in
druge oblike civilne družbe, ki lahko zaprosijo za nepovratna sredstva. Vendar
do danes ni zabeležen niti en primer organizacije, ki bi (strateško) zaposlovala
osebe v postpenalni obravnavi. Zakaj ne? Vemo, zakaj. Ker za tak projekt ni bilo
in ni mogoče dobiti sredstev, so ljudje opustili ambicije o tovrstnih razpisih.
Preprosto, oblast ni pripravljena sodelovati. Računa pa na civilno družbo. Za
začetek torej civilna družba – mimo razpisov lahko uporabi sredstva iz
proračuna (ki ji po APZ-ju pripadajo) za strateški razvoj trga dela in ustanovi
Postpenalno agencijo. Poleg tolikšnega
števila agencij, ki jih imamo, se še ena ne bo niti poznala. Resno, že ime
spominja na sumničav (in sumljiv) profil agenta
- na Nietovega Ruskega vohuna.
Torej, jedro problema zaposlovanja obsojencev je še nedotaknjeno.
Nihče jih noče, ker veljajo za najbolj trdoživ stereotip - poosebljajo podzemlje
in kriminal. A osebe v postpenalni obravnavi so mnogo več kot le prestopniki. To
lahko trdim tudi zaradi sodelovanja pri kreativnem delu v slovenskih ZPKZ. Tukaj
pa je še zgodba: ko je nekoč v nekem nemškem zaporu obsojenec zaupal spis z
lastnimi impresijami svojemu psihiatru in ga je ta potem, skupaj s tekstom M.
Heideggerja, dal študentom v primerjavo, so ti avtorja tekstov zamenjali. To
dejstvo ne nasprotuje Heideggerjevi filozofski veličini, poudari pa širino duha
obsojenca.
Stigma čez noč ne bo izginila, bo pa postala manjša, če bomo obsojence vrednotili kot sebi enake. Kajti nihče ni višje in
nihče ni nižje. Vsi smo natanko tu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar