MITI O PSIHOPATIH

O psihopatiji se v današnji družbi hitrega tempa in razvoja na eni strani ter o  čedalje bolj  na rob potisnjenih in socialno ogroženih na drugi, govori in piše, pogosto kot o posledici omenjenega paradoksa. Tako raziskave kažejo na precejšnje število psihopatskih osebnostih, ki zasedajo družbeno pomembne položaje oziroma opravljajo pomembne družbene aktivnosti; omeniti je predvsem vodeče osebnosti na področju podjetništva, kakor privatnega tako tudi državnega, na področju politike, pravosodja, zdravstva itn. V zaporih, za katere velja splošno uveljavljeno prepričanje, da naj bi le v teh bilo psihopatov največ pa jih je sorazmerno malo – približno 25 odstotkov vseh zaprtih. Torej, lahko uporabimo ravno tako plenarno vprašanje, zakaj tista dobra polovica, ki bi morala biti za zaporniškimi zidovi, tam ni? In zakaj našteti profili nikoli ne zabredejo v težave, ne pridejo navzkriž z zakonom? S strokovnega vidika je to dejstvo moč razložiti z argumentom, da psihopatija ni prepoznavna na način, ki ga ponuja laična literatura, kajti toliko zmotnih predstav in interpretacij ter napačnih sklepanj, kaj sploh psihopatija je, najdemo le pri redkih duševnih motnjah.

Na kratko, za psihopata ali sociopata se označi oseba, ki je karizmatična, šarmantna, ki v največ primerih naredi na sogovornika pozitiven, dober vtis, v resnici pa so psihopati in sociopati egocentrični, manipulativni, neodgovorni in nezanesljivi. Šarm uporabijo za dosego zadanega cilja, pri stremljenju k uresničitvi le-tega pa ne izbirajo sredstev, saj ne poznajo  slabe vesti, pravzaprav, vesti  sploh naj ne bi imeli, ravno tako ne empatije, poglabljanja v občutke drugega. Značilno zanje je tudi usodno dejstvo, da se iz prejšnjih napak ne učijo, saj jih žene želja po izpolnitvi določenega cilja. So torej zelo realistično. Definitivno. Ne živijo v pravljicah, v milnih mehurčkih niti ne v utvarah, svoja hotenja uresničujejo brezpogojno in za vsako ceno.

Iz opisanega se zdi, da okoli  kar mrgoli psihopatov, saj je ravno zaradi nekako in dokaj običajnih lastnosti  ta izraz, ki sicer označuje disocialno osebnost ni sodi v kategorijo osebnostnih motenj, tako ponarodel . Vendar je zmotno sklepanje o psihopatskih osebnostih, ki jih označuje med ostalim tudi motenost medosebnih odnosov, afektivne motnje in impulzivna (pogosto kriminalna) dejanja,  vidno tudi v posplošeni frazi, da so psihopatske osebnosti nadvse očarljive. Kajti njihovo čustvovanje je (če sploh) siromašno, ljubezenska razmerja pa površna, in skoraj praviloma z namero za dosego zadanega cilja.

Vsekakor pa ne drži, da so vsi psihopati nasilni, lahko pa je nasilnost dejavnik tveganja za bodoča kazniva dejanja, vendar številni (znani zločinci) psihopati niso nasilni, kakor tudi ne velja, da so vsi nasilni ljudje psihopati.  Nikakor se ne moremo strinjati niti z dejstvom, da vsi psihopati trpijo za psihotičnimi motnjami, saj je za psihotičnost, ki je značilna, denimo za shizofrenijo, vedno iracionalna,  v pomanjkanju stika z realnostjo, psihopati in sociopati (sociopati se razlikujejo od psihopatov po sociološkem vidiku, zavedajo se sociološkega vidika) pa nikoli ne izgubijo trdna, realna in racionalna tla.

Naj sklenem s spodbudno ugotovitvijo glede ozdravitve psihopatoloških osebnosti; psihopatija  terja veliko psihoterapevtskega truda, a rezultati različnih raziskav so spodbudni, posamezniki, ki se udeležujejo terapevtskih skupin v različnih kakor tudi totalitarnih ustanovah (zaporih, prevzgojnih domovih, psihiatričnih bolnišnicah itn.) kažejo, da psihoterapija ravno tako kot ostalim ljudem koristi krepča in pomaga tudi psihopatom. Zato bi bilo morda smotrno tudi pri nas psihoterapijo kot vejo zdravstva zajeti v osnovno zdravstveno zavarovanje. Prepričana sem, da pacientov oziroma klientov  ne bo zlepa zmanjkalo …