TESNOBA -slepilo ali opomin

Upoštevajoč definicijo pojava tesnobe le-to lahko opredelimo kot pojav negativnih posledic glede na naše odločitve. Vendar je tesnoba mnogo več, sega tudi čez Freudovo trditev, ki pravi: »tesnoba je vozlišče, na katerem se srečujejo najvažnejša in najpomembnejša vprašanja in je uganka, ki bi morala bogato osvetliti vse naše duševno življenje.

Tesnoba je globoko segajoče občutje negotovosti in pričakovanja nečesa nepredvidljivo neugodnega, občutek bojazni brez stvarnega vzroka. Tesnobne motnje so povezane z biopsihosocialnimi dejavniki, ki vključujejo tudi gensko dovzetnost posameznika. V teorijah psihoz se tesnoba opredeljuje kot izvor osnovnega strahu, da nas bo »Drugi požrl«, se pravi, v simbolnem smislu predstavljen strah pred zunanjim svetom.  J.P. Sartre je trditev definiral malo drugače, in sicer kot strah pred svobodo odločitve, od katere je odvisna naša prihodnost.

Ljudje, nagnjeni tesnobnemu razpoloženju  imajo nizko samopodobo in samovrednotenje, ki predstavljata osnovo za kakovostno življenje, vendar tudi za obvladovanje običajnih, vsakodnevnih nalog. Tesnoben človek se sam sebi zdi socialno nesprejemljiv, je vedno v (neredko tudi paničnem) strahu pred družbeno sramoto, pred spremembami, v položaju, ki je že sam po sebi problematičen. Kajti spremembe predstavljajo premik, osebni in na ravni družbe, spreminjajoča se dinamika pa predstavlja nekaj novega, drugačnega, ki ni vedno nujno vprašanje napredka.  M. Heidegger je tesnobo lociral kot strah pred bližino smrti, torej kot nekaj zunanjega, kot neko izvirno stanje; »vrženost v svet«. Vendar, ali ni smrt naravno ozaveščena danost, sobivajoča  z nami skozi življenje? Ali od samega rojstva ne živimo v območju smrti? Zakaj se potem ne bojimo in nismo tesnobni vedno; sleherni dan, sleherni trenutek?  To dejstvo je odvisno predvsem od vsakega posameznika posebej, njegovo zmožnostjo, načinom in močjo, da se s strahom pred smrtjo spoprime in mu je kos. Premagovanje pa se kaže v zavzemanju pozitivnih stališč; do dela, soljudi, narave. Predvsem pa v videnju sveta tudi s tiste prijazne, privlačne - druge strani. Iz praktičnih izkušenj vemo, da se takrat, ko življenje naplavi mračno misel,  stanje ali dejanje, radi sklicujemo na nemoč , saj smo se na tem svetu znašli brez lastnega privoljenja, kar sicer povzroči bolj jezo kot tesnobo. A ta ji sledi. Tako kot življenje, ki je, ne glede na razmere lahko lepo in produktivno, le vzljubiti ga moramo znati, in sicer takšno kot je.

Tesnobe pa bi bilo dosti manj v primeru, če bi se znašli na osamljenem otoku, saj v samoti na nas ne bi prežala družbena bremena, skrbeli bi zgolj in le za lastni obstoj in se (naravno) bali kvečjemu le zanj.  

Ni nenavadno torej , da so o tesnobi pisali eksistencialni filozofi, saj je za človekovo eksistenco bistvenega pomena. Obliko, intenziteto in razsežnost pa ji v širšem obsegu vsekakor krojijo družbeni tokovi. Oziroma družba sama.