PRE-VEČNOST

Redko sedem pred televizijski zaslon, a to popoldne sem s pestmi na sencah strmela v poročevalko s terena, kar je že samo po sebi zaskrbljujoče, saj so s terena novice običajno slabe. Odkar hodim na skupinska srečanja, se skušam temu primerno tudi vesti. Prizadevam si biti v koraku s časom in dogajanjem okoli sebe, poskušam ponovno vzpostaviti stik s svetom in samo seboj, kar je, kot rečeno, tudi smoter teh srečanj, vseh psihoterapevtskih prizadevanj, se pravi zdravljenje patoloških stanj. Toda spremljanje aktualnih dogodkov v današnjem času ni prijetna stvar. Že iz vidika kvantitete, saj poplava informacij, ki so dandanes na voljo, in so si pogosto tudi nasprotujoče, prejemnika milo rečeno zmede, saj nekaj časa traja, da odzrači debelo plast dima, v katero so te informacije zavite. Skratka, novinarsko načelo danes umažemo, jutri operemo doživlja bolj kot kadar koli prej svoj triumfalni pohod. A žal so nekatere novice povsem resnične, pretresljivo na očeh in vidne na vsakem koraku. Ljudje pa delujemo po svojih močeh, večinoma se delamo, da problema ni in navidezno mirno živimo dalje. Sprenevedanje pa nas neizogibno pripelje do vsesplošnega občutja krivde, določene že s prvim metom kocke, ki se potem zariše v našo skupno zavest.

»Grčija je na nogah,« mrzlično sporoča poročevalka, »gospodarstvo doživlja kolaps, dolgovi zahodnim bankam so prerasli vse meje, prezadolženost skušajo reševati razvite države EU, tiste, ki so največ vlagale v grško gospodarstvo, insolventnost grških bank in podjetij, pa zdaj spodkopava celotni bančni sistem … Protestom obubožanih Grkov ni videti konca …« Novinarka vmes sopiha, ker teče za enim od demonstrantov, ki jih je na atenskih ulicah na tisoče. Med njimi se gnetejo policisti, ki z gumijevkami udarjajo vsepovprek po protestnikih. Kamera ujame enega, ki s pendrekom odločno udriha po mladem fantu, ta pade, ne more vstati, tudi zato, ker ga tepta razvneta množica.

»Kaj predlagate kot izhod iz vsesplošne krize, v kateri se je država zaradi prezadolženosti znašla, saj si zaradi upada kupne moči kmalu ne bo mogel nihče nič privoščiti?«

»Krompirjevo vojno,« vzklikne protestnik, »podpiram kmete, ki uporabnikom dobavljajo krompir in ostale izdelke brez posrednikov. Vrnili se bomo na predpotopno tržno raven, a bomo vsaj preživeli.«

»Najbolj zaskrbljujoče je, da brezposelnost v Grčiji dosega rekordnih 25 odstotkov … ljudje so obupani in se oklepajo edinega preizkušenega načina, moči civilnega prebivalstva … ki je predvsem v jasnem in glasnem nasprotovanju globalnim vladam. Podobno se dogaja na ulicah Španije, delih Italije, Portugalske …« Z vestjo zmajujeva z glavo, ne verjameva, da bo tokrat ljudski odpor preprečil razmah globalnega gospodarstva, zajezil kugo današnjega časa, ki ne kaže globokih brazd trpljenja, nasprotno, ta nakrmljen obraz, ta zla duša neoliberalizma nas sili k občutku, ki nas pretrese, z vsako novico o lačnih in zato nebogljenih, o siromaštvu slabotnih in odpuščenih, z novo smrtjo eksploatiranega otroka, z izginjanjem naslednje živalske vrste z obličja planeta … še bolj nas presune z novo zavestjo, novim vidikom, čudnim mitom, ki naenkrat ne sanja več. In mu je zato neprijetno.

Začutim vpletenost v krivdo; ker principi politike individualizma desetkajo srednji sloj in ga naseljujejo na skrajnji rob družbe, in čutim sram, ker v borbi za kruhom vse več otrok vidi, kako kruto umira dan …

Pritisnem na off. To lahko storim. To pogosto delam, tako delamo vsi - proti sebi, ne, ker ne bi sočustvovali, ker ne bi družbene stiske čutili, ampak zaradi brezupa in nemoči. Takšno stanje pa sega globlje, sproža notranje spopade, ki zaskelijo, sežejo globlje in povzročijo stres. Ta pa kot osnovni vzrok konfliktov v družbi proizvede kaos. Znotraj in zunaj. Proizvede grozo, na kateri temelji tesnoba, mračni spremljevalec naše, sodobne družbe blaginje … 

Odlomek iz romana Pre-večnost