Redko sedem pred televizijski zaslon, a to popoldne sem s pestmi na sencah strmela v poročevalko s terena, kar je že samo po sebi zaskrbljujoče, saj so s terena novice običajno slabe. Odkar hodim na skupinska srečanja, se skušam temu primerno tudi vesti. Prizadevam si biti v koraku s časom in dogajanjem okoli sebe, poskušam ponovno vzpostaviti stik s svetom in samo seboj, kar je, kot rečeno, tudi smoter teh srečanj, vseh psihoterapevtskih prizadevanj, se pravi zdravljenje patoloških stanj. Toda spremljanje aktualnih dogodkov v današnjem času ni prijetna stvar. Že iz vidika kvantitete, saj poplava informacij, ki so dandanes na voljo, in so si pogosto tudi nasprotujoče, prejemnika milo rečeno zmede, saj nekaj časa traja, da odzrači debelo plast dima, v katero so te informacije zavite. Skratka, novinarsko načelo danes umažemo, jutri operemo doživlja bolj kot kadar koli prej svoj triumfalni pohod. A žal so nekatere novice povsem resnične, pretresljivo na očeh in vidne na vsakem koraku. Ljudje pa delujemo po svojih močeh, večinoma se delamo, da problema ni in navidezno mirno živimo dalje. Sprenevedanje pa nas neizogibno pripelje do vsesplošnega občutja krivde, določene že s prvim metom kocke, ki se potem zariše v našo skupno zavest.
»Grčija je na nogah,«
mrzlično sporoča poročevalka, »gospodarstvo doživlja kolaps, dolgovi zahodnim
bankam so prerasli vse meje, prezadolženost skušajo reševati razvite države EU,
tiste, ki so največ vlagale v grško gospodarstvo, insolventnost grških bank in
podjetij, pa zdaj spodkopava celotni bančni sistem … Protestom obubožanih Grkov
ni videti konca …« Novinarka vmes sopiha, ker teče za enim od demonstrantov, ki
jih je na atenskih ulicah na tisoče. Med njimi se gnetejo policisti, ki z
gumijevkami udarjajo vsepovprek po protestnikih. Kamera ujame enega, ki s
pendrekom odločno udriha po mladem fantu, ta pade, ne more vstati, tudi zato,
ker ga tepta razvneta množica.
»Kaj predlagate kot
izhod iz vsesplošne krize, v kateri se je država zaradi prezadolženosti znašla,
saj si zaradi upada kupne moči kmalu ne bo mogel nihče nič privoščiti?«
»Krompirjevo vojno,«
vzklikne protestnik, »podpiram kmete, ki uporabnikom dobavljajo krompir in
ostale izdelke brez posrednikov. Vrnili se bomo na predpotopno tržno raven, a
bomo vsaj preživeli.«
»Najbolj
zaskrbljujoče je, da brezposelnost v Grčiji dosega rekordnih 25 odstotkov …
ljudje so obupani in se oklepajo edinega preizkušenega načina, moči civilnega
prebivalstva … ki je predvsem v jasnem in glasnem nasprotovanju globalnim
vladam. Podobno se dogaja na ulicah Španije, delih Italije, Portugalske …« Z
vestjo zmajujeva z glavo, ne verjameva, da bo tokrat ljudski odpor preprečil
razmah globalnega gospodarstva, zajezil kugo današnjega časa, ki ne kaže
globokih brazd trpljenja, nasprotno, ta nakrmljen obraz, ta zla duša
neoliberalizma nas sili k občutku, ki nas pretrese, z vsako novico o lačnih in
zato nebogljenih, o siromaštvu slabotnih in odpuščenih, z novo smrtjo
eksploatiranega otroka, z izginjanjem naslednje živalske vrste z obličja
planeta … še bolj nas presune z novo zavestjo, novim vidikom, čudnim mitom, ki
naenkrat ne sanja več. In mu je zato neprijetno.
Začutim vpletenost v
krivdo; ker principi politike individualizma desetkajo srednji sloj in ga
naseljujejo na skrajnji rob družbe, in čutim sram, ker v borbi za kruhom vse
več otrok vidi, kako kruto umira dan …
Pritisnem na off. To
lahko storim. To pogosto delam, tako delamo vsi - proti sebi, ne, ker ne bi
sočustvovali, ker ne bi družbene stiske čutili, ampak zaradi brezupa in nemoči.
Takšno stanje pa sega globlje, sproža notranje spopade, ki zaskelijo, sežejo
globlje in povzročijo stres. Ta pa kot osnovni vzrok konfliktov v družbi
proizvede kaos. Znotraj in zunaj. Proizvede grozo, na kateri temelji tesnoba,
mračni spremljevalec naše, sodobne družbe
blaginje …
Odlomek iz romana Pre-večnost
Ni komentarjev:
Objavite komentar