AGALMA VSEVIDNIH

ali po sledeh psihosocialnih učinkov

Šiljenje krize vrednot

Nelagodje, ki ga tisti, ki so seznanjeni z novo socialno zakonodajo občutijo, še zdaleč ni bežno, nasprotno, podkrepljeno je z neprijetnim, s tesnobnim občutkom, saj  temelji zakona utelešajo preventivo  zoper izrabljanje  sistema in ne kot bi bilo razumsko sklepati iz samega imena zakona - preprečevanje siromaštva.  A partikularno potezo glede podlage za socialne reforme je postavil že zakon iz leta 2007, te, ki so pa vpete v novega, nas nedvoumno nagibajo k misli, da ne gre za posodobitev socialne države ampak za približevanje in vpletanje socialnih pravic delovnemu trgu, čemur se Slovenija kot država članica EU sicer ne more izogniti, čeprav je jasno, da pri tem sploh ne gre za modernizacijo socialnega modela . Res je, omejevanju socialnih pravic smo se zavezali z lizbonsko pogodbo, ki opredeljuje strateško politiko EU,  v smislu stabilnosti in konkurenčnosti  evropskega gospodarstva. Res je tudi, da  neokapitalizmu,  v svetu prevladujoči doktrini in definiranemu  kot ekonomija elit,  bistvo  določa globalizacija, ki temelji na soodvisnosti , transnacionalnih družbah in korporacijah, ker pa se tudi Slovenija nagiba h korporativističnemu modelu socialne države, je moč sklepati, da redistribucije bogastva v državi ni moč pričakovati, torej splošne blaginje  tudi ne,  ta bo ostala še naprej v rokah elite.  Elitistično okolje se je v Sloveniji redilo že v času tranzicije, ko je nič hudega sluteči slovenski narod, razklan na levo in desno razpravljal o teorijah različnih zarot, zdaj ta ista elita, v histeričnem času vsesplošne krize, pod okriljem lastne ne-moči  sega tudi v pravice socialno ogroženih. Pri tem gre za posebno obliko lažnosti: ena stran vprašanja kaže na skrb za pravično razdelitev socialne pomoči, na drugi strani istega vprašanja pa se zrcalijo radikalne odločbe  in določila, ki (potencialne) prejemnike z izčrpnim preverjanjem stigmatizirajo in kriminalizirajo, s ciljem, da le-ti pomoči ne dobijo. Torej se nam tukaj postreže odgovor na povsem drugačni ravni, na tisti, ki vedno pluje proti svojemu prvemu odkritju: v tem primeru k zgoraj omenjenemu nelagodju. Kajti, iz novih reform socialne zakonodaje je zavelo po nadzoru, kot učinkoviti vsebinski substanci,  nadzoru kot (iz totalitarnih praks preverjeni) bleščeči rešitvi, kot intenci  tistih, ki so zakon oblikovali in realizirali. Sicer drži, da zakonski okvirji nikoli ne zadoščajo za zadovoljitev zahtev družbe, a socialni zakon bi vendarle moral presegati zahrbtna naključja,i moral bi odsevati tisto refleksijo, ki jo poznamo kot človečnost, le-ta bi morala  zaljšati  ljudi, ki so zakon ustvarjali. Toda  tisti, ki na socialnih zarezah šilijo krizo vrednot, zadrege takorekoč ne poznajo.

Ne rabimo oklevati ob razmišljanju o socialni ogroženosti, saj je pojem samoopredeljujoč in nadvse aktualen, s sprejetjem novega socialnega zakona še bolj, saj je ta prinesel in konsolidiral tudi vrsto moralno spornih določil in tako samodejno pomaknil na rob nove družbene skupine, čeprav v Sloveniji pod pragom revščine že zdaj živi približno 13%  prebivalstva. Z obzirom na strateške cilje zaposlovalne politike, denimo tiste, ki obravnava večjo fleksibilnost  odpuščanja, bo ta izgon na družbeni rob le še naraščal. Povejmo to v drugačni obliki: na podlagi novih zakonskih ukrepov na področju sociale bodo bremena marginalizacije padla na pleča družbenih skupin, ljudi iz višjega srednjega razreda:  nove brezposelne,  nekdanje prejemnike štipendij in otoških dodatkov (ki zdaj obojega ne bodo dobili), samske matere itn.

Občutki vsevidnosti

Z opredeljevanjem novih ranljivih skupin socialna zakonodaja  izumlja prostor za človekovo duševno trpljenje in omogoča stanja, ki povzročajo posebne socialne pritiske ali socialne omejitve, ki so okarakterizirane kot psihosocialne motnje. Logično sosledje je iskati oporo v javnem zdravstvu. In bi bilo, če bi bilo preprečevanje in odpravljanje psihosocialnih motenj vključeno v osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje. Pa je daleč od tega. Kajti topika zakonodaje o socialnem varstvu, v katero je vpeta uvedba novega javnega menedžmenta, zavarovanje izključuje, saj takšna privatizacija storitev deluje predvsem v interesu trga.

Bolonjska shema izobraževanja temelji na zamislih tržnega gospodarstva, njen cilj je, da po prečnih ulicah usposablja strokovnjake za potrebe trga, pri čemer humanitarni poklici niso izjema. Tako na novo zamišljene izobraževalne usmeritve na področju družboslovja, ki je dovolj obsežno in prožno, da  se je spremembam z lahkoto prilagodilo (čeprav izjeme ne predstavljajo niti  druge smeri oz. visokošolske ustanove – med njimi tudi nekatere, ki služijo v javno dobro), usposabljajo kadre na področju socialne politike, ki je čedalje bolj pod pritiskom trga, kar pomeni, da bodo  morali strokovno usposobljeni kadri, denimo na področju psihosocialne pomoči svoje usluge nuditi po tržnih zakonih.

To praktično pomeni, da bo na psihosocialnem področju še dolgo zevala praznina, to pa je nevarnost, ki jo je treba takoj razglasiti za zaskrbljujočo, saj ima duševna stiska, če se je ne lotimo pravočasno in celovito  povzroči mučno, počasno odtujitev, ki ima lahko usodne posledice za posameznika, kakor tudi širše. A država je nenadarjen opazovalec, bolje rečeno, noče gledati, saj v celoti vzeto, pri ravnanju državnega aparata gre vedno le za delovanje praktičnega uma, ki je edini zakonodajen.  Brez prisotnosti sentimenta. Toda ta v ljudeh je.  Vselej blizu,  morda prekrit ali zakrit, a ne daleč.  Še bolj kot jasen portret se čustvena plat človekove narave kaže, ko se bivanje s tokovi družbenih dogajanj spreminja na slabše, takrat posameznika, ki je ekonomsko in socialno nezaščiten ogroža še življenje samo, v smislu telesnih in mentalnih sprememb, pri čemer je treba izpostaviti vidik duševnega trpljenja (strah, depresija, anksioznost, žalost …), pri čemer se spol kaže kot prediktivni dejavnik,  kjer ženska glede na svojo tradicionalno vlogo prej podleže stresu kot moški. Če pa je človek sočasno poražen še na drugih vitalnih področjih, se pogosto zgodi, da zapade v vsesplošno psihosocialno krizo, iz katere sam, brez strokovne pomoči ne more in ne zna najti izhoda. Od socialne politike se pričakuje, da ima za zdravje kot družbeno definiran pojem posluh in omogoči, če ne popolno psihosocialno oskrbo pa  vsaj v določenih segmentih, sledeč primeru dobrih praks v drugih državah EU (npr. Švedska, ki je upravljanje s psihosocialnimi tveganji 8%). Nova  reforma namesto te možnosti  ponuja le kup novih ukrepov za preprečevanje zlorab pri pridobivanju pravic do socialnih transferjev, kjer so vlagatelji v centrih za socialno delo (CSD-jih) premerjeni s strogim očesom pravice ter preverjeni in obravnavani na globalni ravni. In videni v vsevidni čarobni krogli. A za vsevidnost zaposleni na CSD-jih ne potrebuje čarodeja, saj jim zakonodaja omogoča obsežno mrežno bazo (ki zaradi megalomanosti  trenutno sicer ne deluje kot bi morala, a bo!), kjer o prejemniku socialnih pravic izvedo vse. Skoraj dobesedno. Toda, ker je sistem sumničav tudi do sebe, je v nove socialne reforme dodatno uvedel še načelo proste presoje, po kateri  uslužbenec v CSD-ju subjektivno razsoja o posameznikovi upravičenosti do socialne podpore. Tudi po videzu prosilca sodeč. Če to ni dovolj, so še na voljo kontrolni obiski na domu prejemnika pomoči. Kot kaže torej se bo zelo težko otresti travmatičnih verig.

In končno se nam v vsem sijaju razgrne nevidni svet, ki prekriva zemeljskega - agalma vsevidnega.  Le da smo za simbolno vrednost  objekta, v našem primeru socialnega zakona tudi dobesedno verjeli, da je cilj naših želja …