28. feb. 2013

KAM PO PRESTANI KAZNI




Pri nas velik problem predstavlja nastanitev nekdanjih zapornikov, ki je tesno povezan z vprašanjem povratništva. Pomoč glede nastanitve po odpustu iz zavoda za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) bivšim obsojencem  nudijo centri za socialno delo (CSD). Toda vodenje evidenc o osebah  s problemom nastanitve po preteku zaporne kazni zelo pomanjkljive, ali pa evidenc sploh ni, čeprav statistični podatki nedvoumno kažejo na dejstvo, da ima večina bivših obsojencev po odpustu težave pri urejanju bivanja.  Saj, če že takole čez palec in od daleč  spodobno bivališče ti ljudje nimajo niti najosnovnejših pogojev: so brezposelni, brez denarja, kar pa bi je še večji problem – so brez kakršnihkoli priporočil. Zato jih niče noče, ne v službi, ne pod streho.  Saj ne da bi tukaj namigovali, da bi morali CSD-ji bivšim kaznjencem  pisati (lažna) priporočila, a štelo bi veliko že to, da bi si delavci centrov »vzeli čas« in skupaj z njimi potrkali na vrata stanodajalcev in jim tako pomagali do strehe. Vendar tukaj, jasno, gre za sprejemanje odgovornosti, te pa se CSD-ji na vse mogoče načine otepajo. Primeri dobre prakse iz nekaterih evropskih držav kažejo na izdatno pomoč pristojnih institucij pri iskanju nastanitve, torej pomoč nekdanjim zaprtim osebam na terenu. Pri nas pa te prakse še ne poznamo. Verjetno te prakse še dolgo ne bomo videli niti uvedli, saj sodeč po socialni zakonodaji, ki je CSD-jem zapovedala in naložila še dodatne zadolžitve, le-ti tudi če bi hoteli, ne bodo utegnili nuditi tovrstne pomoči svojim klientom. Delno tudi zaradi dejstva, ker  socialna politika tega ne zahteva. Čemu bi potem. Zakaj se večina bivših obsojencev ne more vrniti v svoje avtohtono  okolje je CSD-jem popolnoma jasno, saj je veliko kaznivih dejanj storjenih v primarnem okolju , v skupnosti, kamor se zaradi stigmatizacije bivši obsojenec ne more več vrniti..  Tako se bivši kaznjenci morajo znajti  in ukrepati v mejah danih možnosti. Po svoje. Po svoje pa pomeni negotovost in komaj kakšno možnost za delo, bivanje, zaslužek. Saj iskrenost v njihovem primeru ni zaželena. In ne le to, lahko jim kvečjemu škodi, saj se le redki delodajalci odločijo zaposliti nekdanjega zapornika, in le redki so tisti, ki bi mu oddali v najem stanovanje.  Škoda. Pa tako malo je potrebno preseči kliše, tabu, ki spremlja nekdanje zapornike. Potrebno je imeti le kanček dobre volje, odprto srce, sočutje, empatičen pristop do njegove težave, stiske. Človeški pristop, ki bi onemogočil, preprečil pot razočaranju, ali vsaj malo vzbudil upanje, dvignil moralni nivo bivšega kaznjenca in stopil korak bliže proti njegovemu pričakovanju.

Ni komentarjev:

Objavite komentar