Z NOGO V ŽERJAVICI

Vlada mehka, poletna tema. Vsa narava je nočna, osvetljena z medlo svetlobo nekaterih zelo oddaljenih zvezd. Po prazni avtocesti drvi vozilo. Njegovi žarometi ustvarjajo zgoščene, umetne žarke.

Frenk, zleknjen v  udobnem avtomobislkem sedežu z desno orko spretno krmari, s prsti leve roke se  treplja po kolenu, v ritmu glasbe zimzelenih melodij iz CD predvajalnika. Njegoov raspoloženje je odlično. Danes je bil namreč izvoljen za visokega funkcionarja v svoji, trenutno tudi vladajoči stranki. S tem se mu je odprla sijajna poliitčna kariera in več kot odličen socialen status! Tudi to sedaj mu ni šlo slabo, vendar mu bo šlo odslej še bolje. „Kaj naredi dobra strategija,“ se hudomušno nasmehne Frenk.

V daljavo skozi okna prijetno šumi hitrost.

Zazvoni mobitel. Pogleda številko. Pravi kliče. Lahko dvigne.

„Živijo, stari! Pa je le uspelo, a? Kja praviš?“ veselo reče glas iz slušalke.

„O, legenda, hvala ti. Res! A veš, da sem zadovoljen!

Zdaj ti lahko vrnem uslugo. Tudi za tisto zemljo! Vse imam tu, v kovčku, in s eže vozim. V eni urci bom pri tebi. Aha, d ane pozabim, tudi moja žena in hči se ti zahvaljujeta! Res si prijatelj!

„O, pa je res nekaj! Pozdravi ju. Ee, posluš stari, ta teden te bom pa rabil. Zataknilo se je pri uvozu. Nekaj z atesti.“

 „OK, ne skrbi, vse se bova znebila, ko pridem,“ previdno reče Frenk.

„Drži, se vidiva. Pa upam, d aboš lahko ostal še jutri.

Pokazal ti bom, kako se igra tenis, baraba! Še nisem pozabil zadnjega poraza! Prav rad bi gledal v tvoj ksiht, ko boš zgubljal, ha, ha, ha! Se zakrohota glas.

„Ne skrbi zame, stari, imam utrjeno pozicijo,“ se zareži Frenk in zaključi pogovor.

Frenku je izvolitev, ki se je bila zgodila ta dan v stranki, vlila kar velik odmerek samozavesti. In samovšečnosti. In vasezaverovanosti. In samospodobe. In samorealizacije in ... Obdaja ga občutek, d aje edini na tem planetu. Edini srečen na tme planetu.

Šviga mimo osvetljenih kotičkov ob cesti in naglas poje. Preglasi popevko z zgoščenke. To je bilo dekle črnih las in sanjavih očiii ... in drvi naprej.

Preglasi popevko z zgoščenke. To je bilo dekle črnih las in sanjavih očiii ... in drvi naprej.

„Ups, mater ti!“ Frenk začne naglo zavirati.

Ob cesti v temi stoji dekle! Sunkovito se ustavi in kolikor se da hitro zapelje kakšnih tristo metrov nazaj. Pogleda v vzvratno ogledalo in jo zagleda v rdeči svetlobi zavornih luči. Ni rusalka. Tam, na robu avtoceste stoji resnično dekle, dolgih svetlih las in, zazdelo s emu je, sanjavih oči“.

Negotovo stoji in se objema z obema rokama okoli ramen.

Obotavlja se, potem pa se izpusti iz objema in odločno stopi k avtu.

Frenk  se ustrežljivo nagne čez sovoznikov sedež, odpre vrata in kar se da šarmantno reče:

„Živijo, skoč noter, saj boš zmrznila (sredi poletja, Frenk, bedak)!“

„Hi, jaz sem Meri. A greš proti morju?“ milo vpraša svetolasa deklica, kar pri Frenku povzroči val vročičnega vznemirjenja.

 „Aha, tja sem namenjen. Prisedi,“ navidez  mirno reče Frenk.

„Imam še prtljago. Če si tako zlat in mi jo pomagaš prinest? Tam je, v grmovju. Nek kreten, ki me je  prejle pobral, jo je tja odvrgu, lahko si predstavljaš, zakaj! Ker mu nisem ...“ se je Meri smejoč ustavila sredi stavka.

„Si predstavljam! Razni čudni tipi se ponoči prevažajo naokrog! Mimogrede, jaz sem Frenk, in ne skrbi, sem spodoben! Kje točno je prtljaga?“ je skočil iz avta in urno sledil Meri v grmovje.

„Uu, to boš pa ti razkošno kampirala! Ta nahrbtnih ima vsaj štirideset kil!“ je zasoplo mrmral Frenk, vzpeljajoč se po vzpetini ob avtocesti z nahrbnikom v naročju.

 „Hmh, ja ... ostala bom dlje časa. Poleg tega pa rada vzamem stvari, ki so mi pri srcu. Vzamem vse; od medvedka do visokih pet,“ je pojasnila Meri, medtem ko sta z muko tlačila nahrbtnik v že tako poln prtljažnik. Potem je odprla zadnja vrata avtomobila, odvrgla torbico na sedež in prisedla k frenku. Frenk ni mogel natančno določiti, kaj ga je bolj prevzelo; ljubka razlaga ali njeno brezhibno telo, stisnjeno v ozko krilce in izzivalno srajčko. No, eno je držalo kot pribito; oboje je bilo zelo seksi!

„Kuharsko knjigo od babice pa imam tud vedno s sabo“ je dodala meri.

„Aa, torej si kuharica?“ se je zarežal Frenk, iščoč novo zgoščenko v predalniku. Pri tem pa se je Meri nevarno približal.

„Ja, pa sem res! Se ti zdi to smešno?“ je resno vprašala Meri in se odmaknila.

„Seveda ne, ampak izgledaš, no, tudi si ena taka, lepa punca, ne znam si te predstavljat rdečelično med lonci s kislo repo, ha, ha!“ Frenk se smeje sam. Vendar mu zaradi tega ni nerodno.

„No, prav, zdaj bom pa jaz ugibala, kaj si ti,“ je ravnodušno rekla Meri in se udobno namestila na sedežu. „Body guard? Cccc, ne, ne, premalo te ej skup! Mogoče si pek, ki is je izmislil nove žemljice? Mh, ne bo držalo, ne izgledaš mi kot kreativc! A si mogoče far?! Jaaa, to bi pa lahko bil! Panisi, ke rne znaš biti pohleven, bi rekla. Mogoče se motim, ampak ne! Gremo dalje ... vsekakor sem že bliže! Diplomat? Nee, to takoj odpade! No, čaki, niti ne, avto je že pravi! Morala pa bi še ugotovit, ali si lahko berljiv ... in praznobeseden ... ee, hočem rečt gostobeseden ... Pa šofer manjka ...“

 „Kja pa če ti bereš napačne knjige?“ se je zasmejal  Frenk. Ni si mogel kaj, Meri ga je prevzela zaradi svoje odkritosrčnosti. Redko je srečeval takšne ljudi.

„Me še nikoli nisi videla v medijih?“ je pogledal proti njej. Meri je storila enako. Opazovala ga je in je po daljšem premisleku dejala: „Aa, zdaj mi je jasno, kaj bi res lahko bil! Super opažaš in ocenjuješ, mislim ljudi pa vse ... No, ne bi želela biti nesramna, ampak a si ti tisti politikar, ki bi moral končati v kehi zaradi nekih sumljivih poslov? Kkao to, da si prost?“

Zdaj se je Frenk od srca zasmejal. Potem se ej zresnil in retorično dejal: „Mogoče ti, Meri, še en veš, da na sodišču obstaja tudi obramba? Nedolžen si, če se ti in dokler se ti krivda ne dokaže.“

Meri se je tudi prisrčno zasmejala in potrepljala Frenka po roki:

„Ej, Frenk, saj si Frenk, ne? Oprosti, če sem bila nesramna. Hotla sem bit le duhovita, pa sem ga posrala in „izpadla naivna ko kuharica“,“ se je zahihitala.  „No, ampak glede na to, da ste politiki tako raztegljivi, vem, da ne boš zameril.“

„Misliš fleksibilni?“ jo je popravil Frenk.

„Ja, ja,  to! Je kratko odvrnila Meri.

Molče se peljeta skozi temno noč. Predvajalnik obrne zgoščenko in pošlje v eter, v vsem svojem starem sijaju, Poletno noć. Frenk ob glasbi oživi. Tiho si žvižga popevko, začuti pa, da meri ne sodeluje.

„Ti je všeč?“ vseeno vpraša z nežnim odtenkom v glasu.

„Ah, kaj pa jaz vem, meni so oblj všeč poskočne!“ pribije Meri.

Frenka bi ta izjava skorja vrnila v realnost, ampak belina njehih stegen ga je pahnila v le še večjo zamaknjenost. Poznavalsko položi roko na to mlečno cesto (ki pelje, že vidi kam) in začuti skoraj neopazem trzljaj. Ne pa upiranja. V njegovih očeh zablisne poželenje. Pogleda Meri, ki negibno sedi. V pričakovanju opazi njen zbegan pogled. Njegovo roko ogreva in vlaži notranjost njenih stegen ...

Vid se mu megli, količki ob cesti migetajo. Prestavi se na odstavni pas, ki ga pelje naravnost v paradiž. Upočasni, zavije na prvo počivališče in ustavi. Z lepo roko si poskuša odpreti varnostni pas, z desno pa se oklene čudovitih nog. Hrepeneče pogleda Meri. Na njenem obrazu žari očarljiv nasmeh.

Vid mu se magli, stubčići  kraj puta svetlucaju. Prebaci  se na odstavnu traku, koja vodi direktno u raj. Uspori, skrene na prvo parkiralište i zaustavi. Levom rukom  poskušava  odvezati pojas, desnom mazi nene noge. Sa čežnjom pogleda Meri. Na njenom licu zrači šarmantan osmeh.

„Oh, Meri, čudovita si!“ zamrmra in se nagne proti njej. Takrat pa v vzvratnem ogledalu zagleda temno podobo ...  Iz retrovizorja  se vanj zabode pogled dveh bolšečih oči! Mrzlično poskuša odpreti pas, vendar mu to nekdo preprečuje. Začuti oster  vbod igle v vrat. Zbegano pogleda proti Meri, ki se še naprej očarljivo smehlja. Trenutek za tem ljegova glava klone. Predvajalnik predvaja Vozi me vlak v daljave ...

Gala in Ines  izstopita iz avta. Iz prtljažnika vzameta nahrbtnik in Frenkov kovček. Potem še Galino torbico z zadnjega sedeža.

 „Sta se pa hitro vrnila iz grmovja! Komaj mi je uspelo smukniti v avto“ je pripomnila Ines, snemajoč si črno kapo z luknjicami za oči.

 „Ja, ampak sem vedla, da nama ne bo spodletelo! Pa vidla sem te, ko sem vrgla boršo s priborom tja zadaj! Drugače bi to morala izpeljati sama. Saj veš, plan B!“ je zaupljivo rekla Gala.

„Tisto s kuharico je bilo pa odlično!“ se zasmeji Ines.

„Ja, cool,“ se smeji še Gala,“ malo zaskrbljeno pa doda: „Samo da ne bo prijavil kraje!“

 „Veš, da! Saj ne sme! Razen tega je moj fotr „zelo poročen“. Saj veš, pri katerih je ... Štala pa bi že bla, če bi mama vedla, da se model izdaja za Frenka. Ona ga mora namreč strogo klicat s krstnim imenom – Ignacij!“ se je zahihitala Ines, si naložila nahrbtnik na hrbet, Gali pa je podala kovček in boršo. Potem jo je objela, ji pritisnila nežen poljub na usta pa še na nos in sta tako objeti izginili v noč.

Kar nam je  vzeto, ne smemo imeti.