Kako se torej ubraniti, zoperstaviti bojazni, ki jo lahko
merimo v svetovnih epidemioloških razsežnostih? Kako zamižati pred dejstvom, da
svetovna diplomacija strahu, katere del je tudi Slovenija, kjer prevladuje
trenutni sumljivi trend varčevalnih ukrepov
(zaenkrat le na račun državljanov), saj sodeč po analizah predvidevanj
bo varčevanje brez vlaganj v razvoj gospodarstva borno – iz ozadja katerega pa
tu in tam poblisne njegov pravi namen; reševanje težav ECB-ja oz. reševanje
bančnega sistema Zahoda, ki ima čedalje manj opraviti z dejanskimi težavami
malega človeka. Da je ta t.i. mreža strategij varčevanja v sistem vpeta
implicitno, a zato nič manj očitno, nas prepriča že bežen pogled nazaj, ko se
je vse skupaj začelo, v čas lastninskega preoblikovanja podjetij, na začetek
osamosvojitve RS. Takrat se je tok tranzicije brez zakonitosti tržnega
kapitalizma, ki jih imperialistične države zgodovinsko posedujejo, se je pri
nas (in ostalih vzhodnoevropskih tranzicijskih državah) zaradi prej veljavnih
družbeno političnih norm, izvirajočih iz socialističnega samoupravljanja zasukal in
se še naprej zvija v spiralnih ovinkih elitizma, iz katerega so ti ovinki
nastali. Milo rečeno, ljudem je ta sistem, razen strahu in negotovosti prinesel le malo dobrega.
Medtem pa na evropskem prostoru nehomogenost političnih
struj dobiva vse večji razpon in zdi se,
da vlak evropskih dveh hitrosti trenutno zavija v vse smeri (zdajle denimo se
en del kompozicije nagiba malce v levo, del balkanske pa skrajnje desno …) in
ves čas se nam zdi, da politiki preprosto niso na višini svoje naloge. Torej
ostane le politika zastrahovanja (t.i. politika obrambe). Strah zbujajoče obrambne
špekulacije, doma in v tujini s katerimi se nočemo in ne moremo ravno
strinjati. Kajti državljani ves čas vemo, kaj je na kocki, a ves čas se zavedamo
tudi dejstva, da je skrivnost del
človekove narave, in nam ravno zato off the records dogovori o naši prihodnosti
nikakor ne morejo biti všeč. Takšna
njihova dvoumna aroganca nas preplaši, obenem pa v nas povzroča šibkost in vzbuja
nemoč. Poleg vseobsežne moči politike zastrahovanja ljudi dodatno bremeni
dejstvo, da smo ravno te predstavnike, ki v marsikaterem pogledu dobesedno
spodkopavajo naš obstoj, izvolili sami, da smo posredno vplivali na njihovo (subjektivno) moč. Spoznanje o delovanju
proti sebi nas vsakič znova presune, v nas povzroči šok, strah in nemoč. In sproži
notranje spopade, ki prej ali slej sežejo širše. Kajti osnovni vzrok vseh
konfliktov v družbi je stres. Slednji proizvaja (zunanji in) notranji kaos, ki
se zelo hitro sprevrže v grozo. Temelje groznega pa sestavlja tesnoba. Notranje
potovanje se torej lahko začne …
Upoštevajoč zgoraj navedeno razmišljanje tesnobo lahko
opredelimo kot pojav negativnih posledic glede na naše odločitve. Vendar je
tesnoba mnogo več, »je vozlišče, na katerem se srečujejo najvažnejša in
najpomembnejša vprašanja in je uganka, ki bi morala bogato osvetliti vse naše
duševno življenje« (Freud). Tesnoba je globoko segajoče občutje negotovosti in
pričakovanja nečesa nepredvidljivo neugodnega, občutek bojazni brez stvarnega
vzroka. Tesnobne motnje so povezane z biopsihosocialnimi dejavniki, ki
vključujejo tudi gensko dovzetnost posameznika. V teorijah psihoz se tesnoba
opredeljuje kot izvor bazičnega strahu, da nas bo »Drugi požrl«, se pravi, v
simbolnem smislu predstavljen strah pred zunanjim svetom. J.P.Sartre je trditev definiral malo drugače,
in sicer kot strah pred svobodo odločitve, od katere je odvisna naša
prihodnost. Tesnobno razpoložene osebe imajo
nizko samopodobo in samovrednotenje, ki predstavljata osnovo za kakovostno
življenje, vendar tudi za obvladovanje običajnih, vsakodnevnih nalog. Tesnoben
človek se sam sebi zdi socialno nesprejemljiv, je vedno v (neredko tudi
paničnem) strahu pred družbeno sramoto, pred spremembami, pozicija, ki je že
sama po sebi problematična. Kajti spremembe predstavljajo premik, osebni in na
ravni družbe, spreminjajoča se dinamika pa predstavlja nekaj novega,
drugačnega, ki ni vedno nujno vprašanje napredka. M. Heidegger je tesnobo lociral kot strah pred
bližino smrti, torej kot nekaj zunanjega, kot neko izvirno stanje; »vrženost v
svet«. Vendar, ali ni smrt naravno ozaveščena danost, sobivajoča z nami skozi življenje? Ali ne živimo v
območju smrti, od rojstva do smrti? Zakaj se potem ne bojimo in nismo tesnobni stalno,
sleherni dan in sleherni trenutek? Iz
praktičnih izkušenj vemo, da smo, ko naplavi misel, da smo se na tem svetu
znašli brez lastnega privoljenja,
kvečjemu jezni in ne tesnobni. In še, če bi se znašli na osamljenem otoku, bi
bilo tesnobe dosti manj, če ne bi celo izginila, saj se tam ne bi obremenjevali
z družbenimi bremeni, skrbeli bi le za lasten obstoj in se (naravno) bali
kvečjemu le zanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar