ZLOGLASNI MAINSTREAM

Običajno nimamo radi ljudi, ki nam rečejo Kaj sem ti rekel?, zlasti zato, ker je vprašanje večplastno in vsebuje nevidne pasti grožnje, ki jo lahko zaznamo na ravni osebnega, vendar tudi na objektivnem nivoju. Ja, ljudje našega časa več hitrosti maramo jasne in glasne odgovore, za katere sicer dvomimo, da jih bomo kdaj dobili, a vendar bi nam le-ti pomagali nekako obvladati kolesnice zavijajočih poti. Kako naj med nevarnim krmarjenjem torej skrbimo še za vseprisotno prikrito grožnjo, ki je preveč očitno skrita in zato še bolj slikovita, proizvaja pa jo obramba (kot državna kompetenca in širše, v kontekstu svetovne politike) v vseh svojih spektakularnih oblikah: obramba pred kriminalom, obramba pred ekonomskim mešetarjenjem, pred terorizmom, obramba pred skrivnostno grožnjo ... V pretežni meri gre seveda le za prikrite strategije, ob čem se resničnost vse bolj oddaljuje in postaja vse manj pomembna. Za svojo dejavnost ta t.i. obramba potrebuje orožje, instrumente, pristope in ljudi, ki so veliko bolj nevarni od same nevidne grožnje. In ti so poslani med nas kot virus, izbrani zaradi svojega mišljenja, ki jih opredeljuje in ki jih naredi nedotakljive in močne. Ker pa je namen izvornega meta kock moči in njenih učinkov seči čim globlje v celotno zavest ljudi, se ustvarijo hotene družbene razmere, ki se priklonijo politiki varovanja pred neresničnim, bolje rečeno, pred vsem. Čeprav je zamisel, realno gledano, videti kot kakšen možganski izpah, zastrahovanje brezhibno deluje. V svetovnem obsegu. Tudi pri nas.

Strah pred nemočjo

Kako se torej ubraniti, zoperstaviti bojazni, ki jo lahko merimo v svetovni h epidemioloških razsežnostih? Kako zamižati pred dejstvom, da svetovna diplomacija strahu, katere del je tudi Slovenija, kjer prevladuje trenutni sumljivi trend varčevalnih ukrepov  (zaenkrat le na račun državljanov), saj sodeč po analizah predvidevanj bo varčevanje brez vlaganj v razvoj gospodarstva borno – iz ozadja katerega pa tu in tam poblisne njegov pravi namen; reševanje težav ECB-ja oz. reševanje bančnega sistema Zahoda, ki ima čedalje manj opraviti z dejanskimi težavami malega človeka. Da je ta t.i. mreža strategij varčevanja v sistem vpeta implicitno, a zato nič manj očitno, nas prepriča že bežen pogled nazaj, ko se je vse skupaj začelo, v čas lastninskega preoblikovanja podjetij, na začetek osamosvojitve RS. Takrat se je tok tranzicije brez zakonitosti tržnega kapitalizma, ki jih imperialistične države zgodovinsko posedujejo, se je pri nas (in ostalih vzhodnoevropskih tranzicijskih državah) zaradi prej veljavnih družbeno političnih norm, izvirajočih iz socialističnega samoupravljanja  zasukal in se še naprej zvija v spiralnih ovinkih elitizma, iz katerega so ti ovinki nastali. Milo rečeno, ljudem je ta sistem, razen strahu in negotovosti  prinesel le malo dobrega.

Medtem pa na evropskem prostoru nehomogenost političnih struj  dobiva vse večji razpon in zdi se, da vlak evropskih dveh hitrosti trenutno zavija v vse smeri (zdajle denimo se en del kompozicije nagiba malce v levo, del balkanske pa skrajnje desno …) in ves čas se nam zdi, da politiki preprosto niso na višini svoje naloge. Torej ostane le politika zastrahovanja (t.i. politika obrambe). Strah zbujajoče obrambne špekulacije, doma in v tujini s katerimi se nočemo in ne moremo ravno strinjati. Kajti državljani ves čas vemo, kaj je na kocki, a ves čas se zavedamo tudi dejstva,  da je skrivnost del človekove narave, in nam ravno zato off the records dogovori o naši prihodnosti nikakor ne morejo biti všeč.  Takšna njihova dvoumna aroganca nas preplaši, obenem pa v nas povzroča šibkost in vzbuja nemoč. Poleg vseobsežne moči politike zastrahovanja ljudi dodatno bremeni dejstvo, da smo ravno te predstavnike, ki v marsikaterem pogledu dobesedno spodkopavajo naš obstoj, izvolili sami, da smo posredno vplivali na njihovo (subjektivno) moč. Spoznanje o delovanju proti sebi nas vsakič znova presune, v nas povzroči šok, strah in nemoč. In sproži notranje spopade, ki prej ali slej sežejo širše. Kajti osnovni vzrok vseh konfliktov v družbi je stres. Slednji proizvaja (zunanji in) notranji kaos, ki se zelo hitro sprevrže v grozo. Temelje groznega pa sestavlja tesnoba …