ZASTRAŠEVANJE

Iz prakse je znano, da onesposobitev prepreči zelo malo kaznivih dejanj.  Saj se storjenih kriminalnih dejanj s tem ne zmanjša, kar praktično pomeni, da bo storilec zamisel izpeljal, če ne takrat, ko mu to preprečijo pa ob naslednji priložnosti. Za njegova nagnjenja je v veliki meri krivo primarno in sekundarno okolje. Z drugimi besedami, kriminalca (tako kot samomorilca) ustvari družba v kateri živi. Vendar ta ista družba hoče biti varna, varstvo družbe pa pomeni, da je treba nevarnega posameznika izključiti iz družbe, ga zapreti in mu tako preprečiti nadaljnja  kriminalna dejanja. Z odmero kazni in bivanjem v zaporu zastrašujemo ostalo družbo, čeprav iz vidika stopnjujoče se kriminalitete na področju gospodarstva, zastrahovanje nima nikakršne moči. Bivanje v zaporu naj bi poleg izolacije iz družbe imelo še sociološki učinek, se pravi socializacijo obsojenca. V okvir preprečevanja kriminala sodi torej tudi zastrahovanje posameznikov, nagnjenih k nezakonitemu delovanju, na kratko,  zastraševanje kriminogenih oseb. Slednje  temelji na psihološki osnovi, saj strah na vse ljudi vpliva enako, tako, da se nam z njim vzame pogum. V konkretnem primeru strah potencialnega kriminalca ne le ga oropa poguma, ampak mu da misliti in premisliti o smotrnosti kaznivega dejanja, za katero ve, kakšna bo sankcija oziroma kazen. A zagrožena kazen učinkuje le pod pogojem, če obstaja velika možnost prijetja in sojenja zaradi kaznivega dejanja. Takrat in pri tem najpomembnejšo vlogo mora odigrati policija in pristojna sodišča. Sicer učinki zastraševalne vloge ni empirično  dokazano (kot je omenil F. Brinc v »Kriminalni prognozi«), zato, ker niso znani mehanizmi, preko katerih bi morali učinkovati zagrožene kazni.

Raziskave kažejo tudi na dejstvo, da je poznavanje zagroženih kazni v družbi zelo slabo,  da širša javnost o učinkovitosti sankcij zaradi kazniva dejanja ne ve takorekoč ničesar.  Zato tematiko o zagroženih kaznih najbolje poznajo kriminalci, ki so bili že kazensko že obravnavani. Ali pa bodo …