Zastraševalni aksiom današnje svetovne politike, ki se rada razglaša
za obrambno, sklicuje pa se tudi na svojo kulturno in zgodovinsko identiteto, zbuja
v nas neugodje, ob tem, ko nevaren krog proizvodnje in potrošnje kliče najmanj po
bojazni. O nenehnem uzurpiranju družbenih razmer in stalnem pretresu v proizvodnji je bilo govora že v Komunističnem
manifestu, a učinek bi bil enak, če bi alarm privršal iz Vatikana, Meke ali
(in od tam tudi zares) priroma iz afriške Eritreje. Skratka, kjerkoli v današnjem globalnem svetu, ta strah pred
vsestransko odvisnostjo držav druga od druge in pred splošno dobrino, ki jo ta soodvisnost prinaša, ne bi bil in ni nič
manjši. Slednja povsem od blizu zadeva materialne, kulturne, duhovne in
socialne sfere človekovega bivanja. Posledica tega je, da danes prepoznavamo
nekoč visokokakovostne blagovne znamke (prim. Nike, Adidas, Coca Cola itn.) kot
nekakšne univerzalne brande, ki v »korenine« ne vpletajo čustva, kjer ni sledu
sentimenta. Zdaj gre le za marketinške, tržne znamke, ki v svoj oglaševalski
»bojni klic« ne vključujejo porekla, ne predstavljajo več del nacionalnega ponosa države, ampak tržni
delež. Toliko o epski nacionalni identiteti .
Tuji domačni svet
A strah se lahko sprevrže v nekaj precej večjega, ko se
ozremo na kolosalne prodore, prisotne v biogenetiki, ki predstavlja, povzeto na
kratko, drzno in brezobzirno manipulacijo z naravnim. Dejstvo, da se da človeka
fizično in psihično objektivizirati nas
postavlja na prag največje nevarnosti obstoja, kajti s smelimi biogenetskimi manevri nedvomno
izgubljamo svojo naravnost, z njo pa tudi svojo izjemnost in izvirnost. Kdo med
nami, poznavajoč človekovo naravo, lahko slepo zaupa biogenetskim laboratorijem
in svetovni zdravstveni banki (WHO), ki naj bo skrbno ob-varovala (ponesrečene)
rezultate svojih raziskovanj? In kdo nam
jamči, da so tisti posrečeni, zares uspešni? Verjamemo pa, da so z raziskavami
dognali, dobili zanesljive podatke o 1. milijardi invalidnih oseb v svetovnem
merilu. Zgoščena navzočnost tega stanja
je prisotna v revnih predelih sveta, odvisnih od pomoči farmacevtskih
korporacij, ali v brezbrižnosti do narave
(Černobil, kjer je nezaščitena reaktorska
zgradba povzročila umetno radioaktivnost in trajno kontaminacijo praktično
celotnega območja takratne SSSZ in velikega dela sveta, pojav azbestoze kot
posledice dolgotrajnega vdihovanja azbesta v angleških rudnikih v začetku
prejšnjega stoletja, ki je kasneje z uporabo
naravnih vlaknatih silikatov dosegla svetovne razsežnosti, območje reke Jinzu
na Japonskem, kjer je zastrupitev s svincem, iztekajočim iz območne tovarne
prek rib usmrtila ali gensko pohabila več generacij itn.). Torej, kakšna bo šele
številka deformirane populacije, ki bo posledica učinka neposrednih eksperimentiranj in posegov v človekovo notranje bitje?
In kakšna bo kolateralna škoda? Nedvomno hoče imeti biogenetska znanost glede
svojih ambicioznih načrtov zaupanja vredno raven, a že privatizacija tega
sektorja zbuja v svetu nezaupanje in strah. A dominantni imperativ sodobnih
kapitalistično-demokratičnih družb pravi: nikar se ne bojte napredka, saj je vse
pod nadzorom (!) Ja, in pri tem delu se zavemo, da so nekatere kazni hujše od
zapora …
Ob afrontu sintagmi Ničesar
se nimate bati človeka prevzame panična trdoživost, ki se ustoliči tesno ob
smrtnem strahu in strahu pred neuspehom, saj se ji določi nedoločeno (dolgo)
trajanje. Lahko bi to vztrajanje pri avtohtonem umestili celo v piramido potreb
A. Maslowa, kot željo po psihofizični nedotakljivosti, saj strah pred preobrazbo
lastne narave obteži izpolnitev osnovnih človekovih hotenj. Strah, že pri bežni
misli, da bi lahko nekdo drug, a od znotraj nas samih, z nami upravljal, v hipu
dobi kričeče razsežnosti. In z napredkom družbe zahteva svoje nenehno
vzdrževanje. Toda pri domnevah gre vedno za možnost, da se lahko zasuka tudi
drugače. Prav gotovo; v konkretnem primeru
biogenetike bo vse predrugačeno in drugačno.
Takrat bomo, opazujoč presunljive biogenetske rezultate, denimo na področju
kloniranja, povsem upravičeno in mirno rekli: eden od njiju je trojček …
Kdo seka javor
In kako se zoperstaviti dejstvu, da smo v ta proces napredka
ukleščeni tudi sami, sicer potisnjeni k
robu zunanje meje (ki je koordinirana z močjo pritoževanj), a vseeno notri?
Ko že zdaj trčimo ob iluzijo, da jo bomo, kot svojo usodo vzeli nase. Ko že vemo, da poti
nazaj ni in je ne bo. Zdaj, ko se vse pred našimi očmi šele začenja. In tukaj
se nemudoma vpiše vprašanje sramu. Psihoanaliza uči, da se ta pojavi takrat, ko
nam ne uspe v lastno krivdo vpeti tudi lastno odločanje in presojo. Ko nam je s
strani družbe onemogočeno posredovanje. Občutek krivde ima obsežen karakter, a
strogo vzeto,krive se počutimo, ker nismo dorasli
svoji nalogi. Večinoma se delamo
kot da tega problema ni in na videz mirno živimo dalje. Trudimo se, da vse to
ne bi tako zelo vplivalo na nas. Čeprav se z nostalgičnim moralizmom spominjamo
drevoredov ob cesti, ki jih naenkrat ni več, vztrajno zatiramo neposredne učinke
psihičnih procesov, zaradi katerih smo videti čedalje bolj utrujeni in nerazpoloženi, celo nedovzetni. Zato pa v
notranjem dialogu tuhtamo, ali naj bi si vzeli vsaj premor, če ne še kaj več … a
ob tem se zdrznemo in jezno stresemo z glavo, to pa ne, ne rabim psihiatra!, nakar
strogo in odločno zaključimo: no, potem pa greš v Darfur! … In to nas strezni. Popahlja
z ostrim vetričem krute asociacije na kraj, za katerega globoko v sebi tlačimo
(lastno) krivdo, za stanje, kakršno tam je. In krog sram-krivda je sklenjen,
vendar cikel še zdaleč ni zaključen. Naslednji se ustvari z novo smrtno žrtvijo
zaradi lakote, z novim orkanom, z novo nesrečo otroka v afriškem rudniku
diamantov ... In z novo zavestjo, ki čuti nove, sveže solze, samo v očeh jih še
ni …
Kako umira zavest
Kaj potem rešitve za stanje, v katerem smo ves čas videti nekako
čudni, ni? Ali smo resnično obsojeni le na nekakšno simbolno vpletenost v
lastno usodo? Ali ne obstajajo nekakšne koordinate zanjo? S kafkovsko mislijo, da je treba doseči
določeno (usodno, najvišjo) točko, od katere ni več vrnitve, se v filozofskem
smislu seveda strinjamo, čeprav v praktični uporabi postavlja vprašanje svojega
obstoja v zadrego. Kajti z empiričnimi spoznanji tekom življenja ugotavljamo,
da je s to točko takole: iz vidika percepcije ni sporna, saj ves čas slutimo njeno
prisotnost, občasno zaznamo tudi njeno težnost, a ob vseh domnevah nas vseskozi
spreletava slutnja, njena nevidna grožnja, da je ne bomo nikoli dosegli.
Zanesljivo pa vemo, da smo na ravni kolektivne zavesti do omenjene
točke zadržani. Saj se energijo in inteligenco (vladno predvsem) v današnjem
svetu zapravlja na diskusije in konflikte med državami (in državljani). Za skupne
tokove misli, ki bi družbo pripeljale v visoko usklajenost potreb pa zmanjka tal.
In časa, čeprav si ga, če kdo, zavest gotovo zasluži, saj je prvotno gibalo
vseh dejanj in vedenj družbe. Vendar, ali ni ravno v tem smisel bivanja, ne-doseči
ničesar? In v čakanju, da bomo ta mogočen
nič vendarle ne-dosegli …
Ni komentarjev:
Objavite komentar