27. okt. 2012

ZLI DUH KOLEKTIVNE ZAVESTI




Zastraševalni aksiom današnje svetovne politike, ki se rada razglaša za obrambno, sklicuje pa se tudi na svojo kulturno in zgodovinsko identiteto, zbuja v nas neugodje, ob tem, ko nevaren krog proizvodnje in potrošnje kliče najmanj po bojazni. O nenehnem uzurpiranju družbenih razmer in stalnem  pretresu v proizvodnji je bilo govora  že v Komunističnem manifestu, a učinek bi bil enak, če bi alarm privršal iz Vatikana, Meke ali (in od tam tudi zares) priroma iz afriške Eritreje. Skratka, kjerkoli  v današnjem globalnem svetu, ta strah pred vsestransko odvisnostjo držav druga od druge in pred splošno dobrino, ki jo ta soodvisnost prinaša, ne bi bil in ni nič manjši. Slednja povsem od blizu zadeva materialne, kulturne, duhovne in socialne sfere človekovega bivanja. Posledica tega je, da danes prepoznavamo nekoč visokokakovostne blagovne znamke (prim. Nike, Adidas, Coca Cola itn.) kot nekakšne univerzalne brande, ki v »korenine« ne vpletajo čustva, kjer ni sledu sentimenta. Zdaj gre le za marketinške, tržne znamke, ki v svoj oglaševalski »bojni klic« ne vključujejo porekla, ne predstavljajo več  del nacionalnega ponosa države, ampak tržni delež. Toliko o epski nacionalni identiteti .
Tuji domačni svet
A strah se lahko sprevrže v nekaj precej večjega, ko se ozremo na kolosalne prodore, prisotne v biogenetiki, ki predstavlja, povzeto na kratko, drzno in brezobzirno manipulacijo z naravnim. Dejstvo, da se da človeka fizično in psihično objektivizirati nas postavlja na prag največje nevarnosti obstoja, kajti  s smelimi biogenetskimi manevri nedvomno izgubljamo svojo naravnost, z njo pa tudi svojo izjemnost in izvirnost. Kdo med nami, poznavajoč človekovo naravo, lahko slepo zaupa biogenetskim laboratorijem in svetovni zdravstveni banki (WHO), ki naj bo skrbno ob-varovala (ponesrečene) rezultate svojih raziskovanj?  In kdo nam jamči, da so tisti posrečeni, zares uspešni? Verjamemo pa, da so z raziskavami dognali, dobili zanesljive podatke o 1. milijardi invalidnih oseb v svetovnem merilu. Zgoščena navzočnost  tega stanja je prisotna v revnih predelih sveta, odvisnih od pomoči farmacevtskih korporacij, ali v brezbrižnosti  do narave (Černobil, kjer je nezaščitena  reaktorska zgradba povzročila umetno radioaktivnost in trajno kontaminacijo praktično celotnega območja takratne SSSZ in velikega dela sveta, pojav azbestoze kot posledice dolgotrajnega vdihovanja azbesta v angleških rudnikih v začetku prejšnjega stoletja, ki  je kasneje z uporabo naravnih vlaknatih silikatov dosegla svetovne razsežnosti, območje reke Jinzu na Japonskem, kjer je zastrupitev s svincem, iztekajočim iz območne tovarne prek rib usmrtila ali gensko pohabila več generacij itn.). Torej, kakšna bo šele številka deformirane populacije, ki bo posledica učinka neposrednih eksperimentiranj in posegov v človekovo notranje bitje? In kakšna bo kolateralna škoda? Nedvomno hoče imeti biogenetska znanost glede svojih ambicioznih načrtov zaupanja vredno raven, a že privatizacija tega sektorja zbuja v svetu nezaupanje in strah. A dominantni imperativ sodobnih kapitalistično-demokratičnih družb pravi: nikar se ne bojte napredka, saj je vse pod nadzorom (!) Ja, in pri tem delu se zavemo, da so nekatere kazni hujše od zapora …
Ob afrontu sintagmi Ničesar se nimate bati človeka prevzame panična trdoživost, ki se ustoliči tesno ob smrtnem strahu in strahu pred neuspehom, saj se ji določi nedoločeno (dolgo) trajanje. Lahko bi to vztrajanje pri avtohtonem umestili celo v piramido potreb A. Maslowa, kot željo po psihofizični nedotakljivosti, saj strah pred preobrazbo lastne narave obteži izpolnitev osnovnih človekovih hotenj. Strah, že pri bežni misli, da bi lahko nekdo drug, a od znotraj nas samih, z nami upravljal, v hipu dobi kričeče razsežnosti. In z napredkom družbe zahteva svoje nenehno vzdrževanje. Toda pri domnevah gre vedno za možnost, da se lahko zasuka tudi drugače. Prav gotovo; v konkretnem primeru  biogenetike bo vse predrugačeno in drugačno. Takrat bomo, opazujoč presunljive biogenetske rezultate, denimo na področju kloniranja, povsem upravičeno in mirno rekli: eden od njiju je trojček …
Kdo seka javor
In kako se zoperstaviti dejstvu, da smo v ta proces napredka ukleščeni tudi sami, sicer potisnjeni k  robu zunanje meje (ki je koordinirana z močjo pritoževanj), a vseeno notri? Ko že zdaj trčimo ob iluzijo, da jo bomo, kot  svojo usodo vzeli nase. Ko že vemo, da poti nazaj ni in je ne bo. Zdaj, ko se vse pred našimi očmi šele začenja. In tukaj se nemudoma vpiše vprašanje sramu. Psihoanaliza uči, da se ta pojavi takrat, ko nam ne uspe v lastno krivdo vpeti tudi lastno odločanje in presojo. Ko nam je s strani družbe onemogočeno posredovanje. Občutek krivde ima obsežen karakter, a strogo vzeto,krive se počutimo, ker nismo dorasli svoji nalogi. Večinoma se delamo kot da tega problema ni in na videz mirno živimo dalje. Trudimo se, da vse to ne bi tako zelo vplivalo na nas. Čeprav se z nostalgičnim moralizmom spominjamo drevoredov ob cesti, ki jih naenkrat ni več, vztrajno zatiramo neposredne učinke psihičnih procesov, zaradi katerih smo videti čedalje bolj utrujeni  in nerazpoloženi, celo nedovzetni. Zato pa v notranjem dialogu tuhtamo, ali naj bi si vzeli vsaj premor, če ne še kaj več … a ob tem se zdrznemo in jezno stresemo z glavo, to pa ne, ne rabim psihiatra!, nakar strogo in odločno zaključimo: no, potem pa greš v Darfur! … In to nas strezni. Popahlja z ostrim vetričem krute asociacije na kraj, za katerega globoko v sebi tlačimo (lastno) krivdo, za stanje, kakršno tam je. In krog sram-krivda je sklenjen, vendar cikel še zdaleč ni zaključen. Naslednji se ustvari z novo smrtno žrtvijo zaradi lakote, z novim orkanom, z novo nesrečo otroka v afriškem rudniku diamantov ... In z novo zavestjo, ki čuti nove, sveže solze, samo v očeh jih še ni … 
Kako umira zavest
Kaj potem rešitve za stanje, v katerem smo ves čas videti nekako čudni, ni? Ali smo resnično obsojeni le na nekakšno simbolno vpletenost v lastno usodo? Ali ne obstajajo nekakšne koordinate zanjo?  S kafkovsko mislijo, da je treba doseči določeno (usodno, najvišjo) točko, od katere ni več vrnitve, se v filozofskem smislu seveda strinjamo, čeprav v praktični uporabi postavlja vprašanje svojega obstoja v zadrego. Kajti z empiričnimi spoznanji tekom življenja ugotavljamo, da je s to točko takole: iz vidika percepcije ni sporna, saj ves čas slutimo njeno prisotnost, občasno zaznamo tudi njeno težnost, a ob vseh domnevah nas vseskozi spreletava slutnja, njena nevidna grožnja, da je ne bomo nikoli dosegli.    
Zanesljivo pa vemo, da smo na ravni kolektivne zavesti do omenjene točke zadržani. Saj se energijo in inteligenco (vladno predvsem) v današnjem svetu zapravlja na diskusije in konflikte med državami (in državljani). Za skupne tokove misli, ki bi družbo pripeljale v visoko usklajenost potreb pa zmanjka tal. In časa, čeprav si ga, če kdo, zavest gotovo zasluži, saj je prvotno gibalo vseh dejanj in vedenj družbe. Vendar, ali ni ravno v tem smisel bivanja, ne-doseči ničesar?  In v čakanju, da bomo ta mogočen nič vendarle ne-dosegli …  


 



Ni komentarjev:

Objavite komentar