IZTRGANOST

Davidu so namenili kraljevsko ime. Ob rojstvu je tehtal samo tisoč petsto gramov, toda življenja se je tako krčevito oklepal, da je po dveh mesecih premagal smrt. Vsi so bili enotnega mnenja – fantič bo žilav in bojevit. Močan pogled je imel že kot majhen deček in kazalo je, da ga bo njegova neustrašnost ponesla proti velikim ciljem. Svojo držo je dokazoval že v rosnih letih. Pretepal se je s sošolci in prepiral  s profesorji – kar ni vplivalo na njegov učni uspeh. Kvečjemu ga je izboljšalo. Mali David se je pripravljal na velike zmage.

Ker je točno vedel, kaj bi v življenju rad počel, se je vpisal na defektologijo. V srcu je bil topel in sočuten. To je imel pri sebi najraje. Prepričan, da se je odločil prav, je pridno študiral. In se zaljubil v Vito.

Zapletati se je začelo v drugem letniku, ko je oče izgubil službo. Mamina plača ni zadostovala, njegova štipendija pa je bila premajhna. Prisiljen je bil poprijeti za delo preko študentskega servisa.

David je takrat prvič spoznal, da v tej državi ni ravno lahko zdržat . Drugič je to ugotovil na bolj konkreten način. Ker redni študij ni bil več mogoč, se je vključil v izrednega in redno delal. Medtem je, seveda, že izgubil štipendijo. In to še ni bilo vse. Porabljeno je moral vrniti. Nič niso pomagali močan pogled in ostre besed, namenjene uslužbenki na uradu za štipendije. Nasprotno. Ker jo je razjezil, je že v dobrem tednu dobil odločbo o dolgu. Nekoč pa je odgovor na prošnjo za štipendijo dobil šele po nekaj mesecih. Logično, da je bil razvoltiran, se pravi zrevoltiran, ampak obenem pripravljen na boj. Postajal je jezen mladenič. Nemoč vedno povzroča jezo na življenje in se nalaga na pravih mestih.

Čisto drugače je živel, kot si je kdaj mislil. Osem ur je delal, potem pa tekal na predavanja, kjer je, premagujoč zehanje, z velikim naporom poslušal profesorje. Nezbrano je sledil predavanjem in le sem ter tja nekaj ujel. Ta nezbranost je v njem vzbujala nevaren občutek nepripadnosti. Spraševal se je, zakaj je, njemu določena zgodovina namenila in zvalila tako velik kamen na srce. Zakaj je temeljil na skoku. On pa ni imel moči, da bi se odrinil. Začutil je neobičajno utesnjenost. Upal je, da od utrujenosti.

Če je hotel biti z Vito ali pa se je kakšno noč, bognedaj, zažural, je zjutraj komaj prilezel v službo. Nezanimivo in zelo utrujajoče. Delal je v kletnem arhivu, prelagal zaprašene kupe papirjev in trpel. Edina prednost te službe je bila, da je delal sam. Ni mu bilo treba skrivati nezadovoljstva. Lahko je brez strahu in brez zadržkov obrcal kakšen zaprašen zaboj z rumenimi dokumenti – izpred sto let.

Zaradi zasuka v njegovem življenju David še zdaleč ni obupal. Kje pa! Imel je dolžnosti. Mami je vsak mesec dajal pol plače, ona pa ga je vsakič hvaležno pogledala. To mu je vlivalo pogum in voljo. Ko sta z zagrenjenim očetom diskutirala o izginjanju socialnega čuta države in nepotizmu, populizmu in podobnih navlekah, ga je zmeraj potrepljal po rami, s pomirjevalno narejenim obrazom. Vedel je, da se po očetovih žilah ne pretaka nobena vera več. Da se stara, ne da bi lahko izbruhal, kar se mu je narekovalo. Skozi svojega očeta je lahko videl vse. Tudi svoj lažni zanos, ki je, glej absurd, zmanjševal njegove psihične ambicije … Vedel je, da jutri ne bo lepo.

Vita pa ni bila lažna. Ljubila sta se še vedno, mogoče celo bolj, ker sta bila poredko skupaj. Še manj pa se je družil s prijatelji. Presenečen je bil, ker tega sploh ni pogrešal. Tako zgaran in utrujen je bil. Ko so ga le zvlekli žurat, se je nalokal ko mavra in družno z njimi pel, pil in »ga sral«.  Naslednji dan pa se je počutil približno takole: »O, glej, klovn z odbito kapo in ogromni obleki, ki nori: Umakni se, če ne, bom popizdil! Ta je res humorist … O, ne, saj to sem jaz! … kot fikcija s satirično tendenco.

Tako je David je oplazil demona, ki je šel mimo …

Kljub manjšim olepšavam je njegovo življenje ostalo nespremenjeno .  Nekega poplitvenega dne, ko je v službi pregledoval in prelagal zaprašeno dokumentacijo, ga je prešinil – že peto leto med starim papirjem!

»Neverjetnih pet let dolgočasja! Nevarno! Saj od tega starci umirajo …« jezno je mahnil po arhivski mapi in povzročil dodaten oblaček prahu.

V tem obdobju je naredil le nekaj izpitov, zdelo se mu je, da le za dvig morale. In to je bila nevarna misel. Kajti tisto, česar ni bilo, se je še vedno bleščalo v njegovih očeh. Vse, kar si je želel, je hotel nazaj. Čedalje bolj drzno in čedalje bolj divje.

Nenadoma, kdo bi vedel od kod, se je prikradel čas poslavljanja.

Na hitro je (v tujino) odšla Vita. Za zmeraj.

Za njo se je poslovil še oče. Brez slovesa. Za vedno.

Ne dolgo zatem se je še David poslovil od arhiva. In bil prisiljen iskati novo zaposlitev …

Sedel je v ambulanti in čakal na pregled za novo službo. Poleg njega je sedel hropeč starec in se ga ob kašlju dotikal z ramo. Ni si znal razložiti, zakaj je te dotike čutil kot odmeve strela. Starec pa je še naprej slonel na njem in tiho kašljal.  David ni mogel dolgo čutiti tega, kar je čutil. A položaja ni mogel zamenjati, ker je bila čakalnica polna. Zato je odhitel na hodnik, prežeč na glas sestre, ki je klicala paciente. Iz čakalnice je na hodnik pokukala zdolgočasena deklica. Poskakovala je po tlakovanih ploščicah s kvadratki in se opotekla. Nerodno je stopila Davidu na nogo. Spet pok! Še močnejši kot prejšnji. Pohitel je ven na zrak. Na vratih je treščil v staro gospo. Začutil je, da mu skozi pore vre kri iz telesa. Da se bo tam, na pločniku kar izlil. Zunaj si je mrzlično ogledal roke. Krvave niso bile, samo tresoče. Da le ni kri, si je oddahnil in naredil korak. Hodil je lahko – samo proti izhodu. Nazaj v ambulanto si ni upal. Vrnil se bo jutri, ko se bo pomiril. Zavil je v trgovino, skrbno se izogibajoč stikom z drugimi kupci. Nerodno je poplesaval po prodajalni in v nakupovalni voziček nabiral izdelke. V prodajalko pri pecivu je strmel toliko časa, dokler zahtevane vrečke s kruhom ni spustila na pult. Pograbil jo je, ne meneč se za njeno začudenje. Pri blagajni se je postavil meter stran od kupca pred seboj, voziček pa si je porinil za hrbet. Blagajničarki je že prej pripravil denar in ga položil na trak. Kupljeno blago je hitro zložil v vrečko. Ko se je že odpravljal proti izhodu, je zaslišal rezek glas:
»Gospod, tole je še vaše!« Blagajničarka je v roki držala bankovec. David je stegnil roko po njem in se dotaknil – njenih prstov. Tresk! Kot bi stopil na granato. Tako je bil tudi videti. Z rdečimi očmi je izletel iz trgovine, puščajoč za sabo začudene poglede ljudi. Niti slutili niso, kaj je doživel. Iz njega je bruhala samo-razdiralna energija, dogajalo se mu je nekaj nepojmljivega. Čutil je, nekaj blaznega. Lotevala se ga je norost … Res je, da nikoli ni prav dobro prenašal osebnih stikov, vendar doslej s tistimi, ki jih je imel, ni imel težav. Za takšno kompulzivno motnjo še ni slišal. Grabila ga je tista zdrava, vsem dobro znana panika.

Posegel je v vrečko in potegnil pločevinko piva. V hipu jo je zvrnil in se takoj počutil bolje. Oddrvel je domov in najprej objel mamo … Nič. Ni bilo strelov, niti granat, niti krvi. Ničesar. Tako je bil srečen , da je mamo celo popoldne zabaval in z njo zvečer gledal film, namesto kvalifikacij v nogometu …

Vendar je Davida sreča prehitro spustila. Od tistega strašnega dne dalje ga je vedno, ko je bil zunaj, v neznanem prostoru ali med neznanci, tisto strašilo močno zgrabilo za vrat. Kot bi ob polni luni doživljal preobrazbo. Roke so se mu začele trest, v oči pa je, od notranje vročice, stopila kri, postale so rdeče. Kar je bilo pa še huje – stari tesnobi so se pridružile še nove. Vsi ljudje so postali neprivlačni. Ko so se smejali, še bolj. Če so se objemali – naravnost odurni!

To se zgodi, če vidimo le videno. Vidimo vse – kot ponesrečen trik in kor dvom, ki ga na koncu izpolni le molk. Vse to dobimo za primerno ceno.

Zato je David, brez besed odšel v drug svet. V kraje, kjer čas sposodi mir in svobodo. Kjer je vse prisotno – v isti razdalji. In zarobljeno s črnimi robovi. Kjer luč ne pomaga, ker vsi vidijo …

  

Urežem se in se dokažem.

Zgodba iz zbirke Le-bdenje