22. jul. 2012

V OGLEDALU JE NEKAJ NAROBE



Ko je nemški lirik R. M. Rilke spoznal, da je v lepem skritega nekaj grdega, gotovo ni imel v mislih delavskih gibanj na začetku 21. stoletja. Ali pač? V univerzalnem smislu. Za nas, ki v tem svetu živimo, pa ni dileme. Na vsakem koraku trčimo ob asketske tendence neoliberalne politike, ki si utira pot v vsakdanjo sodobno kulturo, z željo, da vse tisto, kar pojmujemo kot dobro oziroma kar je človeku v užitek (na primer kajenje, pitje, seks), spreminja v sodno preganjanje, do tistega, kar nas kot ljudi dela izjemne (ustvarjanje, kreativnost in podobno), pa ubira strategijo ignorance.

Toda ignoranca seže globlje od učinkov sodnega odloka, ignoranca človeka razvrednoti, ga načne na pravih mestih. Ustvarjalca pahne v malodušje. Tako so učinki toposti države do kulture neprivlačen dokaz metamorfoze lepega v grdo, v grozo vzbujajoči zdrs – na raven povprečnega. (Kot posledica ustvarjanja politično in drugače privilegiranih.) Ja, kulturnikom manjka močno sindikalno združenje. A tako je zdaj v kulturi. In to pri nas …

Sindikat znotraj in zunaj

Vendar o ravnodušju ni mogoče govoriti na področju tripartizma (kljub nezaupanju do tako imenovanih -izmov), kjer je dinamika dogajanj na vrhuncu. Argumentov za in proti dogovoru v tristranskem socialnem partnerstvu – med državo, delodajalci in delojemalci – ne manjka. Iz triperesja naj bi se iskrili elementi demokracije, tržnega gospodarstva in sodobne družbe blaginje. A se ne. Zaradi prostega delovanja trga se dogaja stagnacija podjetij in osebnostna devalvacija, tako zaposlenih kot brezposelnih.

Sindikati, ki so po značaju in izvoru razredne in politične organizacije, so neločljiv del delavskega gibanja. Tako je bilo zamišljeno še v zatonu 18. stoletja v ZDA, približno takrat tudi v Kanadi, kjer sindikati še danes delujejo po zamišljenem konceptu, strategiji industrijskega sindikalizma. Stavk ne poznajo. Enako velja tudi za evropski skandinavski model, kjer poskuša sindikat doseči dogovor na ravni socialnega dialoga. V okviru sindikata deluje sklad, ki omogoča predčasno upokojitev zaposlenih in nova delovna mesta mlajšim.

Posebnost skandinavskega modela je članstvo brezposelnih, študentov in upokojencev (15 odstotkov članov), saj jim sklad pomaga do dodatne socialne pomoči. Srednjeevropski model, denimo nemški, poskuša sporazum doseči s kombiniranjem dialoga in stavkami, po sredozemskem modelu, v Franciji na primer, pa se do rezultatov dokopljejo predvsem s stavko. Ni nam torej treba predolgo sloneti nad temi tremi modeli, da bi ugotovili, kateri je naš.

Škoda, kajti s skandinavskim sindikalnim vzorcem bi s pomočjo samoohranitvenih skladov iz stiske rešili veliko brezposelnih, študentov in upokojencev. Hkrati.

Vzpenjajoči se ton argumentov

Razvoj sindikatov in industrijskih odnosov v Sloveniji se je tradicionalno in formalno začel s sprejetjem zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (1989), ki je uveljavil kolektivno pogodbo kot akt urejanja vseh delovnih razmerij. Kot bistveno in najučinkovitejše orožje so sindikati v konfliktu z delodajalci uporabili delovno silo in jo s stavkami odtegovali kapitalu. V ta proces uravnavanja odnosov je posegla tudi država, ki je poskušala uresničevati neko vrsto socialne pravičnosti.

In tako je še danes. Le da je zdaj vse skupaj bolj odmevno na ne-socialni ravni. Ta dinamika, ki oscilira z vsemi tremi peresi – nadvse živahno in vztrajno, ne pozna premirja. Hoče zmagovati. Ne glede na rezultate. Govor je namreč o pogajanjih med sindikati javnega sektorja in policijskimi sindikati na eni strani ter socialnimi partnerji na drugi. To, kar je in kar še bo doseženo, je mogoče predvideti, precej časa pa bo odneslo odzračevanje debele plasti dima, v katero je ta nakopičena pulzija zavita.

Kakšne namere pri socialnem dialogu in zategovanju ima država, je znano (manjšo vlogo igra menda tudi varčevalna politika), jasno je tudi, kakšne interese pri odlašanju z rešitvijo imajo delodajalci (obvarovati večji del dobička, med drugim).

Da bi ugotovili, kakšna želja po zavlačevanju pogajanj žene sindikate, pa moramo seči v onstranstvo, še prej pa si odgovoriti na naslednja vprašanja: Kam med to interakcijo izgine pogajalska spretnost vodij? Zakaj se nam dozdeva, da takšna pogajanja vselej padejo na sam rob teritorija in se je z njimi treba še naprej ukvarjati? Kakšna strast obsede vodje, da se ne znebijo nadležne naloge, zaradi katere so ves čas videti, kot da so v škripcih? Ali namreč ni argument naposled ta, da obvelja v središču teh dogovarjanj?

Je in ni. Kajti s primerne razdalje opazovano dogajanje nam na ozadju kot pomembno senco izriše konotacijo mita. Težnjo vodij pogajanj. A za mitološko razsežnost sta potrebna čas in veliko zavlačevanja.

Mit vodje

Sama beseda sindikat ima pridih nečesa vsesplošno dobrega, celo lepega. Deluje na socialni ravni, področju, ki je skozi zgodovino postajalo (in ostalo) čedalje bolj prepustno, luknjičasto in premočljivo, da kar kliče po ozdravitvi, četudi z nadnaravno silo, saj tale, tuzemeljska kvečjemu škodi. Potrebuje torej pogumne, predrzne ljudi, ki so za idejo pripravljeni žrtvovati marsikaj samosvojega, če je treba, tudi lastno življenje.

Začudimo se: So mar tudi takšni med nami? Na kratko, upoštevaje človekovo psihofizično strukturo in njeno delovanje, takšnih primerkov ni, jih ni bilo in jih ne bo, če bo le človek tudi v prihodnje ohranil sedanje kemične vsebine.

Zaresnih junakov torej ni, so le iz ozadja utripajoče tendence, ki vrtijo dinamo in proizvajajo heroje z univerzalnim jezikom. In z zaželenim – a ne nujno – dejanjem v praksi. No, seveda, Viljem Tell je bil menda tak, vendar je on izmišljen. Vodje so torej povsem telesni, spodbujeni s svojo resnico, ki ni nujno enaka željam njihovih privržencev. Zato je popolnoma nesporno, da bajeslovnih lastnosti nimajo, obstajajo le naučene retorike in priporočljive veščine. Ki bi si jih želeli imeti. Vsi.

Delavci in njihovo nelagodje

Če se vrnemo k lepoti iz Rilkejevih dozdevanj in se osredotočimo na brhkost sindikalne zamisli, se nam zazdi primerno dojemati pojem kot imaginacijo, z rahlo hripavim zvenom v vprašanju, kaj naj bi počeli angeli s planetarno zavestjo.

Zakaj so torej delavci v svojem nelagodju podvrženi zapeljujočim vplivom vodij? Želja njihove vdanosti je jasna: zasejati malce pogumne fantazije po svojem golem preživetju, po sociali, v zajedeno stvarnost, ki se tam bohoti v najčistejši obliki. Kajti vse družbene zmote se zrcalijo v siromaštvu delavskega razreda. Z njim lahko precizno izmerimo podobo družbe. Zakaj potem njihovi sanjski sliki ne bi ustregli in ji dorisali božanstva, ki bo njihovih pogledov in njihovih besed, saj se jim vzame glas, preden spregovorijo? Čemu torej njihovi želji ne bi pričarali še lesketa, pa četudi le kot neskončnost?

Morda tudi zato, ker prave prisotnosti resnice ni mogoče nikoli ujeti. A treba je iskati dlje. In zanikati, da smo jo kdaj nehali iskati, saj ko enkrat nehamo, si tega ne moremo več želeti.


Delo, 14.07. 2012

Ni komentarjev:

Objavite komentar