V OBLASTI GROMA

Biti v napetosti, začutiti v vseh celicah energetski naboj in potem ta naboj izkoristiti za zmagoslavje. Zmagovati! Biti nepremagan! Ta občutek je Adija spremljal odkar ve zase. Bil je vrhunski športnik. Žilav in neusmiljen. Vase zaverovan atlet. Za sabo je puščal vse – starejše in mlajše, perspektivne in vrhunske tekmece. Z najboljšimi športnimi rezultati je veljal za nepremagljivega. Zmaga je zanj pomenila dotik neba. Štartni strel je v njem sprožal ekstremno delovanje adrenalina, najstarejšega človekovega hormona plenilca in ga vedno znova izstrelil v zmago. Leta je zmagoval. Tako dolgo je hodil z zmago ob sebi, da je pozabil na resničnost, na šolo, na dekleta, na prihodnost … Kaj šele na življenje.

Bil je paradni konj najboljših športnih znamk. Ponosno je nosil njihova oblačila in pripomočke (kot so denimo modna očala, ki dajejo vtis, da z njimi nič ne vidiš) ter izzivalno razkazoval svoj razkošen tatoo, z upodobljenim starogrškim atletom. Če bi imel Adi tudi športno srce, bi bil lahko utelešenje starogrškega junaka. Vendar ga ni imel. Daleč od tega. Bil je brezobziren in zato neizogibno nepreviden. Ni upošteval nasvetov svojega trenerja, da bi bilo potrebno posodobiti tehniko treningov ter spremeniti kondicijske vaje. Adi se je, kot bika za roge, držal svojega sistema dela, verujoč v svojo moč in izbranost.

Nekega dne ga je brezobzirnega in brezskrbnega na pomembni kvalifikacijski tekmi kot strela iz jasnega, sicer za las (pri teku je vedno usodno pomemben le las),  premagal perspektiven športnik, ki se je že lep čas zanesljivo vzpenjal med favorite. Adija to ni skrbelo, saj je bil najboljši. Tokrat pa bi ga moralo. Med tekom je nejeverno gledal v široka pleča bodočega prvaka ter tako in drugače ostal brez sape. Najprej je začutil grenak priokus poraza. Tako grenak, kot bi se mu žolč izlil v ustno votlino. Drugi občutek je bil še hujši – občutek neizrekljive osamljenosti v svojem porazu, posledično zaradi drugorazredne pozornosti medijev. Najstrašnejše pa je bilo, d ase ga ta novi favorit Nal, študent fizkulture, očitno prav nič ne boji.

Adi  ga je pozorno opazoval, kako je nekaj sekund uglajeno pozdravljal navdušeno publiko, potem sproščeno poklepetal z mediji, in ko je zagledal Adija, mu je športno podal roko, kar je ta moral (tudi športno) sprejeti, saj se je vse dogajalo pred očmi gledalcev. Hotel ga je še potrepljati po ramenu, vendar je to bilo za Adija nesprejemljivo. Javni dokaz premoči! Nervozno je potegnil roko nazaj, brez besed se je obrnil in s ponarejeno mirnim izrazom na obrazu zapustil štadion.

Nekaj tednov ni prišel k sebi. Prvič v življenju se je počutil šibkega, ker se ni mogel istovetiti s svojim uspehom. Preprosto, ker ga ni bilo. Dojel je to, česar se je njegov trener že dalj časa zavedal. Adi je bil športnik, čigar garancija je bila meso. Vsi drugi deli njegovega telesa ga in njegovega bitja ga niso mogli dohiteti. Meso je lahko dohitel le poraz.

Te resnice se ni dalo blago sprejeti. Njegov habitus se je neizprosno krčil. Svojih drugih lastnosti ni mogel vzljubiti, ker skorajda ni vedel zanje. Civilizacijskih vrednot in oporišč tako rekoč ni poznal. Živel je sam, brez besed, s televizorjem, utežmi in proteini.

Po tem strahotnem porazu je torej Adijevo življenje začelo dobivati drugačno reliefno podobo. Njegovo telo je kazalo zanesljive znake abstinenčne krize. Bil je odvisen od adrenalina, ki je znova in znova zahteval svojo zmago. Adi je živel v oblasti groma. Nemogoče ga je bilo ubiti. Morda le utišati. Z nevarnim tveganjem … Drugih medikamentov ni bilo. Ko je to dognal, je samo še spal. Nekaj tednov skupaj … In sanjal o »Ne greši!«

Adi se je zbudil v sončno nedeljo. Bil je dan novih kvalifikacij, usodnih za njegovo športno kariero. Odkar je spet treniral, se je počutil bolj samozavestnega, ne pa bolje. Oklepal se ga je strah in dvom v lastne sposobnosti, kar ga je po drugi strani zelo jezilo. Strah, dvom, jeza – občutki, ki so bili do nedavnega uganka, so prežali nanj, ko je najmanj pričakoval. Kot v deseti rundi pri boksu. Danes pa je bil trdno odločen, da jih bo zmlel in zatrl. Z vso preudarnostjo, kar jej je premogel, se je pripravil na tekmo. Spil in pojedel je po športni predpisih odmerjeno količino tekočine in hrane. Oblekel je kakovostno reklamno trenirko in obul še kakovostnejše športne copate.  Nadel si je športna očala in kar se da samozavestno odšel na štadion.

Adi stoji pred štartno črto, poleg njega, na drugi stezi, pa nov favorit Nal, njegov najnevarnejši tekmec. Spogledata se in nasmehneta drug drugemu, oba ravnodušna in umirjena, kot se za vrhunske športnike spodobi. Nizki štart!

 Počepneta, pripravljena za izstrel.

»Pozor!«

Adi se obrne k Nalu in razločno sikne: »Vem, kaj si storil!« Zagleda zaprepaden izraz v očeh tekmeca, ki zgroženo odpre usta …

»Pok!«

Adi se požene v dir, z dolgimi koraki ubira pot proti cilju, puščajoč za sabo Nala in vse ostale tekmovalce. Še dva metra … še meter do cilja … Tooo! Zmaga! Ves štadion skandira. Adi , Adi! Očarljivo lesketajoča se zmaga zahteva svojo rožo. Adi sopihajoč čaka na dotik neba …

Namesto tega začuti le neznosno žejo usahle struge, ki pustoši srca pred sabo …

Trajanju stvarnosti, ki večno zmaguje.