LE-BDENJE

Sara je imela vse. Kot diplomantka je že pri dvaindvajsetih živela sama, v luksuznem stanovanju, vozila drag avto in imela dobro službo. Pa še njen fant Lan jo je oboževal. Torej je imela vse. Razen mame. Toda za razliko od drugih otrok, ki so v zgodnjem otroštvu izgubili matere in so jih vzgajale zlobne mačehe, je bila Sara na boljšem. Sena, njena mačeha je bila odlična gospa. Morda je bila do svoje pastorke razumevajoča in topla zato, ker sama ni imela otrok, vsekakor pa jo je imela rada kot bi bila njena. Kljubovala je mitu o hudobnih mačehah. Saro je razvajala še bolje kot oče. Spodbujala jo je pri njenih namerah in načrtih in se z njo o vsem sproščeno pogovarjala.  Bila je njena prijateljica.

Vendar Sara ni mogla ceniti tega, kar je imela. Ni vedela točno zakaj, slutila pa je. Zato je vedno obilno darovala brezdomcem in revnim,. S tem je vsaj delno pomirila občutke krivde, ki so jo nenehno mučili zaradi njene blaginje.  Toda usmiljenje je v njej budilo še nekaj. Motno željo po nečem nedoločenem. Zbujalo je prepričanje, da je vse lahko tudi drugače.  Za vse … Od nekod jo je nekaj klicalo … Te bojazni so vse bolj preplavljale njeno nemirno dušo.

Ker je bilo v Sari vedno nekaj treznega, je vestno opravljala svoje delo. Vendar pogosto brez strasti, izzivov in ambicij. Aktivno – pasivno. Življenjska energija pa se je nabirala …

V stanovanju so nanjo namesto miru, vse bolj pogosto prežale njene bojazni – brezobrazne in brez imen. Da je že resno razmišljala, da bi si kupila psa. Takšnega, zahtevnega, ki bi rabil dolge sprehode.

Nič ni pomagalo, da je bil Lan zabaven fant, poln življenja, načrtov in ljubezni. Recimo, ko sta nakupovala na trgu, ji je kupil solato »s trajno«. Ali pa ji je sredi hudega prepira nedolžno predlagal, »dajva midva skupaj živet« … Nekoč ji je razlagal, zakaj kralj rabi »norčka« … Njegovim šalam se je Sara že smejala, vendar je v sebi vztrajal, da kar ljubiš – izgubiš. Torej ljubiš »glih tolk«, da ne zarežeš – ali da ne zarežejo drugi. Menila je, da ji zadostujejo Lanove vrline. Na tem je temeljila in samo od tod je lahko jemala. Kar ni bilo kaj dosti. To je ugotovila, ko se ji je nekoč, izmučeno od vprašanj, zakaj preprosto ne more biti kot ostali, samo od sebe zastavilo nevarno vprašanje:

»Ali sva se midva že kdaj dotaknila drug drugega?«

Seveda je bila osupla – že zaradi samega vprašanja, kaj šele zaradi odgovora, ki ga ni hotelo biti. Še huje kot če bi bil.

Od tega trenutka dalje se je relief njene notranjosti začel spreminjati. Sam od sebe. Hitro in osupljivo. Pa ne na bolje. Bila je nekakšna metamorfoza.

Sprva je obsojala Lana. Lasti si nekaj kar ni njegovega, je menila.

»To se ne jemlje, to ni teve,« je tuhtala v dolgih nočeh, ko ni mogla spati. Spomnila se je njegovih besed, nekakšnega citata – »Podariš, več dobiš«.

»Potem zame ne bo hudega,« si je rekla. Se zapasala in - pustila fanta.

Ko pa jo je, v enih teh nespečih noči, že spet samo od sebe – tega se je že prav bala, nekaj vprašalo: »Ali se sploh lahko še spi!« je Sara vedela, da globoko orje ledino – nevede in nehote. Vprašanje je začutila približno kot izliv krvi v tkivo. Neboleče. Svareče.

Takrat se je zgodilo nemogoče – istočasno je videla, slišala, čutila, vohala in dojemala. Trenutek za tem se je videno, slišano, čuteče, smrdeče-dišeče in dojeto razkosalo na pet kosov in se skrbno shranilo v njenem telesu. Pet čutov – na pravih krajih. Sara se je sestavljala … Bila je kot nova. Zdelo se ji je, da je do tega trenutka vse narobe razumela. In vse samo slutila …

S slutnjo je bila prisiljena na le-bdenje, ki jo je neusmiljeno in vedno znova pribilo na križ. Gravitacija pa k tlom.

To noč je začela spoznavati, kaj se v njej nabira. Očetova ljubezen, ki je denar, ki je, je sklenila, ljubezen mrličev. Ki je smrt. On je odgovoren, da razen leska slepila, nima resničnih spominov. Takšnih, ki se jim s ponosom reče – Noo! On je kriv, oba s Seno sta kriva za njeno le-bdenje. Za nesvojskost. Za sublimacijo – ampak navzdol-

Se bo maščevala? To ne, zadoščenje pa bo le iskala.

Bila je zelo žalostna.

»Kot Sidharta,« je v sebi zajecljala. »Ali je on tudi čutil umirajoče?«

Zdaj, ko je razumela navezanost, je v vsem videla ponaredke, denimo, Afriko kot bel – v prispodobi. A ker je bila pametno dekle, je hitro spremenila krivost teh podob in razbitine lično sestavila. In še sklenila, da bo kot mitološka Alkesta, podarila del svojih let, le da bo ona dala pretekla …  

»Vsem, ki bodo potrebovali … pa nekaj v odblesk lune bi bilo lepo vložiti,« si je zasanjano rekla. Potem je zaprla oči, ker je bilo tako vse lepše. V prepričanju, da naslednji dan obrnila list, jo je uspavla oster vonj upanja … Življenje je pač takšno – drvi z nami v smrt, pred tem pa nas prilepi nase.

To, kar je Sara napravila v naslednjih dneh je presegalo ugodje. Poiskala si je stanovanje. Prijetno in svetlo. V službi je začela lastno prizadevanje  kovati v nek smisel. In šlo ji je odlično. Glede Lana se je odločila, da bo še malo počakala. Da se bo od znotraj do čistega umil, da bo kot belo izprane skale … Tako.

Že njen prihod v novo življenje ji je podarjal mir, ki je pihljal po zraku. Ni je bilo skrbi, ki bi jo spreletaval. Počutila sej, kot bi si bila podarjena.

»Spet darilo,« se nasmejala in njen nasmeh je bil nasmeh narcise. Sara je spet spoznala pomlad. Do naslednjega dne …

Zamišljeno je hodila po cesti. Vračala se je od staršev. Z njenega obraza še ni izginilo presenečenje, ki ga je tam doživela. Oba sta namreč, vidno zadovoljna sprejela njeno odločitev … Zadoščenje, kje si? Sari se je začelo svitati, da je prehodila le skromen del poti. Ni mogla dojeti, zakaj je nerada odšla od njiju. Navezanosti ni več. Kaj je po-tem? Spet so tu! Ne, ne že spet. Pa je mislila, da je že mimo. Vznemirjeno je hitela v zavetje novega doma.

To noč je sanjala, da ji bog z obrazom, pobarvanim v zeleno, oblečen v kavbojke, stoječ sredi njene sobe žuga s tako dolgim prstom, da sega v nebesa … in ona se ga je bala.

»Dobro je,« si je zjutraj rekla Sara, zadovoljna, da so bile le sanje, in odločena, da bo še poležala, ker je bila nedelja. Poskušala je zaspati nazaj, vendar ji je sonce sijalo naravnost v obraz. Vstala je in zagrnila zaveso. Pogled na sončni vrt pred hišo je preplavil njeno telo. Za hip je opazila njegovo popolno negibnost. En sam čudovit trenutek …

Potem se je lotila hišnih opravil. po vrsti – pospravila je posteljo, zložila perilo v stroj, nasula vanj pralni prah in ko je prižgala mašino, se ji je v spomin prikradla barvna slika srajce, ki je bila med perilom. Lanova. Sedla je na rob banje.

»Lan!« je Sara nenadoma začutila omamno izpolnjen svet. Kaj svet, vesolje, ki je on sam.

Stekla je k telefonu in poklicala znano številko.

»Številka trenutno ni dosegljiva,« je reklo.

»Da nekakšni neživi glasovi govorijo … vsem enako … pa to je grozno!! Ta aparat je zatiralec ljudskih src … morilec! Odtujevalec … kreten!« je Sara jezno zmerjala mobilnik, ki je prekinil njen ljubezenski polet.

»Najbrž še spi,« si je pomirjajoče rekla, vendar je v ustih čutila gorkoto, približno takšno, kot jo ima jok pravkar rojenega dojenčka. Nervozno je hodila po stanovanje, ki je postajalo vse manjše in čakala, da mine ena ura. Da ne bo spet razočarana.

Spet nič.

»Šit in šit!«Najbolje, da si grem kar takoj nabavit tistega psa in z njim izginem v park!«Je mrmrala nesrečno-srečna Sara ...

Tretjič.

»Piiip! Piiip!«

»O, Zarjica! Kje si tamala?« je veselo zapel Lan. »Prispevaš najlepši delež temu jutru, veš to?«

»Čao, Lnči! Ni jutro, dan je poldan,« se je potrudila Sara, kar ji ni bilo v navadi.

»Zame je, zdaj sem vstal, he, he! … Kako si, no?« je žvečil Lan v slušajko.

»Ah, navaden lajf,« se je debelo zlagala. »Razen da sem se preselila v novo stanovanje. Starcem sem vrnila ključe. Od avta tudi. Si lahko misliš? S trolo se vozim v službo. In tko … Skratka, fajn se imam.« Prisluhnila je. Na drugi strani tišina, potem pa dolg žvižg. In spet tišina …

»Tebe pa zelo pogrešam, Lan,« je pogumno dahnila Sara. Tišina …

»Halo, a me slišiš? Lan?« Sara se je spet razkurila na telefon, »Halo! Me zdaj slišiš? Halo!« vrtela se je po sobi, loveč signal, ki je bil ves čas tam, kjer je moral biti. Nekaj jo je hudo vznemirilo.

»Ves čas te slišim, Sara,« je veselo zapel Lan. »Vendar razmišljam, kaj naj rečem. Razumem, kako je težko, če nekoga pogrešaš. Ampak, verjemi, to sčasoma mine … To pogrešanje. Takrat se ti tudi zbistri. Paf, in ni več pogrešanih,  he, he!«

Mrtva tišina se je preselila k Sari. Po dolgem premoru ji je uspelo izdaviti nekaj, kar je že v istem trenutku obžalovala.

»Oh, narobe si me razumel, Lan! Pogrešam te, kot najboljšega prijatelja. Kaj si pa ti mislil?« obrisala si je potno roko v rokav trenirke.

»Po mojem je prijateljstvo ves čas tu med nama. Nimaš se kaj sekirat. Povej, kdaj se vidiva?« je vprašal tako očarljivo in lahkotno, da so se Sarine oči nevarno zarosile.  Zapuščena. Neljubljena … Zdaj pa še to lažno prijateljstvo. Kot rezilo na vratu.

»Lahko v sredo, po službi, če hočeš,« je izdavila.

»Zmenjeno. Uuu, čak mal! V sredo ne morem. Sorry. Nek seminar imam. Lahko kak drug dan?« Spet tista prečudovita barva glasu …

»Okej, no. Se bova še slišala,« je z muko zaključila. »Prav, sva na vezi. Lupčka.« na drugi strani je kliknilo. Kliknilo je tudi Sari. Lan je bil od znotraj vedno čist. Ona pa je za to rabila solze. On živi življenje, ona pa ga je samo spoštovala. Preprosto.

Spet prestrašena, je bila  Sara prisiljena pospraviti dogodke. Pakirala je dobro leto. Temeljito. Vendar čedalje bolj sproščeno. In tako dolgo, dokler iz razbitin ni  nastal čudovit mozaik. Potem ga je shranila, kjer drugje kot v sebe. Z isto strastjo. In ko jo je nekoč tiho, kot mehko jutro, prebudilo trkanje, se je odločno napotila proti vratom. Lan? Več Lanov … Poti nazaj ni bilo. Na srečo.

Le- bdenje