SLINA OSTANE

Stal je v temnem vhodu v staro zapuščeno poslopje in čakal. Ko je ura odbila enajst, je izza vogala po temni ulici počasi pripeljalo vozilo. Ustavilo se je pred vhodom in žarometi so ugasnili. Maks si je zavihal ovratnik, previdno pogledal v obe smeri ceste, stisnil glavo med ramena in pohitel k avtu.

»Kaj bi rad od mene?« ga je previdno vprašal človek za volanom, ko se je Maks usedel v avto.  »Ee, denarja nimam, če tja merite, ha!« je negotovo nadaljeval in gledal v skrb zbujajočo temno podobo poleg sebe.

»Rad bi, da delaš zame,« je odvrnil Maks in z zanimanjem opazoval zbeganega voznika.

»Kaj naj delam? Nikoli nisem počel česa drugega kot ustvarjal. Kaj imate v mislih? … No, s čim se sploh ukvarjate? Jaz …« je Maksa zasul plaz besed.

»Čakaj, da ne bo pomote, Karel! Vem, kaj si in kdo si. In vem, kaj delaš.« ga je preudarno prekinil Maks. Dvoumne besede so dosegle učinek in moški za volanom se je nekako skrčil. Strmel je v Maksa v vročičnem pričakovanju.

»Pojasnil ti bom, kaj imam v misli,« je mirno nadaljeval Maks. »Računam na tvoj talent, tvoje ideje, predvsem pa na tvoj sloves.«

»Aa, ampak jaz pišem strokovne knjige in članke. Kaj si lahko pomagate z njimi?« je nepremišljeno izstrelil Karel.

»Predvsem me pa ne podcenjuj, tako boš ti pomagal sebi.«je siknil Maks in ga prestrelil s pogledom, ki ga je kar prilepil na sedež.

Potem pa je v ledenem tonu nadaljeval:

»Meni boš pa koristil tako, da v bodoče ne boš pisal strokovnih člankov, ampak turistične prospekte, priročnike o zdravi prehrani, brošure in vodnike po naravi, skratka, literaturo, ki  je opremljena s fotografijami. Zaslužek bo odličen,ker gre takšno branje zdaj najbolj v promet. V vseh tvojih knjigah bodo objavljene izključno moje fotografije. Prej si me vprašal, s čim se ukvarjam? Amaterski fotograf sem. Doslej sem s tem poklice, žal, le životaril S tvojo pomočjo pa bo v prihodnje drugače. » segel je v notranji žep suknjiča, potegnil iz njega ducat fotografij, zavitih v plastičen ovitek in jih podal Karlu.

Karel je mislil, da ga je spodneslo že izsiljevanje in zaničevanje njegovega pisateljskega daru, na katerega je bil  zares in edino ponosen, vendar je pogled na Maksove slike dobesedno zledenil kri v njegovih žilah. Za hip ga je spreletelo, da igra vlogo izdelka v kičasti reklami To še ni vse.

»Pa gorski plezalec sem,« se je zlobno zarežal Maks medtem ko je na list papirja pisal svojo telefonsko številko. »Ne pozabi, s kooperacijo začneva že naslednji teden. Ko bom pripravil fotke, ti jih bom posredoval, da lahko na njihovi podlagi oblikuješ vsebino in začneš pisati.« Zaprepadenemu Karlu je podal listek in izginil v noč.

Maks jo je ubiral po mračni ulici, medtem pa pritisnil številko v spominu mobilnika. Zaslišal je piskav »prosiiim«.

»Jaz sem. Vse je steklo po planu. Brez problemov. Sodeloval bo, in to hitro. O deležih se bova dogovorila, ko bo že kaj narejeno. Do takrat vas pozdravljam.«

* *  *

Karel ni več prenesel zgovornega pogleda svoje žene. Pravzaprav tudi svojega nanjo ne. Toda njen je bil veliko močnejši in nevarnejši. Motril je, strmel in se nazadnje zapičil vate kot akupunkturna igla. Le da nalašč vedno na napačno mesto. S priokusom in učinkom voodooja. Bil je kot želo, ki ga je znova in znova opozarjalo na njegovo socialno odvisnost od nje. V takšnih, ne ravno redkih trenutkih je vedno umaknil svoj pogled in se zaradi tega vsakič znova bolj zasovražil.

Njegova žena Sonja je bila meščanka. Tako je živela in tako se je vedla. Karel je temu rekel malomeščansko. Bivala sta sredi mesta, v starem, luksuznem stanovanju, ki ga je podedovala od  starih staršev. Čakalo pa jo je še tisto od staršev. Posedovala je kup delnic in z njimi spretno barantala. Tako je imela dobro plačo, poleg pa še ugledne družinske vezi. On pa je bil podeželan, s statusom uveljavljenega strokovnega pisatelja. Vendar se od priznanj, to ve vsak, ne da živeti.

Otrok nista imela in sta, razumljivo, imela dovolj časa za medsebojno odtujevanje, zaničevanje in v zadnjem času tudi za prikrito sovraštvo. Nekoč, daleč v preteklosti ,ju je združil skupni konjiček . plezanje. To pa je tudi vse, kar rada počneta skupaj tudi zdaj. Sicer pa si nista bila nikoli blizu oziroma preblizu. Velika prijatelja tudi nista bila, vedno le majhna. Nikoli si, recimo, nista pripovedovala šaljivih zgodb, ampak le tiste problematične, kar je najbližje temu, da izpoveš vse, slina pa ostane.

Z leti pa sta vsak zase vendarle ugotavljala, da pravzaprav potrebujeta drug drugega: Karel Sonjo iz materialnih in socialnih razlogov, Sonja pa njega za dokazovanje te svoje premoči. Ena takšna pokvarjena simbioza, bi lahko rekli.

Finančna odvisnost od žene je Karla čedalje bolj motila. Sčasoma se je sicer nekoliko sprijaznil z njo, ker je bil delno parazit (on v pozitivnem, Sonja pa v negativnem smislu, kakopak), delno pa mazohist. Zelo boleče pa je bilo nazorno opozarjanje nanjo. S tistimi zapičenimi pogledi, ko sta preštevala njegove skromne honorarje, kar je trajalo nekaj sekund, je Sonja to nedvoumno dokazovala. Zdaj, ko si je omislila leče, se mu je zdelo, da so se ti pogledi podvojili. Celo potrojili, bi rekel. V teh trenutkih je stežka kontroliral svoje vedenje, denimo, udaril se je v rob pohištva ali nehote razbil kakšen kozarec. Nezadovoljstvo je delovalo od znotraj, boleče in brez nadzora. Ni si mogel pomagati, njegovo nežno, umetniško srce je hlastalo po zadoščenju. Po domače – maščevanju. Nič ni pomagala misel saj bodo honorarji nekega dne vrtoglavi, ta svetla spodbuda, ki ga je grela dolgo vrsto let. Na njegovem planetu očitno ni dosegla optimalnega grelnega učinka. Morda v neki drugi galaksiji.

Sodu je izbil dno Sonjin histeričen »NE«, ki ga je izrekla glede finančne podpore njegovi zadnji knjigi. Izgovorjen z njenim srh zbujajočim glasom je spominjal na podivjano pošast. Karlove misli so bile od tedaj veliko bolj temne kot tako imenovana neljubezen. Še posebej, ker je moral potem potrkati na mnoga vrata in večkrat slišati takšen »ne« (vendar niti eden ni bil tako srhljiv kot njen). Od takrat dalje je imel Sonjo za sovražnico svojega talenta. In takrat je končno spoznal, da mu Sonja-sadistka ne želi uspeha. Ta dogodek je potrdil tudi dejstvo, da je v resnici odvisnica. Kot je kazalo, se tega očitno ni mogla zavedati, ker ji je strast zastrla pogled. Še naprej je streljala z očmi, če se je le pokazala priložnost. Če se ni, jo je poiskala sama. Saj je denar bil še vedno njen. Vendar Karla Sonjin denar  pretirano ni zanimal. V ognju je imel drugo, bolj razžarjeno (in razžaljeno) železo – reševanje samopodobe.

Sedaj, ko je končno spregledal Sonjino skrivnost, je še bolj vneto sovražil njen grizoč pogled. Tako zelo, da ga je bilo tega na trenutke  celo sram. Toda, ali obstaja za ranjeno dušo kaj lepšega kot kuhati sovraštvo in planirati maščevanje? Ne.

Torej, Karel je načrtoval in planiral – enkrat težke muke za ženo, drugič … še težje … Potem ga je nekega dne kar prešinilo. Plezanje! Plezanje? Da. Genialna zamisel. Zvlekel bo Sonjo na najbolj strmo goro, saj vedno hoče tekmovati z njim. Z njim, ki je plezalec od rojstva, po srcu in je v gorah doma. Tudi tam bi rada zmagovala. Ali vsaj premagovala.

»Povsod Sonja, povsod njeni kloni,« se je z odporom nasmehnil. In se v mislih opasal za bitko.

V naslednjih dneh je načrt obtesal do potankosti, do zaslepljujočega sijaja. Kajti Karel je bil vrhunski teoretik.

                                                          

*  * *

Sonji, tiste sončne nedelje ni  bilo potrebno dvakrat predlagati izleta v hribe. Navdušeno je sprejela plezalski izziv, saj je že dolgo čakala na takšno povabilo. V prtljažnik sta zložila skoraj novo plezalsko opremo in se odpravila. Med potjo sta, kot že dolgo ne, sproščeno klepetala o tem, katero skalo si bosta izbrala. Karel je predlagal skalo na osamljeni gori, znano po težavnem dostopu.

»Strma je, vendar je dobro opremljena s klini. Sam sem jo v mladosti večkrat preplezal,« je prepričljivo razložil Karel. In poudaril. »Priljubljena je med plezalci, ker je, obenem pa ni zahtevna. Odvisno od poguma …« Sonja je predlog takoj sprejela. Po svoje je bila počaščena, ker Karel ni podcenjeval njenih plezalskih sposobnosti. Samovšečnost ji je malce oplazila presojo.

Ko sta se privezovala, je Karel Sonjo privezal na točno določeno vrv, ki se seveda ni razlikovala od ostalih. Odločila sta se, da tokrat ne bosta plezala v tandemu. Vsak zase, sta sklenila in krenila. Karel najprej, Sonja za njim.  Med plezanjem je pozorno iskal določeno ostro skalo, nad katero je bil pribit klin. Ta bo z lahkoto pretrgala načeto in napeto vrv. Ko jo je zagledal, je splezal nadnjo in Sonji pod sabo zakričal, da predlaga počitek. Sonja je svojo vrv obesila na klin pod ostro skalo, edini, ki je bil na razpolago. Potem se je samohotno zanihala nad prepadom. Karel je pozorno, a neopazno pogledoval, ali se vrv, ki se je pod težo Sonjinega telesa napela, tanjša. In takoj, po osuplem spoznanju, da se ne, je prestavil v plan B. Sonji je z navdušenim zamahom roke  pokazal posebno čudovit razgled, pri čemer se je moral zavrteti in pogledati nazaj. Takrat je nekoliko sprostil varovalo na svoji vrvi in se spustil nižje, nad skalo. Od tam je z lahkoto vrv prerezal.

Pod seboj je zagledal Sonjo, ki hlasta po zraku in drvi, v prostem padu, kakšnih nekaj deset metrov navzdol. Slišal je njen krik, potem pa še rezke zvoke lomljenja vej. Moral je prav izostriti pogled, da bi bolje videl, kaj se spodaj dogaja. Njegova žena je padla v krošnjo drevesa in med vejami negibno obležala. S hitrostjo, ki jo človek doseže le, če o njej ne premišljuje, je Karel splezal k drevesu in se nanj povzpel k Sonji. Obrnil je njeno glavo in se zazrl v njene oči. Bile so žive! Sonja tudi. Nad seboj je razločno zaslišal plahutanje kril njenega angela varuha. Premaknila je roko. Vzel jo je v svojo in kdo bi vedel zakaj, žalostno zajokal.

»V zločinu tako močan, v kazni pa tako nebogljen,« je dejalo nekaj iz globočin njegovega bitja.

Ker na plan C ni  računal, je poklical reševalce ...

Sonja je počasi okrevala, Kljub vrhunski, dobro plačani zdravniški negi so bile posledice precej hude in neprijetne. Takšne, da je potrebovala pomoč. Nenehno skrb in nego. Ni mogla sama vstati, ni se mogla skloniti … Ko je pa imela slab dan, tega tudi hotela ni.

»Srečna si lahko, da imaš Karla. Kako on lepo skrbi zate!« se je nad Karlovo oskrbo navduševala njena mati. Tako lepo je govorila, da se je tako zdelo tudi Karlu. Tudi sam je bil ganjen nad lastno dobroto. Ampak, ko so se priplazili  in se ga lotili občutki krivde in obupa, žalosti sploh ni hlinil. Lastno hudodelstvo ga je tako neizpovedljivo peklo,  da je bil prepričan v svoje bivanje v peklu. Življenje v peklu. Znotraj in zunaj. Edino, zares edino, kar je bilo v njegovem življenju smiselno, so bili njegovi strokovni članki, ki jih je zdaj še bolj vneto pisal. Znanja in nadarjenosti mu nihče ni mogel vzeti !

Potem  je nekega dne zazvonil telefon …

Realiziram se tako, da se uničujem.