19. jun. 2012

SAMOUMOR


Nekega čemernega jutra me je odneslo v zaporniško knjižnico. V roke mi je kar padla knjiga Filozofija in duhovnost. Kot bi čakala name. Prebral sem par vrstic. »To si bom sposodil,« je izustil avtomatski pilot v moji glavi, pri čemer se je moj nemehanski jaz prijazno smehljal. Po dolgem času.
Potem sem samo bral.
Od takrat naprej sta se me zen in umnost lotevala na vsakem koraku. Suzuki me je očaral s trditvijo, da je v nepopolnosti popolnost. V tišini sem začutil svobodo. Osho je usmeril moj pogled na bele oblake, kar mi je prineslo nenavaden mir. V zaporu nisem mogel začutiti polne besed »Pustiti biti« in sem izpeljal »Pustiti« in »Biti«. Začenjal sem razumeti horror vacui in na lastni koži začuti, da bolečina res krepi. In tako dalje. Vse te občutke z novo modrostjo vred sem si porazdelil po vseh delih telesa – in preživel.
Ob redkih obiskih me je Ula radovedno opazovala. Glede moje preobrazbe pa ni rekla ničesar. Pripomnila je le, da so ji moja nova očala veliko bolj všeč kot tisti stari špeglji. Ni rekla, da dajem vtis sofisticiranega moškega, ki razume, da le padec omogoča rast. Ampak verjamem, da je to mislila.
Nikoli nisva govorila niti o moji obsodbi niti o mojem življenju v zaporu. Nasploh sva govorila mali. Ali pa nič Samo gledala sva se. Ona se je včasih smehljala. Nekajkrat sva hkrati zavzdihnila. Ni ji pa bilo všeč, ko sem enkrat glasno zazehal. Takoj je odšla.
Dobro se spominjam tistega večera. Sedela sva v priljubljeni restavraciji. Bil je mehek , prijeten večer, dokler ni začela govoriti. Govorila je o tem, da je šla njena nosečnost spet po zlu, da je to gotovo neko slabo znamenje, vendar pa tudi sama misli, da je tako najbolje, ker še vedno nimava pogojev za otroka. To je bil odkrit napad name. Nekaj je še rekla o svojem srčnem utripu ali kaj podobnega, vendar je nisem več poslušal. Niti govoril. Zvrnil sem par viljamovk, jih splaknil z vinom, medtem pa nekaj malega jedel. Mrko sem gledal, vendar vljudno čakal, da je povečerjala. Počasi in dostojanstveno, kar v najbolj neprijetnih trenutkih premore le Ula. Plačal sem račun in odkorakal sva iz gostilne. Jaz prvi, ona za menoj. To je bilo moje majhno maščevanje. Sedel sem poleg nje v avto, se pripel in opazoval, kako speljuje. Tega ni marala. Meni pa za to ni bilo mar. Še več. V ta pogled sem nakapljal še preostale kapljice maščevanja. Cesta je bila spolzka in dvakrat sem jo opozoril, naj upočasni. Ko sem jo opozoril drugič, je vzkipela in začela sunkovito zavirati. Vozilo je zaneslo na drugo stran cestišča, naravnost v nasproti vozeči avto. Tresk! Izid: midva popraskana, prestrašena, a živa. V drugem avtu hudo poškodovan voznik. S trajnimi posledicami …
Res je, da ob njenih obiskih v zaporu nisva govorila o nesreči. O tem, zakaj sem krivdo prevzel nase, tudi. Zato pa sva se v času sojenja zaradi tega nenehno prepirala. Nekoč, ravno, ko sem si pripravljal kopel, me je v hudi jezi celo mahnila po glavi s kipcem Jezusa Kristusa, jaz pa sem jo, tudi v hudi jezi, tako močno odrinil, da seje kar usedla v kad polno vode. Zelo je bila užaljena. Jaz tudi. Prepričana je bila, da sem krivec za nesrečo izključno jaz. Jaz pa sem menil, da je prav ona tista, ki mi mora junaški prevzem krivde priznati s krepko tiskanimi črkami. Ona pa: »To ni nobeno junaštvo, če se tako upiraš!« No, zame bo to vedno, če že ne junaštvo, pa zelo pogumno dejanje. Sicer pa, če bi takrat poznal dejstvo (ki ga sedaj tako rekoč držim v roki), da je življenje do potankosti neurejeno in zato enkratno, bi z večjim veseljem sprejel teh šest let aresta. Ampak ta nevednost je bila nujni del procesa, kos moje osebnosti, ki je potreboval drugačen pogled, a skozi isto okno. To vlogo sem pač moral odigrati. V življenju je potrebno odigrati vse. Tega sem se naučil v zaporu. Zato mi spomini na tisti razburljivi čas sojenja izvabljajo nasmeh.
Z Ulo sva imela tudi drugačne trenutke. Polne smeha in veselja. Če se nekatera vrata odpirajo le solzam, so se najina odpirala smehu. Govorila sva: dva je deljiva in srečna … in pogumna. Pogumno sva načrtovala. Temu je sledil moj vzpon. Napredovanje v službi, lobistična kariera; to ne more spodleteti. »Ne potrebuješ službe,« sem ji govoril«V miru doštudiraj. Tole bo šlo.« In je šlo. Kupila sva drag avto, kakor se za lobista spodobi. Sledilo je prestižno stanovanje, sicer z visoko mesečno anuitet, vendar sva govorila: »Saj bo šlo.« Tista številka dve je naju opogumljala , kultivirala je najina duha. Kupila sva luksuzno sedežno garnituro in digitalni hišni kino. Ravno ko sva naročila kopalno kad v obliki solzice z vgrajeno biserno kopeljo, se je v naši državi zamenjala vlada.
Sedaj je dve prešla v recipročnost: moje nazadovanje v službi, zamenjava avtomobila za avto, selitev v manjše, manj sončno stanovanje. Tudi bolj senčno. Kar še zdaleč ni bilo isto. Dvojka nama je vzela pogum, da ga je lahko podarila bolj drznim, tistim, ki jih ne bo spodnesla menjava oblasti. Tistim ,ki bodo znali dovolj hitro ukrepati …
Zaradi povezanosti sva bila z Ulo boleče izločena iz lastnega sveta, ki ni bil nikoli, tako je sedaj kazalo, zares resničen. Ona je to dojela pred mano.
»Za odlično življenje je potreben resničen pogum,« je dejala.
Dokler sem jaz razpihoval ogenj in se izogibal vsem, sebi pa najbolj, je ona pritrjevala vesolju in kovala načrte, kako se izmuzniti iz povorke nezadovoljnih. Na to bi moral biti pozoren.
Nekoč, ko je preudarno dejala: »Bog vedno nekaj išče.« kot bi rekla: »Drugi sedež je boljši«), sem dojel. Segati moraš do bistva, sicer je vse samo privid. In ko sem dojel, sem bil brez moči. Ukleščen v ponižujočo, navidezno natančnost sistema. Ta resnica je name naletela nepričakovano in nenadoma sem se znašel v neki novi brezkožnosti. Zanimivo, čeprav mi je prav ona vlila pogum, da sem se podal proti vsemu. Ne tako zelo pogumno kot se sliši in kot bi si to želela Ula, pa vendar.
Ula je bila ljubka. Da je ta ljubkost ostala nedotalnjena, sem ugotavljal med njenimi obiski v zaporu. Vendar tudi jaz nisem, tako kot ona, naglas rkel ničesar. V čustvenem svetu je molk najhujša oblika agresivnosti, pa tudi najvišja stopnja nemoči. Zato molčimo. Ljubki v svoji nemoči. In licemerju.
V času moje degradacije sem s kančkom očesa povsod videval pošasti, moj ego pa je bil spraskan do krvi. Zato pa je bila Ula moj vročični jaz. Znala je govoriti v plamenih. In znala se je sliniti celo sama sebi. Da lažje preživi., seveda. To je zvenelo takole: »Danes sem s prijateljico kosila v restavraciji, kjer strežejo samo biohrano, peljala te bom na posebni kraj, je rekla Sara, všeč ti bo, in mi je bilo, čudovito!, strežnica je govorila v tretji oseb, želijo prosim, perfektno, od zdaj bom hodila samo tja, tudi tebe bom peljala tja, Edi, veš, tako si človek res izboljša metabolizem, prosti radikali uničijo največ populacije, če pa je že ne morijo, jo deformirajo, le poglej vse one zavaljene kreature po ulicah, pa to so Marsovci in še več … bla, bla, bla.« Kot da bi se menila z več njimi v sebi, a skoraj brez interpunkcije. Do zadnjega diha.
Takšna je Ula. Prodre skozi pore in tam za vedno ostane. Nekoč mi je resno dejala: »Bodi srečen in zadovoljen, da sem lahko tudi jaz!« Zvenelo je kot ukaz. Bil je ukaz.
Sedim s svojo preteklostjo in čakam. Presenečen sem, da se spominjam vseh teh pogovorov. Mislil sem, da Ule velikokrat sploh nisem poslušal. Bil pa sem tudi prepričan, da sem že zdavnaj zapusti svoje spomine, Tako lepe kot tiste grde. Sedaj sem ugotovil, da so zelo živi in da sem sam njihov edini gospodar. To mi je kar všeč. A nekoč si bom omislil kako ukano za selektiven spomin in tiste neprijetne spravil v red … Spet se smehljam, ker se je oglasila moja zdrava pamet; če ne bi bilo grdih, tisti lepi sploh ne bi bili tako lepi. Sredi smehljaja me nenadoma prešine, kaj pa če Ule ni doma, kaj če je v bolnišnici, v drugem mestu, v drugi državi … eh, no, torej, na srečo se je moj um ustavil in obmiroval. V cerkvi je . Ob tej uri je vedno pri maši. Po novem. Najbrž moli zame, heh!
Stemnilo se je in nad vhodom se je prižgala stara ulična svetilka. Pod ogromno senco starega kostanja, oddaljenega nekaj deset metrov , se počasi ustavlja znan, temno moder swift. Ula. »No, punca, že dolgo čakam , če na nič drugega, vsaj na neko potrdilo ljubezni,« se nasmehnem in švignem iz avta proti vhodu. Zapahnem vrata, da ostanejo napol odprta in smuknem v kot za njimi. Ne prižgem luči. »To bo presenečenje,« se smehljam, »že na vhodu!« Zaslišim korake. Pritajeno prisluhnem. Nekdo se približuje … Napeto čakam … Nič. Gre mimo. Tišina … Spet koraki … Čedalje glasnejši. Bližajo se vhodu. Resničen človek prihaja … Znani, odločni koraki. Stopi na prag. Po tleh se zariše dolga senca … Ula naredi korak v vežo. Nadenem si hudomušen nasmeh in stopim iz teme. Iztegnem roko proti njej. V medli svetlobi ulične svetilke vidim odsev svojih očal v njenih široko odprtih očeh. Zgroženo odpre usta, naredi korak v umik in brez glasu - pade. Dojemam. Ni me prepoznala. Sklonim se nad njo. Primem jo za roko …
»Ula,« zaslišim tuj glas, »še en paket je ostal … bo treba še enkrat …« hitro bližajoči se koraki …
Na vratih zagledam podobo moškega. Presenečeno me premeri, potem pa zaprepadeno pogleda ležečo Ulo. Papirnate vrečke padejo po tleh.
»Ula, ljubica, pa ne spet … tvoje srce, o bog … Ula!« Ula negibno leži. Njen pogled zre v globoko temo.

Če se premaknem, se bo vse ponovilo.


Ni komentarjev:

Objavite komentar