ZAPOR IN ŽENSKE

Pomanjkljivost slovenskih zavodov za prestajanje kazni zapora (ZPKZ), tako moških kot ženskih, je da ne morejo zagotoviti dela vsem zaprtim osebam. Ženski zapor na Igu v tem ni izjema. Nekaj obsojenk dela v knjigoveznici, nekaj jih dela v kuhinji in pralnici, in le nekaj zunaj zavoda. Javni gospodarski zavodi so tisti, ki bi morali skrbeti za ustrezen trg dela obsojenk in bivših obsojenk. Vendar dela ni! Namesto dela torej, so obsojenke odvisne od svoje iznajdljivosti in lastne ambicije, kako najbolj učinkovito izrabiti čas prestajanja zaporne kazni. Glede na navadne vzorce in življenjski slog pred prestajanjem kazni, se na žalost, slog odvisniškega življenja nadaljuje tudi v zaporu. V Sloveniji pravzaprav ni zapora, kjer ne bi bile prisotne psihotropne snovi; dobi se vse, od različnih blažjih substanc do najbolj trdih in najbolj pogubnih drog. Zato obsojenke nimajo najmanjše možnosti, da bi se med prestajanjem kazni iz začaranega kroga potegnili. Seveda je vsem znano, da imajo slovenski ZPKZ-ji precejšnje težave z zaposlitveno politiko (kar konkretno pomeni pomanjkanje kadrov), toda tudi tisti, ki si v zaporih že leta služijo kruh, so najpogosteje neadekvatni, da ne rečem – neustrezni. Imela sem jih priložnost spoznati kar nekaj in najmanj kar se človeku utrne med pogovorom z določenimi zaposlenimi je dejstvo, da so to posamezniki, ki so tam zgolj zaradi nuje ali gotovosti zaposlitve, ki posledično proizvaja rutiniranost v izvedbi programov rehabilitacije (po načelu, ker jih je po zakonu pač potrebno izvajati), običajno jih lahko prepoznamo po aroganci in nekakšni komično-pokončni drži, ki naj bi pomenila oziroma zaporniku sporočala – pazi se ali ne bojim se te  nekateri, kar so za ta profil dela – ki nujno, res nujno potrebuje izjemen socialni čut – torej najbolj nevarni tam zaposleni povzpetniki, ambiciozni posamezniki, ki s potrebami zaprtih ljudi nimajo nikakršne veze, zanima jih le lastna pozicija in kariera, ki lahko pripomore nadaljnji, saj je splošno znano tudi dejstvo, da naj bi bili v zaporih zaposleni pogumni in zgledni delavci. Kar nikakor ne drži! Niti približno, saj je paradni konj poguma toplina in dobrodušnost, med zaposlenimi delavci v slovenskih zaporih, konkretno na Igu  pa je takšnih zelo malo, peščica. Na tem kraju redko srečaš iskreno toplega tam zaposlenega – takoj opaziš, da so ali po dolžnosti prijazni ali hočejo s ljubeznivim (a površnim) pristopom prikriti svoj neprijazen in pretenciozen, se pravi ne ravno junaški in ne močan karakter. Sicer pa slednje v psihoanalitičnem »žargonu« pomeni za njih nujno kompenzacijo – saj so se ravno zaradi te šibkosti zaposlili v  omenjani ustanovi. Žalostno.

Že prav, da se vsi po vrsti sklicujejo na primarno funkcijo totalitarnih ustanov, se pravi zavodov za prestajanje kazni zapora, ki je – to vemo vsi  prevzgoja in discipliniranje, kar se seveda mora tudi dosledno izvajati, vendar brez pravšnjega psihosocialnega pristopa do obsojencev (kar pomeni začutiti določeno empatijo do njih in ne le prezir) stanje rehabilitacije lahko drsi le navzdol.

Kar zadeva kulturno življenje obsojenk je stanje naravnost  šokantno, saj nekateri zaposleni sploh ne razumejo kaj določene kreativne delavnice pomenijo za osebnostno rast obsojenk. Mislim pa, da je stanje bolj alarmantno tudi zaradi vakuuma, mehurčka, ki ga  zaposleni, posebno tisti na odgovornih pozicijah ustanove, ustvarijo glede zunanjega svet – kar v praksi pomeni, da samovoljno ustavijo ali preprečujejo razvoj prostovoljskega projekta, denimo na področju kulturnih dejavnosti (saj smatrajo, da zaprti ljudje ne potrebuje razvijati svoje nadarjenosti), čeprav farizejsko zatrjujejo, da za projekt so! Kako naj to najbolje pojasnim? Mogoče takole: Osebno sem bila pred projektom opozorjena z »bodite pripravljeni na obrekovanje s strani obsojenk zoper nas, zaposlenih …« Jaz: »To pomeni, da bi vam morala o tem poročati?« Zaposlena v ZPKZ je pritrdilno prikimala …