RDEČE SOLZE

V sterilni bolniški sobi poleg postelje tiho sedi ženska srednjih let. Sedi in strmi v speči obraz na blazini. Ta izžeti, od pomirjeval umirjeno obraz je obraz njenega osemnajstletnega sina Jana. Jan skoraj neslišno diha. Verine oči pa nazorno izražajo skrčeno žalost. Tudi strah pred njenim izbruhom. So trenutki, ko se ji zdi, da je ta žalost nevzdržna, potem ji uspe zopet zajeziti. Strniti. Sedi poleg postelje bolnega sina in čaka, da jo bolečina stre. A se ne zgodi …

Namesto tega začuti grozo, ki jo začutimo ob valu spominov v nepravem trenutku. Teh spominjanj se najbolj boji, ker živijo z njo, v njeni glavi. Kot sovražniki in prijatelji hkrati. Prepozno je, ne more jih več zajeziti; se že spominja. V tem neprimernem trenutku zbeži v neobstoječo stvarnost.

Neskončni zeleni pašniki okoli hiše, obdane s košatimi drevesi. Najlepša med njimi je stara jablana, ki obrodi sadeže z najbolj omamnim vonjem. Mogoče zato, ker oče vedno govori: »Nikoli ne škropim teh jabolk, greh bi bil uničiti to izjemno delo narave.«

Vera je Verica. Majhna deklica, ki ne razume, kaj to pomeni, a če oče pravi, bo že držalo. Oče ve, kdaj je treba krmiti živino in koliko ga država goljufa pri denarju. Ve tudi, kaj je treba kuhati, za vsak dan v tednu posebej. Najbolj osupljivo pa je, da natančno ve, da natančno ve, kdaj je treba nehati gledati televizijo in kdaj brati. Oče je pameten kmet. Pogosto reče: »Hvaležni smo lahko že zato, da imamo oči, ušesa in nosove.« Mati ga občuduje in skrbi, da je zadovoljen. Zato je vse čudovito in skladno z drevesi. Tako odrašča tudi Verica. Skladno z zeleno travo svojih sanj.

Neskončno zeleni travniki okoli hiše, obdane s košatimi drevesi. Jablan, najlepša med njimi, ki diši v svet. Pod njo odraščajoča Vera s debelo knjigo na kolenih. Študira gestalt. In vse ostalo. Študira psihologijo in vse ostalo. In vse ostale. Srečni časi …

* * *

Vera stoji pred nočnim oknom svojega stanovanja. A v steklu se ji srečno nasmiha še ena Vera. Njen sluh pa je izostren le za zvoke iz otroške sobe. Njeno srce bije le za majceno bitje v njej. Materinstvo pri štiridesetih … Po vsem prestanem trpljenju, po obupu, da nikoli ne bo mati. Toliko strnjenih muk. Zdaj ve, zakaj. Trdno in sebično se oklepa otročka. Samo njen je! Pridobiva nek živalski čut; vedno pripravljena na skok. Na obrambo. Zaščito. Pozablja na duhovno razsežnost. In pozabljanje deluje. Spodbuja del osebnosti, ki vedno pleni.

Jan odrašča. Je ljubek fantek. Vera mu podarja ves svoj spanec. Vse, kar potrebuje, in vse tisto, česar ne. Dozdeva se ji, da njun svet drvi skozi vesolje med zvezde, ki so vse bolj dosegljive. Za njenega otroka. Sploh se ji ne zdi, da bi bil ta svet neresničen. Da le čuti meso svojega otroka. In usliši vse njegove želje. Otrok pa je nadarjen; sprehaja   se ji po duši. Z dovoljenjem. Pa tudi brez njega. Potrebuje to in ono, potrebuje vse. In, kdo mu bo to nudil, če ne ona? Študijsko znanje gre k vragu, ko jo milo in proseče pogleda. Toliko strnjene sreče! Zdaj ve, zakaj.

Jan je ugotovil, da preživetje pogojuje zunanji svet, ko je spoznal prvo človeško trpljenje. Ko se je začel spraševati o smislu življenja. To ga le začelo moriti že zelo zgodaj. Ker je bil bister in pameten. In naveličan. Nujno je želel nekaj spremeniti. Nemir na gladini … Tega nenehnega vznemirjenja  ni mogel z nikomer deliti. Njegove vrstnike je zanimalo vse kaj drugega kot to, zakaj so. Občutek je imel, da njegovega sploh ni bilo ali da je njegov prihod slovo. Zaradi te drugačnosti je postajal vse bolj zagrenjen, priklenjen k modrosti.  Bral je, bral in tuhtal, zaklenjen v svojo sobo in vase. Hudo je bilo že to, da ni maral ljudi in se jih je bal, kaj šele občutek, da je nekako obtičal v času. Spoznal je, da sebe v njem uresničuje s samouničevanjem. In tako je nevede zapadel v najhujšo obliko odvisnosti – v začaran krog časa. Kot bi v njem potoval tako, da sebe ni mogel in ni imel kje ustaviti. Kljub zloščeni materini ljubezni mu ni uspelo ubežati. Ali prav zavoljo nje. Potoval je sam. Srečen ravno ni bil, le nekako nenavadno samozadosten. Vera pa mu je še naprej nudila vse.

*  * *

Nekega dne, ko je za vrati že čakala pomlad, se je njegovo telo zgrudilo. Kot bi izgubilo funkcije za uporabo. Zavedel se je šele v bolnišnici.

To je bila zanj prava temnica. Ljudje in ljudje … Povsod.

Anamneza, nadaljevanje z neskončnimi pregledi, mučne, boleče preiskave. Diagnoza: smrt. Smrt, ki je pogojena z darovalcem. Ta nova brezpogojna odvisnost od zunanjega sveta je bila zanj največja muka. In ni poznal načina, kako bi se je znebila. Bila je hujša od bolezni.

Prav nič ni bilo odvisno od njega. Sprejeti odločitev o darovalcu ali ne sprejeti? Odločil je zdravniški kodeks. Šlo pa je samo zanj. Tujec je reševal njegovo telo, neodvisno od njegovih želja. Nihče ga ni vprašal, ali to sploh hoče. Če noče, še manj. Še več; tisto drugo za zdravstvo sploh ni bilo sprejemljivo. On pa tega krutega dejstva ni znal sprejeti.

Vera, pomagaj!

Glede na prekletstvu podobno stanje v katerem se je znašel, je Jan sklepal, da se nima smisla držati formalnosti. Tudi sicer je bil prevzeten, kar so mu drugi vedno očitali. Nikoli ni ugotovil, zakaj, a tega ni dobro prenašal. Sedaj, ukleščenemu v bolezni pa se mu je nazorno izrisalo dejstvo, da z vesolja tega že ne bi videli. Nedolžna najstniška fraza, bi površno rekli …

Jan je v bolnici spoznal še nekaj.  Vera ne dokazuje boga ...

Presaditev kostnega mozga torej. Zdravnik je v okvirih zdravniške etike uporabil (ne)obetavne besede, da se mora na primernega darovalca čakati, kar je običajno.

Sledilo je čakanje … Mukotrpno in ubijajoče. Bolezen je medtem shirala njegovo telo. Tehtal je toliko kot količina bolezni, kar je pomenilo, da bolezen z njim vred najeda samo sebe. Skrajno ponižujoče žretje.

Že izgovorjeno ime bolezni je iz oči drugih jasno opozarjalo na navzočnost odhoda. Na videz sočutni, a zarezani pogledi so sčasoma dodobra načeli njegovo samozadostnost. Ob njih je čutil le njihov strah, šepet njihovih misli: »Bog, kaj če se to zgodi mojemu otroku … Meni!« V resnici so bile vse te oči vredne usmiljenja. Lovorika za človeško nemoč.

Njegov duh pa je, prav zavoljo njih ostal neomajen.

Ugotavljal je, da ga tuje tvorbe v njegovem telesu čudežno utrjujejo. Zagotavljale so mu prednost pred vsemi. Z njihovo pomočjo je premagal negotovost. Sčasoma je torej bolezen sprejel. Podpirala je njegovo odločitev; možnost odrešitve. Ni potreboval ne tolažbe ne zdravja. Bil je bolezen v vsej njeni veličini.

Pogosto je skozi priprte veke opazoval Vero. Njene boleče nasmehe, prežete z grozo pred tem, kar bo prišlo, in obupom nad tistim, česar nikoli ne bo. Njene oči, ki so s težavo odtrpele njegov pogled. Začutil je, da prav skoznje gleda v brezkončnost.

Čas pa je v svojo negibnost goltal mesece, tedne, dneve …

Jan leži v svoji postelji in opazuje Vero. Sedi poleg njega in v roki drži odprto pismo iz bolnišnice z zloslutnim sporočilo: »ni še primernega darovalca«. Zdaj je njena bolečin skrita sama v sebi. Zato je najbližja in najpristnejša. Nikoli sprejeto dejstvo na njenem obraz pa kljubuje zmagi uničenja.

»Na dnu sem, mama,« načne Jan neštetokrat nedorečen pogovor. Njegov glas je izsušen kot njegovo telo, ki nedvomljivo kaže, da je sestavljeno iz okostja. Njegove besede pa so trdne in odločne.

»Ne morem biti globlje! Imam le še svojo odločitev… Če mi ne boš pomagala ti, bom to storil sam,« brezpogojno zaključi in pogleda proti oknu.

Po Verinih licih s e v kotičke ust stekajo solze. Tega ne sme dopustiti. Da beton izmaliči njenega otroka! Vsak delček njenega telesa boleče drhti. Razsodnost in upanje pa neusmiljeno mirujeta. Še bolj neznosno negibna kot med prejšnjimi pogovori. Odločitev bruha na površje. Mora mu prisluhniti. Vedno mu je. Kdo bo, če ne bo ona. Ali zmore še? Ne zmore več. Ne zmore več gledati sinovega trpljenja. Zre le v njegovo odločitev. Zlovešči del nje zakriči, tisti drugi, poraženi, molči …

Jan jo opazuje. »Nič in nihče v času ni vreden solza, mama.« tiho reče in zapre oči.

Zavest sinovega pogleda je tako močna, da Vera ne joče več. Bolečino stisne med zobe in shrani občutek. Vstane, stopi k omarici z zdravili in vzame stekleničko. Odpre jo in vanjo vbode injekcijsko iglo. Posrka vsebino. Vrne se k postelji in ne da bi ga pogledala, ljubeče vzame sinovo roko v svojo. Z iglo prodre skozi tanko kožo v žilo in vbrizga vsebino. Potem skrbno pritisne košček vate na predrto mesto. Sede na posteljo, držeč sinovo roko v svoji.  Opazuje njegovo enakomerno dihanje. Njegov obraz še nikoli ni bil tako spokojen. Na njegove ustnice se je izrisal nasmeh polzečih sanj.

Spanec njenega sina še nikoli ni bil tako tih.

Vera se zave, da zločin postaja njeno osebno dejstvo. Da bo odvisna od tega, kar zanjo sploh zločin je. In od prirejenega spomina, kjer si je odsekala roko. Zave se, da mora um ohraniti v enoumju, prekriti z njim strah in grozo. V pravem spominu pa poskušati ohraniti občutek spokoja, zarisanega  na Janovem obrazu, ki se dotika vesolja in ga Jan nepreklicno odnaša s seboj. S seboj pa ne more vzeti poslednje, neizbrisane, neizmerne, neizrekljive bolečine. Na srečo …

Telefon zvoni, a sprehod po slišnem je ne vznemiri.

Sproži se odzivnik

»Pozdravljeni, doktor Mern pri telefonu. Jan, dobili smo primernega darovalca zate! Čim hitreje naj te pripeljejo sem, v bolnišnico! Lep pozdrav.«

V Verinih očeh se zrcalijo rdeče solze …

Ker sem podla, si ne želim opraščati.