POSLANSTVO ZAPORA

Kriminaliteta v splošnem pomeni skupek vedenj in ravnanj posameznikov, ki ogrožajo temeljne človekove vrednote in so v kazenski zakonodaji določena kot kazniva dejanja. Zaradi občutka ogroženosti  in strahu se ljudje zatekajo po pomoč k ustreznim državnim institucijam. Na podlagi teh predstav in o tem, kdo so zločinci, se kriminalna politika države odloča kakšno zakonodajo bo oblikovala in kakšen sistem ukrepov zoper kriminaliteto bo sprejela. Ustanovila je institucije, ki se ukvarjajo s kriminaliteto in skušajo. Mednje spadajo zavodi za prestajanje kazni zapora (ZPKZ). Zavod kot totalitarna ustanova mora imeti poleg jasnega cilja prevzgoje tudi svojo vizijo. A če kje, je ravno v zaporu vizija najbolj tesno povezana s ciljem. Torej, vizija oziroma poslanstvo zaporov je izvrševanje različnih kazenskih sankcij in pripora. Že na prvi pogled se da oceniti, kašno težo torej ta vizija ima; nič manjšo, nič večjo in nič drugačno od cilja. V zaporu si torej prizadevajo za izvrševanje zaporne kazni, za zaporne alternative oblike dela v korist skupnosti in vzgojnih ukrepov oddaje v prevzgojni dom itn. Predvsem si prizadevajo, da so zapori varni za družbo, zaprte in zaposlene. No, to je sicer pohvalno, kakor tudi obravnave odvračanja od kaznivih dejanj, a že s prostim očesom je vidno, da tak način obravnave zaprtih ljudi ne bo spreobrnila. Menim, da je resocializacija možna pri večini obsojenih, če ni  posredi psihična bolezen (čeprav se danes z učinkovitim zdravljenjem da tudi te zajeziti), le da v naših zaporih ni še ne duha ne sluha o sodobnem pristopu k obravnavi človeka-zapornika kot sebi enakega. Kdaj bodo pri nas obsojenci izvedeli  za človekovo posebno pravico, da postane kriv in za njegovo odgovornost, da premaga krivdo? Nikoli, ali vsaj do takrat ne, dokler za zapore ne bo obveljala drugačna politika zaposlovanja, tam namreč največkrat niso zaposleni primerni ljudje (z izjemo nekaj izjem :). In dokler bo tako, bomo imeli v zaporih pravila in principe obravnave zapornika kot človeka, ki so veljali v času hladne vojne.

Za vzgled bi nam lahko bila Norveška, ki je vzgled vsem, ima namreč najbolj humane in sodobne zapore na svetu, predvsem zato, ker je relacija obsojenec-zaposleni na visoki ravni. Njihov zapor Halden slovi tudi kot najbolj luksuzen, saj imajo zaporniki svoje kopalnice, mini hladilnike, luksuzne televizorje, prost dostop do interneta itn. Tudi s prostimi izhodi so tam veliko bolj radodarni. Rezultati pa so očitni, ne beležijo, da je kdo kdaj hotel iz katerega norveških zaporov pobegniti.

Skrbi me, da pri nas te stopnje še dolgo ne bomo dosegli. Morda  pa bi začeli pri učinkovitem, morda na videz drobnem, a zelo pomembnem detajlu -  s spremenjenim pogledom v prihodnost, se pravi, z na novo izoblikovano vizijo in njeno vsebino …