V slovenski kazenski zakonodaji sta opredeljeni dve kaznivi dejanji v povezavi z drogo, ki je zelo kompleksen družbeni problem, in sicer v Kazenskem zakoniku R. Slovenije v 196. členu navaja kot kaznivo dejanje »Neupravičena proizvodnja in promet z mamili« in v 197. členu kaznivo dejanje »Omogočanje uživanja mamil«. Samo uživanje drog v Sloveniji ni določeno kot kaznivo dejanje ampak kot prekršek, ki je del kazenskega prava, je pa bolj blago naravnan in manj stigmatizirajoč. Vsekakor pa je zdaleč zmotno vsesplošno mnenje, da droge vodijo za stene zapora, so pa le eden dodatnih dejavnikov tveganja oz. kriminalitete. Zakaj, človek skozi življenje nastopa v različnih vlogah, ki mu jih narekujejo družbeni kodeksi, to pa je za vse nas pogosto zelo naporno, saj je družbeno okolje vedno bolj zahtevno, od človeka pa terja veliko fizične in psihične energije, napor, ki neštetokrat sploh ne obrodi sadov – glede na pričakovanja samega posameznika na eni strani in zadovoljitev pričakovanj družbe na drugi. V zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) je vedno več žensk, ki prestajajo kazen zaradi kriminalitete povezane s psihotropnimi snovmi. Tukaj se pa lahko zastavi vprašanje: ali je uživanje drog vzrok za kriminaliteto ali je zasvojenost posledica kriminalnega dejanja? Toda tako kot povsod po svetu tudi pri nas to vprašanje je in bo vedno močno stigmatizirano, saj gre za nedovoljeno dejavnost in posledično odvisnost, ki se je skuša prikriti. Znani so le statistični podatki, da je odstotek zasvojenosti večji v ženskih ZPKZ kot v zaporih za moške. Biti ženska odvisnica in hkrati še pristati za rešetkami predstavlja dvojno stigmo, v najslabšem primeru pomeni izčrpati vse možnosti za poskuse upirati se ekstremno negativnim moralnim etiketam. Torej, zelo verjetna razlaga za nadaljevanje (ali začetek) odvisnosti v ZPKZ je vzrok v tradicionalni vlogi ženske, ki jo ta ima v družini (obsojenka mora neredko na milost ali nemilost zapustiti otroke družbi oz. socialnim ustanovam, ki jim že zaradi lastnih izkušenj ne zaupa), možen vzrok za nadaljevanje z jemanjem drog je tudi drugačno dojemanje zapora žensk kot moških, zelo pogosti razlogi, da ženske pristanejo v zaporu pa je tudi dejstvo, da so bile žrtve zlorab v otroštvu ali v mladosti in poseg po drogi je avtodestruktiven. Zgoraj našteti dejavniki torej kar silijo v vprašanje, ali lahko potemtakem na zapor gledamo kot na okolje, ki deluje kot spodbujevalec za nadaljevanje odvisnosti ali kot spodbujevalec za začetek jemanja prepovedanih substanc? V zaporu na Ig, edinem tapravem ZPKZ za ženske imajo glede obravnavanja odvisnosti tri vrste programov: Nizkopražni program, ki ga izvaja zdravstvena služba v obliki substitucijske (metadonske) terapije, Višjepražni, ki je v domeni medicinske službe in temelji na izobraževanju in motivaciji ter Visokopražni program, ki je namenjen vsem tistim obsojenkam, ki so napredovale do te mere, da so vključene v bolj odprt režim (kar natančno pomeni, koristijo proste izhode, aktivno preživljajo prosti čas, se izobražujejo, obnavljajo stike s svojci itn.). Vendar je potrebno opozoriti na določeno strukturno slabost zavoda, na »shizofreno pozicijo« nekaterih delavcev zavoda, stvar je v sledečem: v tem položaju se znajde terapevt, ki je hkrati tudi mentor (tisti, ki podeljuje oz. odvzema ugodnosti). Združenje terapevta in mentorja v isti osebi je nedvomen in poglaviten razlog za nezaupanje obsojenke v tega človeka, saj mu ne more zaupati najbolj boleče stiske, denimo in zlasti hrepenenje po drogi. Ni potrebno poudariti, da bo ta kompozicija pripeljala – nikamor. Čeprav bi kdo od zaposlenih začudeno utegnil vprašati:
»A je kaj narobe!«
Mi pa bi v filozofskem smislu odgovorili: »Ja, prav nič.«
V: Kralji ulice, november 2011
Ni komentarjev:
Objavite komentar