Namen postpenalne obravnave je pomagati obsojencu pri ponovni integraciji v socialno okolje, ki se začne že z sprejemno fazo, konča pa se z poodpustno fazo. Nabor zaporniških strokovnjakov, od sociologov, psihologov, delovnih pedagogov in različnih svetovalcev je zadolžen, da bodočega »bivšega« obsojenca čim bolje pripravi na življenje zunaj. Na voljo so še razne druge inštitucije, kot so Centri za socialno delo (CSD), zdravstvene ustanove itn., ki obsojencem nudijo podporo od zunaj. Toda, čeprav je na prvi pogled videti, da stvar deluje brezhibno, vsaj glede na podporo (ali pripravljenost) strokovno usposobljenega osebja in podpornih organizacij, statistični podatki kažejo na 70% povratništvo vseh na prostost poslanih obsojencev. Kje se torej vsakič zatakne?
CSD-ji izvajajo postpenalno obravnavo, ki je namenjena osebam, ki prestajajo, ali so prestajali zaporno kazen, ali so v obravnavi na sodišču zaradi kazenskega postopka. Njihove oblike postpenalne pomoči so: 1- pomoč pri resocializaciji in ponovnem vključevanju v normalno delo in življenje, 2 - svetovanje in posredovanje potrebnih informacij pri urejanju nujne problematike po odpustu iz zavoda za prestajanje kazni zapora (ZPKZ), te informacije so običajno iz vidika zaposlitve in nastanitve, 3 - ter socialna (materialna) pomoč svojcem. Eno najtežjih obdobij za obsojenca je obdobje predodpustne faze, kajti takrat živi v veliki negotovosti in se takrat intenzivno ukvarja z vprašanjem, kaj ga čaka zunaj. Še toliko bolj je strašljiv odgovor, saj je zaporno kazen prestajal zaradi kaznivega dejanja, za katero širše, ali celo ožje socialno okolje ve, svojci in bližnji pa zagotovo. Nedvomno potrebuje strokovno pomoč osebe, ki ga opogumlja in poskuša iskati odgovore glede strahov pred zunanjim, zanj ta hip nevarnim svetom. Seveda bi moralo biti strokovnim delavcem v ZPKZ izrecno jasno in bolj razumljivo kot ostalim, da so obsojenci povratniki, posebno večkratni povratniki ljudje, ki imajo težave z avtoriteto, torej se težje prilagajajo, težje se izpovedo, težje se odprejo, skratka predstavljajo introvertirani tip osebnosti, zato bi z njimi morali delati strokovnjaki s čutom za takšne ljudi. Kar je še najmanj. Saj so za to delo plačani z davkoplačevalskim denarjem! Morali bi nudenje postpenalne pomoči opravljati vestno in marljivo, z določeno mero resničnega razumevanja. Ne trdim, da svojega dela ne opravljajo, menim pa, da resničnega razumevanja pri tem nudenju ni zaslediti, na kar implicitno kaže tudi odstotek povratništva. Kar zadeva CSD-je, ki so, mimogrede z novim letom (na žalost) dobili še bolj operativno-uradniško formo, se njihova javna pooblastila za postpenalno pomoč bivšim zapornikom prerivajo med kopico drugih javnopooblaščenih storitev - kar je po svoje razumljivo, saj v slovenski družbi velja nekakšno vsesplošno (javno) mnenje, da bivši obsojenci ne sodijo na prednostne liste, pravzaprav oni naj ne sodijo na nikakršne liste prioritet.
In tako se začaran krog povratništva znova zavrti. Se pravi ignoranca sproži nejevoljo bivših obsojencev, ki poskušajo po svojih močeh in sprva po mirni poti priti do pomoči ali vsaj do podatkov o nastanitvi, delu, kakršnekoli pomoči. Ko pa informacij ali naklonjenosti ni, se mir sprevrže v gnev. Če pa vemo, da sta ljubezen in sovraštvo roga na isti kozi, vemo potem tudi kaj sledi … S tem mnenjem, seveda, nikogar ne obsojamo. Le opominjamo.
V: Kralji ulice, december 2011
Ni komentarjev:
Objavite komentar