KAKO JE GOVORIL MACHIAVELLI

 

Kako je govoril Machiavelli

Vladarja si politične elite prizadevajo razumeti nikakor drugače kot le dobesedno, torej po načelu: cilj ne izbira sredstev.

 

(... nadaljevanje)

Skozi zgodovino pa so politične in sociološke znanosti moralno držo Niccola Machiavellija prezrle in izraz makiavelizem uveljavile predvsem v smislu določanja in označevanja temne plati človekove narave, zle lastnosti, ki mora imeti vladajoči razred, da bi uspešno vladal. In dozdeva se, da to tezo tudi politične elite danes znajo obrniti sebi v prid in si Vladarja prizadevajo razumeti nikakor drugače kot le dobesedno, torej po načelu; cilj ne izbira sredstev.

Dobro, danes sicer ne s tako okrutnimi prijemi, vsekakor pa implicitno, a tovrstna tortura je pogosto bolj nevarna od direktne; recimo, čutimo, da nas nekje skeli, a ne znamo natančno opredeliti točke bolečine, zato se je ne moremo otresti. Rečeno na kratko, a gledano širše; vemo, da je v elementih politične strukture nekaj narobe, a ne vemo, kje ta napaka natačno je, se pravi, ne najdemo vzorca, kako do nje priti.

Spodrsljaj na ekvivalentu

Ne moremo mimo dejstva, da danes kot del vladajoče elite vidimo tudi sindikate oz. njihove voditelje. Oni sicer tega ne priznajo, kar na primer potrjuje tudi nedavna izjava enega od sindikalnih vodij, med bojem za nesankcioniranje javnega sektorja, ki jo je posredoval medijem; na vprašanje, ali gre sindikatom le za zmago, je po parafiranem dogovoru med njimi in vlado o varčevalnih ukrepih za leto 2015, s katerim je so sindikati dosegli kompromis na škodo davkoplačevalcev (npr. dvig trošarin na sladke pijače itn.) in ne zmage, zatrdil - daleč od tega - in dodal, da po njegovem v primeru, da dogovora ne bi dosegli, bi bili poraženci vsi. Tako pa smo poraženi le davkoplačevalci, ki vemo, da vsekakor ni daleč dan, ko se bo nov plaz obdavčitev zvalil na naša pleča. Morda sindikati te sankcije vidijo le kot kolateralno škodo, torej v slogu reka - lisici prav nič ni mar, kaj si kokoši o njej mislijo ... Lahko torej dodamo, da se sindikalistov upravičeno bojimo tudi oz. čeprav prinašajo darove. Ta paradoks pripelje v frustracijo, le-ta pa v konfliktnost širšega družbenega pomena.

Danes je, na žalost delavskega razreda, jasno, da se je K. Marx v svojih optimističnih predvidevanjih, da bo razredni neenakosti z brezkonfliktno komunistično družbo odklenkalo, motil.

Medtem pa ameriški sociolog L. A. Coser konfliktnost ni videl le kot destruktivno, ampak tudi kot funkcionalno; ugotavljal je, da konfliktnost lahko ob primerni družbeni atmosferi izkoristi politika in poskuša tesneje povezati različne družbene skupine, npr. delavce, intelektualce in marginalce, ki lahko združeni prispevajo k družbenim spremembam.

Je bil tudi Coser v zmoti? Je in ni. Navaja namreč, da naj bi potem te skupine s konfliktno dikcijo uzrli lasten družbeni položaj ter usmerili svoje prizadevanje v želeno smer. To smer je razumeti kot t.i. sindikalne boje, ki so le orodje politike, ugotavljamo z bojaznijo, saj vemo, kako nevarna so prijateljstva močnih. Poleg tega pa sindikati v današnjem globalnem času delujejo zlasti v svojem interesu.

Svojevrsten fenomen danes predstavlja plejada sindikalnih organizacij. Sicer to ni nujno slabo, če se v sindikat konsolidirajo delavci v podjetjih, ki jim vladajo prevaranti, vendar sodeč po številu sindikalnih združenj bi morala biti moč sindikata izjemna, delavski razred pa bi moral cveteti. Pa je ravno nasprotno. Cvetijo le njihovi vodje, natančno, vodje močnih, prepoznavnih sindikalnih združenj.

Napisala