STRAH PRED PRAZNINO ALI HORROR VACUI

 

Strah pred praznino ali horror vacui

Ena najbolj motečih značilnosti anksioznosti je notranja praznina, luknja brez dna, ki je ni mogoče izpolniti. Upremo pa se ji lahko – z realnimi, kratkoročnimi cilji. Torej tesnoba ni motnja sama po sebi, pogosto niti ne nastane zaradi kakšne okvare, ampak zaradi resničnih težav in skrbi. Če jo primerjamo z različnim pragom bolečine ljudi; nekdo na primer občuti bolečino tudi takrat, ko tkivo ni poškodovano, tako so nekateri ljudje anksiozni tudi, kadar niso v nikakršni nevarnosti. Vendar je anksioznost uporabna le, ko jo sproži pravi vzrok, ko doseže pravšnjo stopnjo in traja ravno prav dolgo (na primer, bojimo se le takrat, ko se pripravljamo na izpit in ko ga opravljamo, po izpitu se umirimo). Ko vzroka za anksioznost ne moremo najti, gre za primarne nenormalnosti v možganih. V kemični patogenezi prepoznamo tri živčne prenašalce: noradrenalin je pospeševalni in je najtesneje povezan z osrednjim in perifernim odgovorom na stresni dogodek, njegovo sproščanje povzroča strah, tudi panično motnjo in tesnobo ob hudi depresiji, sproščanje serotonina prav tako povzroča tesnobo, vidno tudi pri živalih, ter prenašalec GABA, ki je inhibitorni in anksioznost zmanjšuje. Kortizol, hormon stresa, pa z izločanjem pripravi telo, da se primerno odziva v stresni situaciji. 

Če tesnobno stanje traja od dve do tri ure na dan, prepoznamo pa ga po parestezijah, palpitacijah, razbijanju srca, potenju itn., možnost hitrega okrevanja obstaja, če pa tesnoba, obsesivne misli in kompulzivna dejanja (OKM) ali druge sekundarne motnje trajajo dlje, je običajno treba psihoterapijo podpreti z medikamentozno terapijo. Pomembno pa je, da med zdravljenjem terapevt pridobi klientovo zaupanje. Tako mi je neki pacient nekoč zaupal, da ne govori rad z ljudmi iz neposredne bližine, ker od blizu ljudje niso dobri. Ko pa sem mu želela razložiti smisel dobrega, mi je odvrnil: »Dajte, no, tudi vi niste tako dobri, kot mislite, da ste!« No, to je zaupanje, čeprav je spotoma razneslo mit o dobroti.

Biološko smo opremljeni z vsemi »potrebščinami« za sanjanje; s sanjskim in vidnim centrom, ki sta odgovorna za prepoznavanje okolice, vizualni spomin in čustva. Mora se torej lahko začne. Kar v širšem pomenu zajema celotno družbo. Nenehno pretresanje družbenih razmer nam ne ponudi zadostnih odgovorov, zato nas je prignalo tako daleč, da celo v stanju duševnega miru ugovarjamo dokazom, da je puščica dosegla cilj. Iz bojazni, da smo/bomo tarča mi sami. Takrat se zatečemo v izmik – v panični beg pred tesnobo …

Napisala