HELEN KELLER - Čudež
Usodno srečanje
Sprva je družina, ki deklici ni znala
pomagati in se ji kakorkoli približati pomišljala na zavod za prizadete, vendar
je Kate Keller prej iskala vse druge možnost, kar je obrodilo sadove; vstopila
je v stik s Perkinsovim zavodom za slepe v Bostonu, od koder je bila
preko direktorja M. Anangnosa v dom Kellerjevih napotena mlada učiteljica,
bistra, sočutna in odločna Anne Sullivan. Takrat je bila Helen stara
že šest let, z dnem, ko je v njeno življenje vstopila Anne pa se je življenje
obeh temeljito spremenilo. In postali neločljivi, vse do Annine smrti. Preden
je v njeno življenje vstopila Anne, si je Helen poskušala pomagati sama; tako
da je želela doseči vse, kar si je zamislila. Bila je trmasta, izredno
vzkipljiva, in nadvse razvajena, saj so ji vsi domači, glede na njen hendikep,
želeli v vsem ugoditi. Njena nova in edina učiteljica pa se je temeljito lotila
dekličine prevzgoje, dobesedno. In kompleksno. S pomočjo dotika oziroma pisanja
na Helenino dlan jo je najprej naučila pojmov in imen stvari iz zunanjega
sveta, postopoma, ko je že poznala veliko besed pa jo je naučila tudi pisati in
brati, s pomočjo pisalne tablice. Tablica je imela globoko vrisane
oblike črk, Helen pa je morala črko prenesti na papir, tako da je z desno roko
držala svinčnik, s prsti leve roke pa je konico svinčnika vodila po obrisih
črk. Helen je bila navdušena in odlična učenka, vneto je brala in pisala v
Braillovi abecedi, po dveh letih pa je bilo že jasno, da deklica poseduje
izjemno notranjo moč in inteligenco, s katero si bo življenje naredila
kakovostno, ne glede na pomanjkanje vida in sluha.
Izobraževanje
Z Anne sta se pozneje spoprijeli tudi z
govorom in sicer s pomočjo čutenja ob premikanju ustnic in grla in Helen je
kmalu začela govoriti. Od dvanajstega leta je obiskovala šolo W. Humason v New
Yorku, tam so pa opazili njeno nadarjenost za pisanje. Njene neizmerne
sposobnosti in volja sta kmalu postali znani javnosti ZDA, vsi so gledali in
občudovali Helen kot fenomen, saj do takrat še nihče slep in gluh ni dosegel
takšnih uspehov. Čeprav je javnost Anne obtoževala, da za dekle skrbi tudi
zaradi lastne uveljavitve, se le-ta ni dovolila motiti, ko je Helen izrazila
željo, da bi rada študirala, sta se vneto pripravljali na sprejemne izpite na
Radcliffe univerzo – ki je bil ženski priključek harvardski univerzi. Helen je
bila sprejeta in je na univerzi diplomirala iz angleške književnosti. To je bil
neverjetne dosežek, za vse, ki so Helen poznali, in obenem je to bil edinstven
primer v svetu, zato je Helen postala svetovno znana diplomantka.
Z Anne sta živeli večinoma iz dobrodelnih
prispevkov, vendar je Helen med študijem, na spodbudo Anne in profesorjev, ki
so njen dar pisanja opazili, napisala tudi svojo prvo knjigo »Zgodba mojega
življenja«, s katero sta si malce izboljšali življenjsko raven.
Dobrodelnost
Helen in Anne sta se preživljali tudi z
nastopi, ki so bili namenjeni podpori ljudem s posebnimi potrebami. Medtem se
je Anne poročila, vendar se od Helen ni ločila, z možem sta z njo živela v isti
hiši, kjer sta s Helen ostali tudi potem, ko je Annin mož J. Macy, ki ni bol
kos pritisku življenja s slepo in gluho Helen, odšel.
Helen v svojih nastopih ni govorila le o
pravicah in enakopravnosti slepih in gluhih, vsestransko si je prizadevala k
izboljšavi sveta; zastopala je stališče, da se novorojenčke takoj po rojstvu
cepi proti okužbi oči, ki je bila v tem času pogosta, povzročala pa jo je
nalezljiva spolna bolezen staršev.
Helen je bila človekoljubna v vseh ozirih,
leta 1909 je postala članica Ameriške socialistične stranke, ki je bila zoper
zatiranja in izkoriščanja delavcev, o socialističnih gibanjih pa je pisala tudi
eseje, bila je tudi članica ženskih gibanj, jug ZDA je razburila, ker je
podprla gibanje za podporo temnopoltih, bila članica verske ločine
swedenborgizma, ki je zastopala stališča prave svobode. Bila je proti krutosti
vojne in vojne nasploh, svoja stališča pa je zagovarjala tudi leta pozneje na
svojih potovanjih po svetu; s tem namenom, kot goreča nasprotnica militarizma
je šla na Japonsko obiskati Hirošimo in Nagasaki.
Anne je Helen ves čas podpirala v vseh
njenih aktivnih udejstvovanjih na človekoljubnem področju, povsod jo je
spremljala, bila njen glas in njene oči, nenehno ji je nesebično stala ob
strani, čeprav je bila v tem času tudi sama šibkejšega zdravja. Po ločitvi sta
se s Helen še bolj zavzeto udeleževali predavanj, kjer sta izobraženim in
strokovnim poslušalcem pripovedovali, kako sta s Helen začeli delati na njenem
izobraževanju. To delo je bilo poleg svojega namena - koristnosti in
spodbude za druge nujno tudi iz finančnega vidika, kajti nenehno so ju pestile
denarne težave. Ta potovanja so bila za Anne, ki je zdravstveno vidno pešala,
še bolj utrujajoča kot za Helen in takrat je uvidela, da bo morala za Helen
poskrbeti tudi drugače; morala bo nekoga usposobiti v primeru, če bi resno
zbolela. Zato je leta 1916 v njun dom pripeljala novo oskrbnico za Helen, Polly
Thomson. Tudi Polly je ostala s Helen do konca svojega življenja. Helen in Anne
sta takrat najeli še osebnega tajnika za Helen, kajti nujno je rabila pomoč pri
pisanju, saj je veliko pisala in objavljala.
Ljubezen
V tem času je Anne zbolela za tuberkulozo
in je morala oditi v sanatorij, a tik pred odhodom je opazila, da se je Helen
zaljubila. Snubec je bil njen novi tajnik, Peter Fagan, ki je Helen zatrjeval,
da jo ljubi takšno kakršna je in se z njo želi poročiti. Anne je novico
nemudoma sporočila Helenini materi, ki je izkoristila Annino bolezen
(saj je ta morala na zdravljenje) in Helen odpeljala k sestri v
Alabamo. Tako so Helen preprečili stike s Petrom, čeprav je ta želel na vsak
način priti do nje. To je bil tudi konec kratkega, dramatičnega ljubezenska
življenja Helen Keller.
Vendar se je Helen s svojo žalostno
ljubezensko zgodbo, tako kot z vsem v življenju, spoprijela zelo pogumno in ko
si je Anne opomogla, sta zaradi denarne stiske (leta 1918) odšli v Hollywood,
kjer sta s Charliem Chaplinom posneli film z naslovom »Rojstvo«.
Takrat se je jima porodila ideja, da bosta lahko služili tudi na odru.
Nastopali sta po različnih prireditvah in Helen predstavljali kot ambasadorko,
reprezentantko ljudi s posebnimi potrebami, in človekoljubne ljudi nasploh.
V tem obdobju pa sta spoznali predsednika
na novoustanovljene Ameriške zveze za slepe, ki je Helen predlagal, da kot
najbolj znana slepa ženska na svetu, pomaga zbirati denar za slepe. Privolila
je in je naslednjih trideset let aktivno sodelovala z zvezo. Imela je nešteto
predavanj, potovala po svetu in kot ambasadorka dobre volje za slepe spodbujala
slepe in slabovidne ter o svojih izkušnjah napisala vrsto knjig, esejev,
člankov. Imenovali so jo »narodno bogastvo«, Zveza pa jo je finančno podpirala.
Zahvaljujoč njenemu pogumu, moči in
izjemni osebnosti je veliko slepih, slabovidnih, gluhih ljudi spremenilo in
izboljšalo svoje življenje, njene metode pa se pri usposabljanju slepih
uporabljajo še danes.
Helen Keller je preživela obe skrbnici in
umrla na svojem domu leta 1968, v starosti oseminosemdeset let.
Refleksija
Helen Keller je bila nedvomno izjemna v
vseh pogledih; kot človek, kot ženska in kot oseba z posebnim čutom
za sočloveka. Njeno življenje pa vendarle ne bi bilo tako neverjetno, če ne bi
srečala Anne Sullivan, ki je zmogla in znala v njej najti tiste potencialne
možnosti, ki so jih (navidezno) zabrisale usodne okoliščine in posledice krute
bolezni. Seveda, da bi se splet srečnih, prej omenjenih okoliščin udejanjil, je
morala biti deklica že v svojem osnovnem bivanju izjemna, in sem prepričana, da
bi tudi če bolezni ne bi bilo v življenju dosegla veliko. A pri prebiranju
njene biografije se ne da zaobiti dejstva, da je bila poleg odličnosti tudi
običajen človek, z vsemi lastnostmi, ranljiva, trmasta, zaverovana zastavljenim
ciljem, in z ambicijo, ki vselej premakne dinamo, kajti Helen Keller je svoj
cilj videla, ga slišala, čutila, drugače, doživljala in spoznavala ga je dlje
in globlje, na nam nerazumljiv način.
Nam, običajnim ljudem z vsemi čutili je
torej nemogoče seči tako globoko in si morda le za hip predstavljati, kako je
doumela svet, saj je že tiste najbolj preproste stvari, utrinke, za nas
nepomembne malenkosti zaznavala na nam na nedosegljivi ravni, zato
je nemogoče je biti, čutiti, razumeti in živeti kot Helen Keller. Ob njeni
zgodbi lahko osupnemo, jo občudujemo, njena podoba pa se v spomin zarisuje kot
veličastni lik, uprizoritev nečesa nedosegljivega, ki učinkuje tako, da na
koncu zgodbe tako ali drugače pristanemo na tleh. Kajti Helen Keller je bilo
dano tisto, kar nam večini ni, da vidi svet iz globin, iz notranjosti in ga
potem filigransko izoblikuje v čudovit mozaik, tke in sestavlja iz malenkosti,
ki jih mi ostali, te najžlahtnejše, najdragocenejše delčke, običajno zgrešimo
kot nepomembne. Kajti nam ni bilo dano videti njihovih vrednosti. Pa vseeno, če
iskreno in kolikor pač lahko globoko pogledamo vase, z bojaznijo ugotovimo, da
ne bi želeli deliti njene usode; njene moči vsekakor, ne pa njene fizične
slepote in gluhote. Čeprav je videla in slišala čez vse. In ravno to dejstvo ji
posveča svetniški, mitološki pomen. Človek se namreč takšne osupljive moči
boji, občuduje jo, želi se istovetiti z njo, a vedno le iz nekakšne varnostne
razdalje. Seveda, v prid je negotovost in neznanost prihajajočega trenutka, saj
ko se zgodi, se človek iz različnih vzgibov nanj naravna, a če bi lahko
izbirali usodo, bi bil komaj kdo, ki bi izbral njen svet ter upal seči po
neskončnih čudovitih krajih, ki jih je poznala le sama. Kajti bila je nekako
izbrana za svet, za ostale, ki potrebujemo njeno izjemnost, dar in moč, da
premagujemo različne težave, neprimerljive z njenimi, strašnimi in
strašljivimi. Izjemnimi, Zato je lahko dajala vse in imela vedno več. Živela je
za nas. In tega se je zavedala.
Morda bi sklenila s pesmijo »Nasmeh«,
spodbujena z njeno sliko v knjigi »Zgodba mojega življenja«, ki izraža
neskončno milino in dostojanstvo, njen nasmeh pa je poln eterične nezemeljske
čistosti, ki ga, vem, ne dosegajo moji verzi pa vendarle želim z njimi
pogladiti ta nasmeh.
NASMEH
Ali še lahko
vrnemo pogledu
zdrav lesk
zajezimo drsenje
onkraj hotenj
ujamemo
žalost po izgubi
v pravi razdalji
ugledamo svet
prepoznamo
prstne odtise smeha
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar