REALIZEM IN IDEALIZEM

 

Realizem in idealizem

Realisti so odkritelji, konstruktivisti pa znanost izumljajo.

 

Da lahko tvorimo sliko sveta, se s pomočjo ontologije, ki kot osnovna filozofska kategorija preučuje bit v najsplošnejšem pomenu in vse bivajoče opredeljuje oz. preiskuje celostno, osredotočimo na bit, bistvo, esenco bivanja. Sebstvo. Da bi prišli do odgovorov, si po Sokratovem principu poskušamo odgovoriti z vprašanji: kaj je res, kaj logično raziskujemo, itn.

Vprašamo se, kaj svet je, kakšna je njegova narava, kaj obstaja zunaj, ki lahko raziskujemo? In če vpnemo vedo o pojavih - fenomenologijo, pogovor se zgodi/dogaja kot grajenje sveta. In kot raziskovanje sveta.

Ob raziskovanju se pojavljata dve kategoriji, in sicer:

- Realizem; ki ponuja realno, resnično sliko in pravi, da je zunaj nek svet, ki obstaja neodvisno od nas samih,
in

- Idealizem, ki predstavlja v nekem smislu drug pol oz. nasprotje realizma, kajti idealizem opredeljuje zunanji svet kot produkt našega uma.

V nekaterih filozofskih krogih velja prepričanje, da realizem in idealizem skleneta krog.

Tukaj se nam ponuja odgovor, kje je bistvena razlika, in sicer, če bi lahko zavestno spreminjali svet.

Realisti so odkritelji, konstruktivisti pa znanost izumljajo, s tem stavkom se lepo pojasni razliko med »Kaj lahko raziskujem?« in »Kako lahko raziskujem?«

Za preučevanje epistemologije psihoterapije je smotrno omeniti gnoseologijo - filozofsko disciplino, ki preučuje spoznavne potenciale človeka. Poznamo jo tudi pod imenom spoznavna teorija, ime, ki v anglosaških deželah predstavlja epistemologijo (beseda izhaja iz grške besede episteme; znanje). Epistemologija torej kot filozofska disciplina preučuje človekovo spoznanje sveta nasploh oz. znanstveno znanje in kako znanost opisuje svet.

Pri epistemologiji psihoterapije si zastavljamo vprašanja: Kaj res vemo o drugem? Kako smo do tega

vedenja prišli? Na kakšen način? Torej opazujem, kako ustvarjam svojo sliko o svetu. In s tem se dogaja vedenje o vedenju.

Lahko smo v vlogi raziskovalca ali v vlogi opazovalca, kar je soodvisno od naše osebnosti; npr. znanstvenik bo drugače videl sliko od drugih.

Napisala