Brezdomstvo

 

Brezdomstvo − problem oseb po prestani zaporni kazni

Po podatkih strokovnih služb se tudi v našem okolju pojavlja brezdomstvo kot oblika socialne izključenosti.

-0:00

Brezdomci so značilnost urbanega okolja. Po podatkih strokovnih služb se tudi v našem okolju pojavlja brezdomstvo kot oblika socialne izključenosti. Gre predvsem za bivše zasvojence in osebe po prestani zaporni kazni. Po vrnitvi iz zapora v matično okolje so pogosto izključeni iz svojih socialnih mrež. V Sloveniji deluje nekaj društev in zavodov z določenimi programi, ki obravnavajo ravno problematiko brezdomstva. Zavetišče za brezdomce kot ciljno skupino ponuja:

konkretno materialno pomoč (prenočišče, hrana, možnost shranjevanja osebnih predmetov) in

vzgojo za osebno higieno (umivanje, čiščenje prostorov ...).

Delo poteka po nizkopražnem programu, ki zadovoljuje osnovne potrebe oskrbovancev, in visokopražnem programu, ki se nadgrajuje v delovni rehabilitaciji ter vključitvi na trg dela, kar pomeni programe zaposlitvene rehabilitacije, socialne vključenosti, vštevši tudi zaposlitveni center in socialno podjetništvo.

Ponavljajoči se problem oseb po prestani zaporni kazni je težava z nastanitvijo, ki nekdanje obsojence pogosto pripelje v brezdomstvo. Čeprav vključevanje nekdanjih obsojencev po prestani zaporni kazni v skupnost poteka že prek zavoda za prestajanje kazni zapora in centrov za socialno delo, je zaradi različnih razlogov njihova integracija otežena; menim, da je za zadnjo eden najbolj bistvenih dejavnikov negativna naravnanost družbe do te družbene skupine.

Centri za socialno delo (CSD) na področju nastanitve in zaposlitve začnejo stvari pripravljati in urejati že pred odpustom obsojenca, bolj pospešeno pa teden pred odpustom, na dan odpusta po navadi zaključijo in skupaj z bivšim obsojencem izberejo nastanitev ter primerno zaposlitev. Pogovorijo se o načinu strokovne pomoči, če jo posameznik potrebuje, dogovorijo pa se tudi o načinu in možnostih usposabljanja in izobraževanja, če za to bivši obsojenec kaže zanimanje, kakor tudi o možnosti, višini in trajanju socialne podpore, če mu ta pripada.

Po podatkih CSD so nekdanji zaporniki zaradi stigmatizacije mnogokrat prepuščeni sami sebi in ulici, saj jim pogosto tudi najožji sorodniki in prijatelji zaradi storjenega kaznivega dejanja ne nudijo potrebne opore ali jim celo obrnejo hrbet. Menim, da bi bilo za te ključne trenutke po odpustu, ko so bivši obsojenci najbolj ranljivi, treba poskrbeti bolj učinkovito in na bolj ustrezen način. To bi lahko storili z uvedbo rehabilitacijskih programov pristojnih institucij, kot so centri za socialno delo, zdravstvene ustanove ipd., ki bi takoj po odpustu nudili pomoč, predvsem v smislu psihološkega svetovanja osebam v duševni stiski.

Napisala