Oziroma zakaj ta renesančni politični teoretik sodi v zgodovino kot veliki moralni lik ...
Kot da bi renesančni politični teoretik
Niccolo Machiavelli, ko je v začetku šestnajstega stoletja napisal
politično-filozofsko delo Vladar, zrl daleč v prihodnost, celo sem, do današnje
globalne družbe, v čas neoliberalistične politike in tržne ekonomije. Bil je
prvi, ki je ločil etiko od politike. In zdi se, da je vedel, kaj bo iz tega
pognalo.
Stvar je še nekoliko bolj resna, če vzamemo v ozir, da je Machiavelli tudi
avtor prve velike italijanske komedije, kjer se čarobni moment pričara s
čudežnim napojem oz. z opojno substanco, mandragolo pianto, starodavnim
anestetikom (in menda afrodiziakom), skratka z magijo, na kar namigne že sam
naslov komedije, ki je ime te rastline. Torej, če je ta izjemni teoretik, ki je
bil hkrati nadarjeni komediograf, napisal Vladarja, je bila njegova intenca
evidentiranja nič več, nič manj, smrtno resna. Epohalna zadeva. In danes vemo,
da je. Le da mogoče v ne povsem razumljenem smislu. Kajti, ko je Machiavelli
opisoval brezskrupulozno držo vladarja (oblasti), ki naj bi jo le-ta imel/a, če
hoče dobro vladati, na stanje amoralnosti, kot ustvarjalec ni mogel gledati
drugače, kot le iz ustvarjalnega kota, ki je lahko edino etični, in v smislu
miselnega prebliska, višje ravni, če hočemo, nauka. Pozneje, v povezavi z
deskripcijo drže in lastnosti v Vladarju, pa se je uveljavil izraz temna trida,
ki združuje tri termine; makiavelizem (popolno pomanjkanje etičnih meril),
narcizem (patološko zagledanost vase) in psihopatijo (disocialno osebnost).
Tako imamo celostno podobo določene strukture ljudi na dlani, kar bi lahko
razumeli tudi v smislu, da je udarec zla blažji, če se nanj pripravimo ...
Tudi sam v službi diplomata, Machiavelli, ki je živel v renesančnem času, v
svoje delo ni vpletel teološko-politične utopije, kot bi za ta čas bilo
običajno in zapovedano, ampak je z distance do prejšnjih političnih avtorjev,
ki so vladarje pojmovali in opisovali idealistično, kot vzor moči in
pravičnosti, opisal dejansko stanje; absolutno pomanjkanje morale v politiki,
torej vladajočih in posledično najtemnejše strukture človekove biti.
S tem je pokazal, kako trpeč moralist je bil sam, že zato, ker je vse to
vedel, zaznaval in razumel. Machiavelli torej sodi v zgodovino kot veliki
moralni lik.
Se nadaljuje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar