Premagovati jo je mogoče z zavzemanjem pozitivnih stališč; do dela, soljudi, narave. Predvsem pa v videnju sveta tudi s tiste prijazne, privlačne - druge strani.
Upoštevajoč definicijo pojava tesnobe
le-to lahko opredelimo kot pojav negativnih posledic glede na naše odločitve.
Vendar je tesnoba mnogo več, sega tudi čez Freudovo trditev, ki pravi: »Tesnoba
je vozlišče, na katerem se srečujejo najvažnejša in najpomembnejša vprašanja in
je uganka, ki bi morala bogato osvetliti vse naše duševno življenje.«
Tesnoba je globoko segajoče občutje negotovosti in pričakovanja nečesa
nepredvidljivo neugodnega, občutek bojazni brez stvarnega vzroka. Tesnobne
motnje so povezane z biopsihosocialnimi dejavniki, ki vključujejo tudi gensko
dovzetnost posameznika. V teorijah psihoz se tesnoba opredeljuje kot izvor
osnovnega strahu, da nas bo »Drugi požrl«, se pravi v simbolnem smislu
predstavljen strah pred zunanjim svetom. J. P. Sartre je trditev definiral malo
drugače, in sicer kot strah pred svobodo odločitve, od katere je odvisna naša
prihodnost.
Ljudje, nagnjeni k tesnobnemu razpoloženju, imajo nizko samopodobo in
samovrednotenje, ki predstavljata osnovo za kakovostno življenje, vendar tudi
za obvladovanje običajnih, vsakodnevnih nalog. Tesnoben človek se sam sebi zdi
socialno nesprejemljiv, je vedno v (neredko tudi paničnem) strahu pred družbeno
sramoto, pred spremembami, v položaju, ki je že sam po sebi problematičen.
Kajti spremembe predstavljajo premik, osebni in na ravni družbe, spreminjajoča
se dinamika pa predstavlja nekaj novega, drugačnega, ki ni vedno nujno
vprašanje napredka.
M. Heidegger je tesnobo lociral kot strah pred bližino smrti, torej kot
nekaj zunanjega, kot neko izvirno stanje; »vrženost v svet«.
Vendar, ali ni smrt naravno ozaveščena danost, sobivajoča z nami skozi
življenje? Ali od samega rojstva ne živimo v območju smrti? Zakaj se potem ne
bojimo in nismo tesnobni vedno; sleherni dan, sleherni trenutek?
To dejstvo je odvisno predvsem od vsakega posameznika posebej, njegovih
zmožnosti, načina in moči, da se s strahom pred smrtjo spoprime in mu je kos.
Premagovanje pa se kaže v zavzemanju pozitivnih stališč; do dela, soljudi,
narave. Predvsem pa v videnju sveta tudi s tiste prijazne, privlačne - druge
strani. Iz praktičnih izkušenj vemo, da se takrat, ko življenje naplavi mračno
misel, stanje ali dejanje, radi sklicujemo na nemoč, saj smo se na tem svetu
znašli brez lastnega privoljenja, kar sicer povzroči bolj jezo kot tesnobo. A
ta ji sledi. Tako kot življenje, ki je, ne glede na razmere, lahko lepo in
produktivno, le vzljubiti ga moramo znati, in sicer takšno kot je.
Tesnobe pa bi bilo dosti manj v primeru, če bi se znašli na osamljenem
otoku, saj v samoti na nas ne bi prežala družbena bremena, skrbeli bi zgolj in
le za lasten obstoj in se (naravno) bali kvečjemu le zanj.
Ni nenavadno torej, da so o tesnobi pisali eksistencialni filozofi, saj je
za človekovo eksistenco bistvenega pomena. Obliko, intenziteto in razsežnost pa
ji v širšem obsegu vsekakor krojijo družbeni tokovi. Oziroma družba sama.
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar