Namen vsake totalitarne ustanove je prevzgoja oz.
resocializacija, ne glede na starost oseb, ki so vključeni v prevzgojni sistem.
Zavodi za mladoletne osebe sicer imajo milejše pristope, saj mladoletne osebe
nimajo še do popolnosti razvitega abstraktnega razmišljanja in se v prevzgojnem
zavodu poleg soočanjem s kaznivim
dejanjem učijo tudi veščin socializacije nasploh. Drugače je z odraslimi
obsojenci, ki so za kaznivo dejanje brezpogojno odgovorni, ti se soočajo s
krivdo učijo se jo sprejeti in načrtovati drugačno, družbi koristno življenje po odpustu. V primeru, če je
njihova kazen kratkoročna. Obsojenci z dolgoletno zaporno kaznijo pa se morajo
naravnati na drugačen način resocializacije; navaditi se morajo na življenje v
zaporu, morajo ga znati sprejeti in čas preživeti koristno in kreativno, z
zastavljenimi kratkimi cilji. Takšen je primer obsojenca, ki je prestajal
dolgoročno zaporno kazen, brez možnosti predčasnega odpusta pa vendar je našel
cilj in motivacijo za delovanje v prid
sebi in ravno tako ustanovi. Potrebno je dodati, da je bil za kaznivo dejanje
obsojen le s posrednimi dokazi, zato krivde ni priznal, kajti kot pravi, je bil
potem naključnih okoliščin vpleten v hudo kaznivo dejanje, saj niti ni vedel za
naklep sodelujočih pri zločinu. Kakorkoli že je svojo vpletenost drago plačal,
a jo je znal obrniti v pozitivno naravnanost. V zavodu za prestajanje kazni
zapora (ZPKZ) je preživel dvajset let, v tem času se je vključil v
izobraževanje in ga uspešno zaključil, medtem pa je ves čas v sebi iskal
kreativne vidike in nagibe, ki bi jih v zaprtem prostoru lahko razvil. Nekega
dne se je odločil, da bo poskusil pisat o svojem prejšnjem življenju in
življenju v zaporu. Knjigo je s pomočjo sponzorjev tudi izdal, saj so v
uredništvu založbe ugotovili, da ima ta obsojenec dar za pisanje. Vendar se ni
končalo le pri eni knjigi, pisal je
naprej in objavljal, lotil pa se je tudi drugih kreativnih dejavnosti, ki so na
voljo v zavodu, kot so različne ročne spretnosti, slikanje ipd. V tem času je
pogosto razmišljal, koliko knjig bo napisal in kaj bo vse ustvaril, ko bo
odpuščen, v glavi je do potankosti izdelal načrt, kako bo potoval po državi in
promoviral knjige kot primer dobre prakse iz zaporniškega življenja. Vendar se
to ni zgodilo. Po odpustu je hudo zbolel, zdravljenje pa je terjalo nekaj let
časa in okrevanja. Ne le zdravstveni negi ampak tudi njegovemu trdemu in
odločnemu značaju, se je uspešno pozdravil, še okreva in morda zato vneme do
pisanja trenutno ne čuti, prišel pa je na odlično idejo, da bo v skupinah
samopomoči s svojimi izkušnjami in načinom prestajanja kazni pomagala drugim,
kako svojcem zaprtih tako tudi nekdanjim obsojencem, predvsem povratnikom.
Izjemna oseba in izjemen pristop do kaznovanja, sprejemanja in darovanja ter do
življenja nasploh. Njegova naravnanost da misliti …
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar