Zaporniški pobeg – tendenca
obsojencev
Pred kratkim je Slovenijo doletela novica o pobegu dveh
zapornikov iz tehnično varno zgrajenega zapora. Eden od pobeglih zapornikov je
pobeg na spletnih omrežjih tudi opisal, in sicer, prikazal ga je tako, da
se pobeg iz zapora ne zdi nič težkega
oz. zahtevnega. Skozi zgodovino zaporske zgodovine pri nas in po svetu nasploh,
odkar so zavodi za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) del kazenske zakonodaje, se
pravi, odkar je kaznovanje sistemsko urejeno, je pri obsojencih prisotna
težnja, želja po pobegu. Pobeg torej v širšem smislu predstavlja izziv, neke vrste maščevanja sistemu, v ožjem
smislu pa poleg želje po za obsojenca pobeg pomeni dokazovanje, nadvlado, višjo
inteligenco, iznajdljivost in tudi maščevanje zaporniškemu osebju. Glede na
statistične podatke je v zaporih zaprtih približno 50 odstotkov oseb, ki so se
z zločinom srečali nehote, priložnostno ali po nesreči, se pravi zaradi
neugodnih okoliščin (v to skupino sodijo, prometni in gospodarski kriminal,
uboji po nesreči itn.), te osebe nimajo diagnostike, ki bi potrjevala njihovo
disocialnost, zato tudi ne razmišljajo o pobegu kot dokazovanju, nadzoru ali
spretnosti . V drugo, diagnosticirano skupino (v največ primerih gre za
psihopatijo in sociopatijo) pa sodijo osebe, ki se s kriminalno dejavnostjo
ukvarjajo poklicno, ti posamezniki so že v otroštvu in mladosti kazali znake
asocialnega in nasilnega vedenja, na kar je v veliki meri vplivalo primarno in
sekundarno oz. socialno okolje, kjer ni bilo možnosti za razvoj zdravih,
socialnih veščin. Zato za tistih približno 50 odstotkov obsojencev zapor kot
totalitarna ustanova ne predstavlja posebne ovire pri nadaljnjem kriminalnem
delovanju, saj je največ povratnikov iz te skupine. Disocialnost ima posebno
»prednost«, ki jo tovrstni obsojenci s pridom izkoriščajo, to pa je visok inteligenčni količnik. Ne preseneča
torej, da jim tu in tam uspe izpeljati pobeg na nenavaden, spreten, celo
kreativen način. Obstaja pa tudi tretja skupina, statistično nedokazljiva – to
pa so osebe, ki so obsojene po krivici, ki resnično niso storili kaznivega
dejanja, čeprav tega niso mogli dokazati. Tisti zaporniki, ki sicer običajno
niso diagnosticirani, imajo celo nekakšno »pravico« razmišljati in planirati,
da bi pobegnili. Jaz bi ...
Napisala
Ni komentarjev:
Objavite komentar